Kako pomagati otroku prehoditi pot od ubogljivosti do odgovornosti?

Vir: Shutterstock

Kdaj se otroci ne vedejo več lepo zgolj zato, ker jih starši tako usmerjajo, in se začnejo vesti lepo in odločati za dobro zaradi – sebe?

Ali drugače: kdaj se v otroku začne oblikovati notranja motivacija za lepo vedenje, dobra dela, odločanje za dobro ali za samostojno opravljanje povsem vsakdanjih opravil, kot so čiščenje zob in pospravljanje sobe?

Seveda je to odvisno od posameznega otroka, večina strokovnjakov pa se strinja, da to nastopi okoli enajstega leta. Takrat otroci začnejo čut za odgovornost ponotranjati. Stvari ne naredijo, ker bi starši tako želeli ali zahtevali, temveč zato, ker sami čutijo odgovornost do tega.

Otroku moramo sporočiti, da ga družina potrebuje

Proces, v katerem otrok razvije notranjo motivacijo za opravljeno delo, naj bi se povečini odvil znotraj družine. Družina je namreč prva skupnost, ki mora otroku pokazati, da je ne samo pomemben, temveč tudi potreben član.

Otrok že zelo zgodaj loči med tem, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj ne. Nekaj povsem drugega pa je, da si želi narediti pravo stvar.

Okoli enajstega leta moramo na otroke prenesti sporočilo, da ni dovolj zgolj to, da ubogajo. Vedeti morajo, da je pomembno biti zvest svojim dolžnostim, ne da bi jih na to morali spominjati.

Otroci že vedo, da jim družina nudi vse, vedeti pa morajo tudi, da jih družina potrebuje. Če mu je dejstvo, da ga družina potrebuje, predstavljeno spoštljivo, mu občutek ob tem spodbudi zavedanje lastne pomembnosti in razvoj samozaupanja.

Od ubogljivosti do notranje motivacije

Recimo, da je ena od otrokovih nalog, da zjutraj izprazni pomivalni stroj. V prvih dneh je navdušenje, v naslednjih godrnjanje, najverjetneje sledijo dnevi vdanosti v usodo, pospremljeni z nerganjem. Večkrat je potrebno spodbuditi, opomniti in morda v obupu posežemo celo po nagrajevanju in kaznovanju.

Kadar pa ocenimo, da je otrok zrel za odgovornost praznjenja pomivalnega stroja brez opominjanja, mu lahko povemo: »Družina te potrebuje, da vsako jutro izprazniš stroj. Zanašamo se nate, da bo to delo opravljeno.« Opazujte, kakšne spremembe povzročijo te besede v otrokovem vedenju v naslednjih dneh.

Ko ne gre …

Seveda še vedno pridejo dnevi, ko se otrokom opravil ne ljubi narediti. Kot se mami kdaj ne ljubi skuhati kosila ali oprati perila in kot se očetu kdaj ne ljubi pokositi trave.

Če je otroku dejstvo, da ga družina potrebuje, predstavljeno spoštljivo, mu občutek ob tem spodbudi zavedanje lastne pomembnosti in razvoj samozaupanja.

Pa vendar to moramo narediti – ker je to naša odgovornost in dolžnost, da bo vse v družini potekalo lepo. In k temu je potrebno spodbujati tudi otroke. Najbolj deluje, da jih opomnimo, da se družina zanaša na njihov čut za dolžnost in odgovornost.

Vaša najbolj pomembna naloga je, da otroku pomagate razvijati njegovo notranjo motivacijo. Naučite ga sprejemati odločitve, ki bodo odgovorne, preudarne in solidarne. Sprva do sebe, nato do družine in pozneje do družbe.

Skrivnost je v želji po dobrem

Otrok pravzaprav že zelo zgodaj loči med tem, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj ne. Nekaj povsem drugega pa je, da si želi narediti pravo stvar.

Otrok na primer ve, da je bolj dobro in prav petnajst minut branja kot petnajst minut igranja video iger. Pa si tega želi?

Usmerjanje njegove želje oziroma volje po dobrem je zato zelo pomemben del vzgoje. Včasih je pravo stvar težko narediti in včasih je težko opraviti dolžnost. Toda razumeti mora, da je njegov prispevek v vsakdanjemu življenju družine (in pozneje družbe) pomemben in nezamenljiv.

Želeti si biti dober in želeti si delati dobre, prave stvari pa je konec koncev tudi otrokov prvi korak na poti iz njegove egocentričnosti proti zrelemu in odgovornemu odraslemu.