Kako naj „nenormalen“ otrok normalno živi v teh časih?

Vir: Shutterstock

V skupini prijateljev smo se odločili, da vas prosimo za nasvet. Vprašanje bom napisala bolj splošno, da zajamem čimveč težav, s katerimi se soočajo naši otroci. Večina težav pa jim je skupna. Trpijo oni, trpimo mi.

Gre za to, da so naši otroci „nenormalni“. Kar, žalostno, pomeni naslednje: pred dvanajstim letom noben izmed njih ne dobi telefona, dnevno imajo časovno omejitev igric (starejši si jo postavljajo in se je držijo sami), nimajo profila na raznih TikTokih, Snapchatih ipd. Poleg tega so, ojoj, še verni, sodelujejo v župnijah. Ne preklinjajo. Eden izmed njih se, kako bogokletno, v šoli pred malico pokriža in je zaradi tega deležen posmeha (starši so mu svetovali, naj pač tega ne počne več …).

Z otroki se odkrito pogovarjamo. Veliko so zunaj, ustvarjalni, aktivni, glasbeniki … dejansko ne pogrešajo telefona in vsega tega zapravljanja časa. AMPAK! Če tega danes nimaš oziroma če nisi prisoten na teh omrežjih, TE NI! Torej, ne pogrešajo omrežij, ampak jih teži izključenost, ker velikokrat ne vejo, za kaj gre, kaj se dogaja. Kaj se dogaja na teh omrežjih, vejo – da je zabava, da je pa tudi ogromno vulgarnosti, kar jim preseda (da, ne boste verjeli, obstajajo najstniki, ki so jim ta omrežja totalno neumna).

Torej, vprašanje bo splošno: Kako naj „nenormalen“ otrok normalno živi v teh časih?

Hvala, skupina staršev


Hvala za vprašanje, ki zaposluje marsikaterega starša. Iz vašega vprašanja veje skrb in tudi to, da ste aktivni sogovorniki svojim otrokom, kako se s tem spopadati. To je prvi pomemben korak: dati otroku vedeti, da slišimo njegov problem in da mu želimo pomagati pri spopadanju z njim.

Pomen vrstniške skupine

Marsikdo bi ob vašem opisu zamahnil z roko, češ: svet ima problem, kaj hočemo, važno, da smo mi v redu. A najstnik tega ne more reči, saj je vključevanje med vrstnike in iskanje pripadnosti v svoji skupini ena od njegovih temeljnih potreb in tudi njegova razvojna naloga. Občutka izoliranosti pri najstniku zato ne gre podcenjevati.

Iz vašega vprašanja sklepam, da je pomemben dejavnik izločenosti drugačen vrednotni sistem (npr. vera) in neuporaba socialnih omrežij, zaradi česar ne morejo slediti dogajanju. Hkrati pa tudi pišete, da so otroci aktivni, ustvarjalni, glasbeniki. Tako da sklepam, da vseeno imajo vrstniško skupino, kjer pripadajo in kjer imajo enakovredno vlogo. To je zelo pomembno prav zaradi temeljne potrebe po vrstniški skupini in gradnji odnosov izven družine.

Kako pomagati pri vključevanju v vrstniško skupino?

Če najstnik ne bi imel vrstniške skupine, je pomembno, da se z njim pogovorite in raziščete, kje se počuti najbolj domače oz. s kom vse se tam najbolj razume. V vsakem širšem okolju se lahko najdejo vrstniki z dovolj podobnim vrednotnim sistemom, kjer se bo otrok čutil razumljen. Najlaže je iskati skupine preko organizirane dejavnosti npr. šport, skupine v župniji (npr. ministranti, animatorji, pevski zbor), krožki v šoli, skavti oz. taborniki, orkester, gasilci ali kaj podobnega. Seveda pa je možno dobiti družbo tudi v neformalnih okoljih (npr. vrstniki z ulice ali vasi).

Vsekakor je lažje, če ima otrok pri vključevanju v novo skupino že kakšnega prijatelja ali prijateljico. Tu so otroci tudi različno socialno vešči in nekateri potrebujejo več spodbud, morda tudi konkretnega učenja socialnih veščin, kako dobiti prijatelje, kako pristopiti do nove osebe, načeti pogovor, se postaviti zase ipd. Del tega otrok prakticira že doma z vami ali sorojenci, del pa lahko starši pomagate konkretno preko preigravanja možnih scenarijev in situacij ter tudi konkretne igre vlog, predvsem pa je ključno, da ga spodbudite, da gre v svet in »preizkusi« te veščine med otroki.

Kako »preživeti« v vrstniški skupini, kjer se otrok ne počuti dobro?

Socialne veščine pa so pomembne tudi za »preživetje« v vrstniških skupinah, ki najstniku niso vrednotno blizu, a vseeno preživi veliko časa v njih. Npr. razred oz. vrstniki v šoli ali pa orkester, kjer so vrstniki zelo nastrojeni proti veri, hkrati pa je za vernega najstnika glasba tako pomemben del, da noče zapustiti orkestra.

Prva stvar je gotovo normalizacija teh občutkov izločenosti in izoliranosti: drugačnost (ali »nenormalnost«, če hočete) je nekaj, s čimer se srečujemo tekom celega življenja. Če se osredotočimo na razlike, bomo v vsaki skupini našli nekaj, kar nas ločuje od drugih. Če vašega najstnika drugi doživljajo kot drugačnega zaradi vere, ne pomeni, da je z njim nekaj narobe, ampak samo, da so si v tem različni. Kaj pa imajo skupnega? In kako lahko to skupno vaš najstnik uporabi, da se povežejo?

Spet smo pri socialnih veščinah. Če na primer govorimo o vrstniški skupini v šoli, je zelo pomembno, da se najstnik nauči »brati« socialne iztočnice in situacije ter skuša nanje primerno reagirati, npr. preko prosocialnega vedenja, da se poheca, razelektri ozračje ipd. Če se npr. najstnik izpostavi in pomaga sošolcu pri domači nalogi, bo večja verjetnost, da ga bodo vzeli medse ne glede na razlike v veri.

Zelo pomaga, da ima najstnik v teh skupinah, ki mu niso domače, vsaj enega prijatelja. Nekoga, ki mu zaupa, ki je njegovo »zavetje« in sogovornik. To je tisti, s katerim otrok sedi na avtobusu, se druži med pavzami itd. Ali ga ima vaš najstnik? Če ga nima, se lahko z najstnikom pogovorite, kdo bi lahko bil ta oz. s kom se čuti najbolj domače? Kaj bi lahko naredil, da bi poglobil odnos (več časa z njim preživel tudi popoldne, ga povabil na skupno aktivnost ipd.)?

Izključenost zaradi neuporabe socialnih omrežij

Velik izziv za najstnike, ki ne delijo uporabe socialnih omrežij, je, da niso na tekočem z aktualnim dogajanjem. Komunikacija iz socialnih omrežij se pogosto prenese tudi v komunikacijo v živo in če ne poznaš dogajanja iz socialnih omrežij, boš težko sodeloval. Z epidemijo in delom na daljavo sta se virtualni in »realni« svet še bolj zbližala.

Dober odnos, ki ga imate z najstnikom, je ključna varovalka, da se bo ob večji stiski oz. zapletih obrnil na vas in boste s skupnimi močmi iskali rešitve in pot naprej.

Pišete, da najstniki ne pogrešajo »zapravljanja časa na socialnih omrežjih«. Če je to njihovo doživljanje, bodo morali sprejeti, da bodo zamudili nekatere dogodke in teme, ki so se zgodili na socialnih omrežjih, zaradi česar tudi v živo ne bodo mogli sodelovati.

Nekateri socialno bolj spretni najstniki se bodo morda uspeli vseeno priključiti pogovoru, kjer imajo neko podobno izkušnjo. Morda pa bodo preusmerili pogovor na drugo temo, ki bo verjetno tudi druge zanimala (npr. aktualno športno dogajanje, trendi v modi, kar se na šoli dogaja ipd.). Tu lahko starši pomagamo z idejami.

Pomen uporabe socialnih omrežij za najstnike

Pogosto pa imamo predvsem starši občutek, da so socialna omrežja »zapravljanje časa« in »vir nevarnosti«. Če pa je to predvsem vaše doživljanje in ne najstnikovo, potem bi veljalo ponovno razmisliti o tem, ali bi dovolili omejeno uporabo interneta in socialnih omrežij.

Potreba po komunikaciji in povezovanju z vrstniki je prisotna pri vseh najstnikih, konteksti pa se skozi čas spreminjajo. Če je bil v starih časih kontekst povezovanja skozi delo in praznovanje po delu (npr. košnja, ličkanje), je bil kasneje kontekst povezovanja preko zabave v barih in diskotekah. In kakor se je morda starim generacijam zdelo »popivanje na zabavah izguba časa in še škodljivo po vrhu«, se morda tudi generacijam sedanjih staršev zdijo socialna omrežja »izguba časa«.

A dokler omogočajo socialna omrežja povezovanje in gradnjo odnosov, so čisto legitimen način preživljanja časa. Seveda pa imajo svoje pasti (npr. izpostavljenost spletnemu nadlegovanju, nasilju, pornografiji, izguba občutka za čas in brezplodno brskanje po spletu), o čemer se lahko poučite (npr. na https://safe.si/) in to primerno omejite oz. spremljate. A nenazadnje ima pasti tudi druženje v živo (droge, alkohol, tvegana spolnost).

Zato je pomembno, da spremljate, kaj se z vašim otrokom dogaja; koliko časa je na spletu, koliko porabi za obveznosti (doma in v šoli), koliko za gibanje, spanje. Dokler so ta področja uravnotežena, ni skrbi. Prav dober odnos, ki ga imate z najstnikom, pa je ključna varovalka, da se bo ob večji stiski oz. zapletih obrnil na vas in boste s skupnimi močmi iskali rešitve in pot naprej.

Odgovor je zapisal psiholog ter zakonski in družinski terapevt dr. Miha Rutar.

Komentarji

  1. Dragi starši, vi ste svoje otroke naredili za “nenormalne”, saj jih tako tudi naslavljate. Morate pa vedeti, da če se vi tako počutite, se bodo tudi otroci, mladostniki tako počutili. Veliko mladostnikov poznam, ki nimajo svojih telefonov, ki imajo drugačne izzive kot večina vrstnikov, pa jim ni nič nerodno, nič se ne sramujejo, uživajo in se veselijo življenja, v bistvu so ponosni, da nimajo telefonov, da so več zunaj, da imajo druge izzive, to pa zato, ker imajo čisto običajne starše, ki se zavedajo, da je vsak otrok svet zase. In če so starši močni, ne morejo razmišljati, da imajo “nenormalne” otroke, najstnike. In če so starši močni, bo njihova obveljala, tudi če se bodo otroci bunili.

    Tole me je zelo zmotilo: “Trpijo oni, trpimo mi”. V bistvu bom zavrtela ta stavek: “ker vi trpite, se tako obnašajo tudi oni in povzemajo vaša čutenja in vedenja.” Dokler se boste vi tako obnašali, da boste verjeli, da ste vi “nenormalni”, tako dolgo se bodo tako počutili tudi otroci.

    Kdo pravi, da so vsi mladostniki na socialnih omrežjih? To verjetno verjamete, preverite pa ne.
    Kdo pravi, da če nisi na socialnih omrežjih, te ni? To verjetno verjamete, čeprav se zavedate, da to ni res.
    Vaši mladostniki ne pogrešajo socialnih omrežij, ampak jih muči izključenost? Kako gre to dvoje skupaj.?
    Kdo pravi, da mladostniki ne bi smeli biti na socialnih omrežjih? Odrasli moramo pokazati, kako se uporablja internet in bdeti nad tem, kar otrok, mladostnik počne. Zavedajte se, da smo v digitalni dobi, da če mu boste priskutili internet, če mu boste govorili samo slabo o internetu, bo še raje visel gor. Starši smo zato, da predstavimo mladostnikom in otrokom internetni svet z vsemi pozitivnimi in vsemi negativnimi platmi. In postavljati meje, ki se jih morajo otroci/mladostniki držati.

    Vprašam te starše, kako ste se dve leti znašli v korona času, če vam je pač internet in ostalo odveč. Ker so se morali vaši otroci učiti preko zooma, se povezovati s sošolci na netu itd. Želite povedati, da prepovedujete svojim otrokom svet interneta?

  2. Barbara, odličen odgovor si napisala! Zakaj bi govorili, da so otroci “nenormalni”, če ne uporabljajo družbenih omrežij? Vse ob svojem času. Nič jim ne bo ušlo, živimo v digitalni dobi, slej ko prej, se bodo s tem soočili.
    Z najstniki je vedno tako bilo in tako bo: privlačijo jih tisti “ta glavni”, ki najbolj izstopajo in so največji frajerji. Tudi v naših časih je bilo tako. Najstniki želijo biti všečni, ne želijo biti izločeni. Ni pa rečeno, da sedaj vsi preklinjajo, grdo govorijo, se posmehujejo vernim.
    Mislim pa, da bi najstniki v prvi vrsti morali brati, se naučiti dobro brati, pisati, biti kritični in samostojni. Po eni strani najstniki uporabljajo pametne telefone in visijo na družbenih omrežjih, ne znajo pa niti iti na avtobus, se naročiti pri zdravniku ali zobozdravniku itd. Povsod jih vozijo starši.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.