Foto: ShutterstockNa žensko, ki nas je rodila, največkrat gledamo kot na – pač, svojo mamo. V prvem obdobju našega otroštva je bila ves naš svet in je bilo to povsem normalno. Kmalu smo spoznali, da je morda mama še komu drugemu. Če smo imeli zdravo otroštvo, nam je kmalu tudi pokazala sama ali nam je oče (odvisno od našega spola), da je tudi žena nekomu in da je ta zanjo na prvem mestu. Verjetno smo jo pozneje videli tudi v drugih vlogah, a za nas je ostala predvsem mama. Tudi, če je morda naš odnos problematičen, je naša mama in jo kot takšno vidimo.
Kaj pa, če bi jo, čeprav se morda sliši kontradiktorno, ob jutrišnjem materinskem dnevu poizkušali pogledati z drugačnimi očmi?
Moja mama – ženska, s svojim življenjem
Ko imaš svoje otroke, in to nekaj let – ali vsaj toliko, da poješ nekaj zarečenega kruha o tem, da tega pa moj otrok res ne bo delal in tega pa res ne bom pustil/a – nekako postaneš malo bolj razumevajoč do lastnih staršev. Razumeš, da ni lahko, da vedno poleg vloge mame živiš še kar nekaj drugih vlog, ki ti srkajo energijo, in da je meja med ravnati kot dober starš ali ravnati kot zanič starš izjemno tanka.
Mamina in naša zgodba sta se v nekem obdobju močno prepletali. Kot odrasli pa moramo živeti vsak svojo zgodbo in se spoštovati.
Nujno je, da na svojo mamo gledamo s spoštovanjem. To je tudi božja zapoved. To ne pomeni, da moramo svoje starše nekritično oboževati, jim v vsem pritrjevati in svoje življenje podrediti njim. Pomeni pa, da jih spoštujemo kot osebe, brez katerih nas ne bi bilo. Da imamo kot odrasli ljudje spoštovanje do njihove življenjske situacije in tudi do njihovih izbir, čeprav so bile morda za nas kot otroke slabe. Da kot odrasli živimo svojo zgodbo in spoštujemo njihovo. Morda se moramo v nekem obdobju svojega življenja od njih tudi distancirati, ampak spoštovanje mora obstati.
Spoštujem žensko, ki je moja mama
Spoštovanje do ženske, ki je bila majhna deklica s svojim veseljem in s svojimi strahovi. Kaj se je rada igrala, česa se je bala? Dekle, ki se je zaljubila. Morda v vašega očeta, morda pa v koga drugega. Dekle, ki je hrepenela. Kaj je želela postati poklicno in kaj je postala? Mlado žensko, ki je spoznala, da pod srcem nosi otroka. Se ga veseli ali se boji odziva okolice? Nosečnico, ki s strahom zre v porodni dan. Mlado mamico, ki skuša dati najboljše od sebe. Ali mamico, ki ob vseh drugih obveznosti ne zmore dati tega, kar otrok potrebuje. Ali celo noče. Prijateljico. Ljubimko. Sodelavko. Ženo. Delavko. Je bilo življenje grobo z njo? Je bila nesrečna v ljubezni? Kakšna glasba ji je všeč? Je otopela upokojenka, ki dneve preživlja z vtikovanjem v tuja življenja in gledanjem cenenih nadaljevank? Je blaga gospa, ki trosi blagoslov, kamorkoli pride? Ta ženska je mnogo več kot samo vaša mama.
Da bodo naši odnosi boljši in kvalitetnejši, je dobro, da spoznate žensko, ki je vaša mama. Dajte priložnost sebi in njej.
Mamina in naša zgodba sta se v nekem obdobju močno prepletali. Za nas življenjsko pomembno prepletali. Kot odrasli pa moramo živeti vsak svojo zgodbo in se spoštovati. Da bodo naši odnosi boljši in kvalitetnejši, je dobro, da spoznate žensko, ki je vaša mama. Dajte priložnost sebi in njej in jo spoznajte kot spozna odrasla oseba drugo odraslo osebo. Morda lahko vajin odnos še obogatita in nadgradita.
Zato sprejmite svojo zgodbo in svojo mamo. Samo to imate. Kakršnakoli je že bila. Poglejte nanjo z ljubeznijo, spoštovanjem in prizanesljivostjo (če je to potrebno), kajti ona je pisala le prvo poglavje vaše zgodbe. Ostala morate napisati sami. Vključite v ta poglavja tudi žensko, ki je vaša mama.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Ko sem bila mlada, se mi je mama dostikrat zdela tečna, stroga in zahtevna do mene. Ko sem v življenju dala nekaj skozi in spoznala, da ni pravljica, takrat sem začela razumeti mamo. Spoznala sem, da tudi jaz nisem popolna in sem pri svojih otrocih naredila tudi kakšno napako.
Z leti začenjamo razumeti in spoznavati stvari, za katere v mladosti nismo vedela. Kljub vsemu sem mami hvaležna, da je bila stroga, da nisem bila vzgajana v vati. Da me je pripravila na življenje, ki zna biti včasih zelo, zelo težko.
Mame že dolgo ni več. Močno jo pogrešam. Kaj bi dala, da ji bi lahko še skuhala kavo, ji skuhala dobro kosilo, jo zvečer pobožala po zgubanem licu in pokrila z odejo. Kot sem to neštetokrat naredila.
Mama, hvala za vse.