Kaj stoji v ozadju spremembe definicije zakonske zveze?

Vir: Shutterstock

Nedavna odločitev ustavnih sodnikov glede zakonske zveze in posvojitev otrok v istospolna partnerstva nas je zagotovo presenetila. Še samo sedem let nazaj zakonska zveza med moškim in žensko ni bila neustavna, od leta 2016 pa so istospolni pari znotraj partnerske skupnosti lahko uživali vse pravice, kot jih imajo zakonski pari, omogočeno jim je tudi bilo, da je lahko eden od partnerjev posvojil otroka drugega partnerja.

Že več desetletij smo del močnega miselnega toka, ki v vsaki družbeni razliki takoj vidi neenakost, diskriminacijo in zatiranje.

Da je prišlo do tako radikalnega posega v pojmovanje zakonske zveze in družine, bi seveda lahko rekli, da je bila odločilna »prava« struktura ustavnih sodnikov, najbrž tudi kopica drugih kadrov in institucij, ki so bili »ob pravem času na pravem mestu«. Ni pa mogoče tako očitno, da smo na Zahodu (in tudi marsikje drugod) že več desetletij del močnega miselnega toka, ki v vsaki družbeni razliki takoj vidi neenakost, diskriminacijo in zatiranje.

Namen vseh teh sprememb, za katere se na zunaj zdi, da »samo« vključujejo manjšine, pa je seveda drugje: zanikati človeško naravo, zavrniti naravne stvarnosti ženske in moškega kot dopolnjujočih se bitij in doseči nov družbeni red, v katerem bomo vsi enaki oziroma kjer se bo vsaka oseba oblikovala po lastnih željah, z namenom da bi bila osvobojena vsake vnaprejšnje naravne določenosti. Do tega pa prihaja po majhnih korakih, ki jim pot dela ideologija spolov.

Vsiljena spolna nevtralnost

V novi definiciji zakonske zveze beremo, da je “zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol”. Ta spolna nevtralnost oz. nedoločenost ima korenine v teoriji spola, ki vztraja, da smo vsi, še preden smo moški in ženske, samo ljudje. Gre za nemogočo trditev, saj človeško bitje samo po sebi ne obstaja. Nismo brezspolni. Smo samo moški in ženske in drugih identitet, kot sta ti dve, ni.

Kako je do takega razmišljanja sploh prišlo? Teorija spola je v razliki med moškimi in ženskami namreč videla vzrok za vse druge neenakosti. Po njenem utemeljevanju naj bi se človek rodil spolno nevtralen in se šele kasneje pod vplivom družbe razvil v moškega ali žensko. Z drugimi besedami, kriva naj bi bila patriarhalna družba, ki bi naj vsakemu spolu posebej pripisala različna pričakovanja, odgovornosti in stopnje moči. Nič na telesu (niti človekove genitalije) naj ne bi imelo nobene vloge pri oblikovanju spolne identitete.

Fiziološki zakoni so tako neizprosni kakor zakoni vesolja.

Seveda pa je resnica daleč od tega: fiziološki zakoni so tako neizprosni kakor zakoni vesolja. V to realnost se rodimo in ne moremo je spremeniti. Kakor pa smo del narave, smo tudi del kulture. Biološki in družbeni spol se tekom razvojnega procesa med seboj dopolnjujeta in sta med seboj intimno povezana. Kajti ne moremo si predstavljati telesa, ki ne bi imelo neposrednega vpliva na razvoj psihološkega spola in ki se ne bi odražalo na konkreten način v družbi.

Umetna izenačitev vseh oblik čustvenih zvez

Ker so pripadniki teorije spola mnenja, da je spol le od zunaj vsiljena družbena vloga brez temelja v naravi oziroma v telesni danosti, so v tej luči želeli prikazati tudi vsa intimna razmerja: zakonsko zvezo bi naj uvedla patriarhalna družba in jo postavila kot nekaj naravnega, ostale zveze pa načrtno potisnila v manjvreden položaj.

Otrok je že od vsega začetka del odnosa med moškim in žensko, čeprav ga še ni.

Teoretiki spola namreč ne vidijo posebnosti odnosa med moškim in žensko, ki tvorita skupnost življenja, ljubezni in solidarnosti, z namenom nadaljevanja vrste in vzgoje otrok. Ne priznavajo, da to ni institut, ki bi bil na voljo subjektivnim zahtevam, temveč je odvisen od posebnih objektivnih pogojev. Njegovi nepogrešljivi deli so namreč spolna različnost – moškost in ženskost, med njima darujoče telesno podarjanje in odprtost za otroke. Otrok pa ni nikoli nekaj »zunanjega«, ampak je že od vsega začetka del njunega odnosa, čeprav ga še ni.

Izogibanje pojmoma “oče” in “mati”

Ker zagovorniki spola ne sprejemajo, da se človeški spol ne omejuje samo na določeno obnašanje, ampak se razširja na vsa področja njegovega bivanja in zaobjema vse njegovo razodevanje in izražanje, v isti sapi zanikajo, da bi očetovska in materinska vloga bila vezana na spol. Iz tega izhaja, da ne sprejemajo, da otrok za svoj psihosocialni razvoj potrebuje dva spolno različna starša, dva različna načina izražanja ljubezni in čutenja, dve različni prisotnosti, dva različna zgleda itd. Po prepričanju teorije spola je materinstvo in očetovstvo le opravljanje dveh različnih vlog, ki se jih po svoje lahko naučita tudi dva moška ali dve ženski.

Vemo pa, da moški, čeprav za otroka skrbi in ga neguje, ne more biti mama, saj materinska skrb in ljubezen lahko izhajata samo iz ženske identitete. Prav tako očetovstva ne more “opravljati” ženska. Da bi se teoretiki spola izognili besedama “oče” in “mati” (saj ti neposredno nakazujeta na spol in na nujnost, da sta starševska lika dva in to različna) raje uporabljajo besedo “starš”, s katero pokrijejo svojo zmedo in naravno pravico vsakega otroka, da živi v skupnosti, ki najbolj odgovarja na njegove potrebe.

Je vse prej bilo zgolj stereotipno?

Četudi se nam zdi, da tradicionalne vrednote in institucije vedno bolj izgubljajo svoj pomen, pa glede zakona in družine lahko mirno povemo, da tukaj ni starih ali novih vrednot, temveč so resničnosti, ki imajo pomen same na sebi in temeljijo same na sebi. Vedno bo ostalo primarno hrepenenje moškega po ženski (in obratno), vedno bodo ostale naravne telesne danosti in vedno bo ostala potreba otrok, da bi poznali svojega očeta in mater in živeli v njuni prisotnosti in ljubezni. Na nas pa je, da ta močan miselni tok preživimo in svoje otroke obvarujemo pred njegovimi zmotami.