Moj otrok je obremenjen s perfekcionizmom! Kaj lahko storim?

Vir: Unsplash

Moja hči je devetošolka. Čeprav doma nismo perfekcionisti, obsedeni z ocenami, vidim, da je zaradi šolskega uspeha zelo obremenjena. Skrbi jo, da ne bo sprejeta na želeno srednjo šolo in že misel na neuspeh doživlja kot zelo velik stres. Z možem ji prigovarjava, da bo šla pač na kakšno drugo šolo, vendar vidim, da je to ne potolaži. Ne moreva ugotoviti, ali so ji miselnost o »(ne)uspešnosti« privzgojili v šoli ali je kriv vpliv prijateljic, med katerimi je ena izrazito nadarjena in ambiciozna. Rada bi ji stala ob strani in ji dala vedeti, da so tudi neuspehi del življenja in da včasih ne gre vse po naših načrtih, kar ni nič tragičnega. Kako naj pristopiva do nje?


Hvala za vprašanje, za katerega verjamem, da je aktualno v marsikateri družini, zato bo moj odgovor nekoliko bolj splošen in daljši.

Šola kot pot uresničenja svojih potencialov

Ključno vprašanje je, kaj je v srčiki skrbi, da ne bo sprejeta na želeno srednjo šolo. Bolj optimistična razlaga bi bila, da ima hči zelo jasno izdelano podobo tega, kaj želi početi v življenju, in da je ta srednja šola edina, ki bi to lahko uresničila (če gre npr. za poklic). V tem primeru je smiselno mehčati to izdelano podobo v smislu iskanja drugih poti, kako bi prišla do tega poklica, oz. drugih talentov, ki jih ima in ki jih lahko v življenju unovči.

Šolski uspeh kot način potrjevanja lastne vrednosti

Perfekcionizem je v resnici obramba pred občutki nevrednosti.

Iz vašega opisa pa je bolj verjetna druga razlaga, da je v srčiki strahu bojazen, da ne bo sprejeta (ne le v šolo, ampak s strani okolice). Torej, da je to, ali bo sprejeta na šolo ali ne, bistveno povezano z odgovorom na vprašanje, ali je kot oseba sposobna oz. dobra. Pogosto se za to predpostavko skriva še globlja: če nisem sposobna oz. dobra oseba, me drugi ne bodo imeli radi. To je pravzaprav jedro perfekcionizma, ki ga v našem okolju pogosto zelo cenimo kot »ambicioznost« in »delavnost«. A v resnici perfekcionizem poganja strah pred tem, da bi me drugi prepoznali kot nesposobnega, ne pa želja biti boljši.

Soočiti se s tem, je bistveno trši oreh, kot se zdi, saj je perfekcionizem v resnici obramba pred občutki nevrednosti, ki zelo dobro služi. Vsi namreč hvalimo uspehe in grajamo neuspehe, zato ima perfekcionist vedno odobravanje okolice, ko sledi svojim visokim standardom. Če mu pa že ne uspeva, se pa dovolj trudi in se je pripravljen izboljšati. Same dobre kvalitete torej, ki jih okolica hvali, a od znotraj je cena zelo visoka.

V tem smislu je pomembno zavedanje, da tudi če se bo hči uspela vpisati na želeno šolo in bo v tem smislu »pomirjena«, se je v naslednjih letih pomembno ukvarjati z vzroki, ki so pripeljali do njene trenutne stiske. Perfekcionizem se namreč ne zadovolji s trenutnim dokazom, ampak rabi stalno potrjevanje, kar na dolgi rok izčrpa in vodi v danes zelo pogosto težavo izgorelosti.

Preobleke perfekcionizma

Pogosto smo perfekcionisti samo na tistih področjih, ki jih doživljamo kot temeljna za našo samopodobo.

Perfekcionizem ima več preoblek. Včasih se kaže kot odlašanje – ker moram popolno speljati nalogo ali se odločiti, popravljam in dopolnjujem do zadnjega trenutka. Lahko se kaže kot hiperorganiziranost, kjer gre vse po urniku, vse je načrtovano, polno je seznamov in nalog. Lahko se – paradoksalno – kaže kot sprejemanje trivialnih izzivov, kajti samo pri enostavnih nalogah (ali izbiri lahke šole) ni tveganja, da bi slabo izpeljal. Včasih se kaže kot nezmožnost dokončati stvari oz. prehitro »obupanje«, kajti če predčasno opustim cilj (in si seveda za to izmislim nek izgovor), potem se v resnici nisem zares potrudil in zato tudi nisem zares preveril, ali zmorem. Perfekcionistično se torej lotim le »zares vrednega cilja«, ki pa si ga nikakor ne upam zadati, saj bi bilo preveč tvegano, da bi bil poražen. Bolje je odstopiti, kot pa priti 4. na cilj.

Še ena stvar je pomembna pri perfekcionizmu: pogosto smo perfekcionisti samo na tistih področjih, ki jih doživljamo kot temeljna za našo samopodobo. Morda je vaša hči perfekcionistka glede šole, ne pa toliko glede izgleda oz. oblačenja, pospravljanja ipd. Ni nenavadno, da se perfekcionizem v družini kaže na različnih področjih (eni na področju dosežkov v službi, drugi na področju družine, socialne sprejetosti, npr. če me kdo ne mara, sem slab človek).

Ključno pri perfekcionizmu torej je, da je doseganje izjemno visokih (osebnih) standardov na nekem področju temelj za občutek lastne vrednosti. Torej: če bom perfektna učenka, ki lahko pride na najboljše gimnazije, bom zares sposobna (in posledično dobra, sprejemljiva za druge), sicer pa sem »škart roba«.

Izviri perfekcionizma

Iskati krivca za nastanek perfekcionistične dinamike je morda v tem trenutku nesmiselno, saj je gotovo to »zgradba«, ki se je dolgo gradila in je zgrajena iz mnogih opek izkušenj, tako v družini kot izven nje (med prijatelji, v šoli, pa tudi širše kulturno). Gotovo se v šoli najde veliko učiteljev, ki ne opazijo in pohvalijo truda ter ne iščejo močnih področij otroka, ampak so usmerjeni na napredek pri šolskem uspehu, ki postane merilo, koliko je otrok »priden« oz. »dober«. Lahko, da je tudi družba priljubljene nadarjene in ambiciozne sošolke prispevala k tej ideji, da »če bom pa izgledala dovolj nadarjena, me bodo drugi imeli radi«.

Vsekakor pa je smiselno, če želite pomagate hčerki, da se ozrete vase in svoje občutke lastne vrednosti in tega, kako jih gradite. Tako boste lažje razumeli hčerko in ji prišli nasproti. Koliko ste vi »v redu« taki, kot ste? Ali pa morate kaj narediti za to? Na primer, imeti lepo pospravljeno stanovanje, zgleden vrt, ki uspeva, moža, ki je ponos družine, in hči, ki lepo in zdravo odrašča. Saj vse te stvari so dobre same po sebi (in prav v tem je »hakeljc« perfekcionizma). Problem je, če ob nedoseganju teh visokih standardov doživim, da sem kot oseba odpovedal, da sem neuspešen. V vašem primeru: slaba mama sem, ker je moja hči nesrečna. In če je materinstvo vaše ključno področje vrednotenja, bi lahko celo zaključili: in ker sem slaba mama, sem tudi slaba oseba.

Sporočila otroku, ki gradijo perfekcionizem

Včasih lahko otrok že samo s tem, ko odrašča v senci bolj sposobnega, nadarjenega sorojenca, zaključi, da sam ni dovolj dober.

Včasih lahko sporočila, ki jih doživljamo kot dobronamerna, gradijo otrokov perfekcionizem. Naša spodbuda, da bi se »moral pri slovenščini bolj potruditi, ker vemo, da zmore več«, lahko pri otroku zveni kot: »če bi se bolj potrudil in več dosegel, bi bili starši zadovoljni z mano (tako pa niso).«

Tudi kritični komentarji drugih (sorojencev, vrstnikov, sosedov itd.) so lahko otroku dokaz, da so naši standardi višji, kot jih eksplicitno zahtevamo od njih, in da je v resnici samo »najboljše dovolj dobro«.

Nenazadnje lahko starši že preko neverbalnih znakov (žalosten vzdih ob slabši oceni) damo otroku povratno informacijo o njegovem dosežku, kar lahko otrok razume kot: »Razočaral sem mamo. Moral bi se bolj potruditi.«

Včasih lahko otrok že samo s tem, ko odrašča v senci bolj sposobnega, nadarjenega sorojenca (ki mu npr. gre gladko v šoli ali blesti v športu in zaradi tega dobi vso pozornost okolice), zaključi, da sam ni dovolj dober za ta svet.

Kako pomagati otroku, ki je perfekcionist

Tako, da mu damo občutek, da je sprejet, ljubljen in dovolj dober prav takšen, kot je. Prav zaradi zgoraj omenjenih implicitnih načinov, preko katerih se prenašajo sporočila pogojne sprejetosti, je zelo pomembno raziskati lastne vzorce mišljenja in (samo)vrednotenja, o katerih smo govorili.

Če smo bolj konkretni: pomembno je, da se skušate postaviti v hčerkine čevlje in ne le zamahnete z roko, češ »saj boš pa sprejeta na drugo šolo«, ampak z njo raziščete, kaj vse ta strah skriva. Pogosto so pri perfekcionistih pravila v smislu »moram« (Moram priti na šolo, če hočem biti srečna.). Zelo škodljiv je tudi vse-ali-nič način razmišljanja (Ali sem najboljša ali pa luzerka.) in katastrofiziranje posledic (Če ne pridem na želeno šolo, ne bom dobila dovolj znanja, bom slabo pisala maturo, se ne bom mogla vpisati na dober faks in bom zafurala življenje.).

Včasih se perfekcionist boji, da če bo spustil standarde, ne bo več tako uspešen. V tem primeru je smiselno pogledati, kakšna je cena za uspeh. Vlaganje truda se obrestuje do neke točke, nato pa pride izčrpanost in frustriranost.

Vsa ta pravila lahko starši blažimo in mehčamo: Lahko pridem na to šolo, a tudi na drugi sem lahko srečna, saj je sreča odvisna od mnogih stvari. Lahko v tem nisem najboljša, a nisem tudi najslabša – nekje v sredi sem. Če ne pridem na želeno šolo, bom šla v drugo; veliko ljudi ne gre na šolo, ki bi si jo želeli, pa živijo uspešno, polno življenje. Morda imate kakšno svojo izkušnjo »neuspeha«, ki se je na koncu izkazal kot čisto koristna izkušnja.

Dobro je pomagati otroku najti tudi drugo perspektivo, npr.: Kaj bi svetovala najboljši prijateljici, ki bi bila v podobni situaciji? Bi tudi njej rekla, da si bo uničila življenje, če ne bo šla na izbrano šolo?

Včasih se perfekcionist boji, da če bo spustil standarde, ne bo več tako uspešen. V tem primeru je smiselno pogledati, kakšna je cena za uspeh. Vlaganje truda se obrestuje do neke točke, nato pa pride izčrpanost in frustriranost, učinek pa začne počasi padati (npr. po 2 urah učenja ne zmoremo več slediti snovi in rabimo odmor, da postanemo spet produktivni).

Dobro je tudi hčerko spomniti na vse druge vloge in talente, ki jih ima. Kdo vse ona je in na čem gradi svojo samopodobo? Gotovo ni samo dobra učenka. Morda ima kakšne hobije, ki jo veselijo, odnose, kjer se počuti sprejeto, kakršna je itd. Na vse to se lahko spomni in predvsem – spodbujajte jo, da tudi prakticira to. Naj odklopi šolo in gre s prijateljico na pijačo. Naj gre z vami kolesarit. Naj poišče hobi (po možnosti tak, ki ni storilen in kjer samo uživa) in ga začne prakticirati.

Še veliko je načinov, kako lahko pomagamo perfekcionističnemu otroku, da sprejme svoje nepopolnosti kot dovolj dobre. Ključno je, da se zavedate, da je to proces, ki se ne zgodi čez noč. In da je vaš zgled in spodbuda (morda prav preko osebne zgodbe boja s sprejemanjem svojih pomanjkljivosti) pri tem nenadomestljiva. Veliko vztrajnosti vam želim pri tem!

Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, oče, psiholog ter zakonski in družinski terapevt.

Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected]

Komentarji

  1. Jaz pa verjamem, da je še vedno družinsko okolje tisto prvo, ki lahko zavestno ali nezavedno daje otroku/mladostniku občutke, da ni dovolj vreden, da se mora bolj potruditi, tudi če starši mislijo, da nimajo vloge pri tem. Že stokrat videno v svojem poklicu, ko delam s starši in njihovimi mladostniki ali ko spremljam svojega sina, ki je sedaj v 1. razredu. Za nekatere starše nikoli ni dovolj, pač starši bi morali znižati pričakovanja, sprejeti otroka, takšen kot je. Če deluje perfekcionistično, mu pač ponuditi stimulativno, spodbudno okolje z željami po več. Ne samo šola, tudi druge talente itd. AMpak saj vemo, kaj se rado zgodi s perfekcionisti, ko odidejo v srednjo šolo, ko je še veliiko več pritiska in nimajo časa za lenarjenje, za svoj prosti čas.
    Za nekatere starše so otroci projekt, da svoje frustracije, ki jih niso mogli uresničiti v svojem otroštvu in mladosti, prenašajo na svoje otroke. Zato je res kar pravim, najprej je družinsko okolje, ki naj otrokom predstavi v resnici, kakšen je svet.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.