Kaj je lahko narobe z mejami, ki jih otroku postavimo starši?

V današjem času obstaja veliko zmedenosti glede tega, kakšne vzgojne metode so primerne in koliko ter kdaj lahko starši posegamo v otrokove odločitve, da bo še dobro zanj.

S čim se otrok sam sooči?

Obstajajo posledice, ki se naravno pojavijo kot odgovor na otrokovo dejanje. Se sliši zapleteno? V resnici ni tako.

Poglejmo nekaj primerov:

• Zunaj dežuje. Otrok noče obuti škornjev in bos oddide ven. -> Posledica: noge ima mokre in zebe ga.
• Otrok hodi po mokri spolzki površini. -> Posledica: spodrsne mu in pade ter se udari.
• Otrok se grdo igra, tepe sovrstnike in jim jemlje igrače. -> Drugi otroci se mu začnejo izogibati in se ne želijo igrati z njim.

Nekateri starši bodo poskušali preprečiti te posledice. Spet drugi bodo vzeli posledice za izziv za pogovor, kako bi lahko v prihodnje ravnali, da do tega ne bi prišlo.

Kje starši nepotrebno posegamo?

Mnogokrat pa se posege staršev tudi obravnava kot posledice otrokovega dejanja, pa to pravzaprav niso.

Tudi tu poglejmo par primerov:

• Otrok vrže igračo in starši ga pošljejo sedet (tudi t. i. “time out”).
• Otrok noče pojesti kosila in starši mu prepovejo igranje s sosedovim otrokom.

To pa niso več posledice, ampak kaznovanje, ki je bilo izvedeno s strani starša. Če dobro pogledamo, vidimo, da tu ni povezave med otrokovim dejanjem in “posledicami”, s katerimi se sooča.

Kaj zdaj to pomeni za vzgajanje naših otrok? Naj se osredotočimo le na posledice in nikoli ne posežemo vmes zi mejami?

Ne. Posledice so krasne, da se otroci poučijo o svojih potrebah, o tem, da ima vsako njihovo dejanje določene posledice in da je vredno vnaprej premisliti, kaj se bo zgodilo.

Umetnost starševstva je prepoznati, kdaj je primerna situacija, da se umaknemo in otroku prepustimo, da se uči iz svojih napak.

Umetnost starševstva pa je prepoznati, kdaj je primerna situacija, da se umaknemo in otroku prepustimo, da se uči iz svojih napak. V tem primeru ni niti potrebe po pridiganju otroku, kako bi nas moral poslušati, saj se sam nauči, da je izbral napačno odločitev.

Meje so potrebne

Včasih so meje, ki jih postavimo starši, potrebne. Otroci potrebujejo veliko svobode, da lahko sprejemajo lastne odločitve.

So pa situacije, ko je to neprimerno, saj je lahko zanje nevarno ali pa negativno vpliva na druge. V takih primerih pa je potrebno postaviti meje, ki morajo biti smiselne.

Če otroku prepoveste ogled večerne risanke, ker se ni prenehal igrati, ko se vama je zjutraj mudilo v vrtec, to za otroka nima nobenega smisla. Otroci živijo v sedanjosti in ne zmorejo povezati dveh ločenih dejanj, ki sta se zgodili. Tako tudi ne morejo popraviti svojega vedenja.

Če otroku ne dovolite iti kolesarit, ker je udaril svojega prijatelja, to spet nima nobene povezave.

Otrok potrebuje meje, ki so smiselne, saj se le v takem primeru lahko kaj nauči.

Nekaj primerov:

• Meja: Doma ne dovolimo kričanja.
  Kako to dosežemo: “Govori tiše ali pa pojdi ven, kjer lahko govoriš glasno.”
• Meja: Igrač se ne meče.
  Kako to dosežemo: “Igrač ne mečemo. Če se ne moreš zadržati, jih bom morala pospraviti, da koga ne poškoduješ.”
• Meja: Po stenah ne rišemo.
  Kako to dosežemo: “Če želiš risati, imaš tu papir. Sicer bom morala pospraviti barvice.”

Takšne omejitve imajo smisel. Otrok vidi, da obstaja vzorec med njegovim dejanjem in posledicami. Zato je pomembno, da ostanemo odprti in prožni ter da damo otroku priložnost, da se spremeni.

Če bi mu enostavno zabrusili: “Nikoli več se ne smeš igrati s kockami, ker jih vedno le mečeš,” bi ga s tem oropali priložnosti, da bi se lahko naučil primerne igre z njimi. Zato je bolje vsako težavo reševati sproti in ločeno.

In da se vrnemo na začetek: Kaj je torej narobe z mejami, ki jih otroku postavimo starši? Prav nič. Paziti moramo le, da so dobro premišljene, smiselne in spoštljive do otroka.

Foto: completehealthnews.com