Kaj dela najino ljubezen večno?

Thumbnail

V naših srcih je zapisana slutnja večnosti. Vsak človek v srcu nosi hrepenenje, da bi vsaj nekaj tega, kar živi, ostalo za večno. In ljubezen je prav gotovo taka. Kako pa lahko ljubezen do moža/žene ohranimo večno že sedaj?

 

Kajti … Kdo si danes upa za katerikoli par trditi, da bo njuna ljubezen trajala večno? In vendar je v nas položeno to silno hrepenenje.

Prvi korak do tega je zavedanje, da ljubezen med dvema ne sme in ne more ostati le na ravni čustev. Ne, če želi ohraniti komponento večnosti. Postati mora dejanje odločitve!

Ljubiti nekoga torej ni le močno in intenzivno čustvo, temveč je predvsem življenjska izbira, odločitev, obljuba in obveza, ki jo sprejmemo z drugim in predvsem s seboj. Če bi bila ljubezen zgolj čustvo ali občutek, bi le prišla in odšla, kot ognjemet, ki zasveti z vso intenzivnostjo, nato pa izgine v temino noči. V tem primeru težko govorimo o ljubezni.

Trikotnik ljubezni

Dokler par želi ohranjati živost in intenziteto medsebojnega odnosa in ne zgolj »skupnega preživetja«, je nujno, da svoj odnos zgradi na »trikotniku ljubezni«. Ko govorimo o trikotniku, vsekakor nimamo v mislih afere, temveč trikotnik, ki sloni na teoriji ameriškega psihologa Roberta J. Sternberga, z univerze Yale. Ljubezen, ki želi postati zrela in »živeta«, je sestavljena iz treh komponent: strasti, intimnosti in odločitve/obveze (poroke).

Ljubezen med dvema ne sme in ne more ostati le na ravni čustev. Postati mora dejanje odločitve!Strast se nanaša na področje spolnosti, ki je veliko širše od samega spolnega dejanja. Gre za posameznikov celoten čustveni svet, poln občutkov in čustev, ter njegovo telo, njegovo doživljanje v telesu. In potem je tu še duhovna razsežnost človeškega bitja. Telesna, duhovna in čustvena komponenta so torej tiste, ki gradijo človekovo osebnost. In vse to moramo upoštevati tudi, ko govorimo o področju spolnosti in hrepenenju po podaritvi drugemu.

Intimnost se nanaša na prostor zaupnosti, povezanosti in spoštovanja, ki omogočajo občutek varnosti in domačnosti. V sebi nosimo hrepenenje po tem, da bi osrečili ljubljeno osebo, jo spoštovali in doživljali srečo ob njeni bližini. Drug drugemu bi radi dali medsebojno razumevanje, od drugega si želimo biti slišani in podprti. Vse to pa se lahko zgodi le v prostoru intimnosti, te »svete zemlje« med dvema osebama. Tako lahko začnemo odnos doživljati kot veliko prioriteto našega življenja.

Dejanje odočitve/obveze (poroke) vključuje dve komponenti: v prvi vrsti gre za svobodno odločitev za ljubezen do nekoga, druga komponenta pa zahteva odločitev za stalen napor v odnosu, ki to ljubezen lahko ohrani živo in jo neguje. Gre za odločitve, ki morajo prihajati z obeh strani, saj ljubezen »potrebuje« drugega za to, da se lahko v polnosti uresniči. Ko pa govorimo o zakramentu zakona, dobi ta človeški »trikotnik« popolnoma novo razsežnost. V odnos vstopi Bog sam, ki človeški ljubezni dokončno nadene pečat večnosti.

Je mogoče!

Torej obstaja možnost »ljubezni za celo življenje«. Če smo pripravljeni dan za dnem, vse življenje odkrivati in spoznavati skrivnost ljubljene osebe, ji namenimo pozornost in ji prisluhnemo. Ureditev in dograditev omenjenih treh komponent nam pri tem lahko zelo pomaga.

Za ljubezen, ki ni zgolj čustvo, za ljubezen, ki postaja odločitev in podarjanje je potreben stalen napor. In kaj lahko naredi ta »napor« lahek in prijeten, če ne globoko zavedanje in spoštovanje drugega? Želja po tem, da bi to osebo ljubili ter zavest, da smo tudi mi neizmerno ljubljeni.


(povzeto po dr. Marco Rossi)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.