Kaj če je vse, kar si želim, povprečno življenje?

Vir: Pixabay

Od mam se pogosto pričakuje, da so superženske – odlične žene, sestre, tete, gospodinje, ki imajo vedno čas, so vedno polne energije, imajo vedno pospravljen dom, so urejene, naspane, uspešne v svojem poklicu in v družini. A vsaka ženska ima tudi svoje meje. In pravico ima biti nepopolna, na svojem blogu A Life in Progress piše Krista O’Reilly-Davi-Digui. Njen zapis lahko preberete spodaj.

Kaj pa če si želim le majhno, počasno, preprosto življenje? Kaj pa če sem najbolj vesela v vmesnem prostoru. Kjer živim umirjeno. Kaj pa če sem povprečna in se odločim, da bom v tem mirna?

Svet je tako hrupen. Glasni, prestrašeni glasovi, ki me učijo, naj se prerivam, izboljšujem, gradim, si prizadevam, hrepenim, pridobivam, tekmujem in dojemam še več. Za več in bolje. Žrtvujem spanje za produktivnost. Težim k odličnosti.

A kaj če tega preprosto nimam v sebi. Kaj če me vsa prizadevanja za odličnost pustijo žalostno, obrabljeno, izčrpano. Odcejeno veselja. Sem preprosto premalo dobra?

Kaj pa če v resnici nikoli ne bom predstavljala ničesar – razen mame, sestre in žene. Je povprečno življenje lahko dovolj?

Kaj pa če nikoli ne zgradim sirotišnice v Afriki, ampak ljudem sem ter tja pošljem vrečke z živili in z denarjem podprem nekaj otrok. Kaj pa če le ponudim svetu majhna darila, ki jih imam, in naj bo to dovolj.

Kaj pa če ne želim napisati kuharske knjige, zgraditi podjetja ali govoriti pred tisoči. A pišem, ko imam kaj povedati in vlagam v majhno skupnost žensk, za katere skrbim, jih spodbujam, naj se imajo rade in skrbijo zase. Ker večje ni vedno boljše in je posameznik pomemben. Dovolj je.

Kaj pa če si zares želim le majhno, počasno, preprosto življenje. Povprečno življenje. Lepo, tiho, nežno življenje. Mislim, da je dovolj.

Kaj pa če preprosto sprejmem to svoje povprečno telo, ki ni ne veliko ne majhno. Samo nekje vmes. In si ne želim delati za trde trebušne mišice ali 18 odstotkov telesne maščobe. In sem z njo pomirjena in se odločim, da ko bom ležala na smrtni postelji, ne bom nikoli obžalovala, da sem bila jaz.

Kaj pa če sem povprečna gospodinja, ki večinoma vzdržuje red in pripravlja zdravo hrano, včasih pa vseeno kupi pico, in ji na trenutke grozi popolna zmešnjava. Ki ima rada načrt jedilnika, a nato krši lastna pravila. Ki ji je vseeno za dekoracijo doma in modne stvari. In katere dom je skromen, a varen.

Kaj pa če nisem za nor tempo te družbe. Če si ogledujem toliko drugih z neomejeno energijo in vzdržljivostjo, a vem, da potrebujem samoto in mir, obilo počitka in nenačrtovanega časa, da bi bila zdrava. Telesno, umsko in duhovno. Sem dovolj dobra?

Kaj pa če sem za nekatere preveč religiozna in za druge premalo duhovna. Kljub temu da sem pripravljena na tihe načine deliti svojo globoko zakoreninjeno vero. In moje dvome in negotovost. To bo moralo biti dovolj.

In če sem poročena 21 let in ljubim svojega moža danes bolj kot včeraj, vendar še nikoli nisem imela pravljične romance in sem kršila pravila zakonskih “strokovnjakov” glede skupnih dejavnosti in skupnega časa. Rada imava skupni čas in čas, ko sva vsak zase. Je najin zakon dovolj dober?  

Kaj pa če sem mama, ki je navdušena nad svojimi otroki, vendar rabi čas zase in včasih želi biti prva, toda svoje otroke objame in potrdi ter podpira v njihovih strasteh. Povprečna mama, ki nikoli ne more izpolniti lastnih pričakovanj dovolj dobro, kaj šele pričakovanj vseh drugih.

Kaj pa če sprejmem svoje omejitve in se preneham boriti proti njim.  Če se pomirim s tem, kar sem in kar potrebujem in spoštujem vašo pravico, da storite enako. Sprejmite, da si zares želim le majhno, počasno, preprosto življenje. Povprečno življenje. Lepo, tiho, nežno življenje. Mislim, da je to dovolj.