Kaj čaka bodoča nadškofa?

Thumbnail

Ko sem avgusta napisal članek z naslovom: “Cerkev brez vodstva je priložnost”, si nisem predstavljal, da se bo v tako kratkem času odvilo toliko rodovitnih dogodkov (od mnogih molitvenih navez, številni so pisali in obiskali nuncija, forumov, člankov, romanj do plodnih debat o stanju v škofijah).

 

Osebno se nimam za vplivnega laika (kot me je naslovila novinarka in publicistka Ranka Ivelja, ki v Dnevniku aktivno pokriva dogajanje v Cerkvi ter poroča o temah, ki morda med katoličane ne bi prišle). Sam sem predvsem grešnik in laik, ki se svojim šibkostim navkljub trudi hoditi za Kristusom in to znotraj družine ter občestva v Cerkvi.

Glede na naravo dela mi je bilo dano v zadnjih 15-tih letih srečati se z mnogimi pari, materami in očeti samohranilci, zakonci, duhovniki, redovnicami in škofi. Za vsa ta srečanja sem izjemno hvaležen. Več ljudi kot spoznavam, vse bolj odkrivam, kako pomembno je, da ovce iz dneva v dan kličemo pastirja, da bi nas vodil.

Na tej poti sem spoznal veliko ovac. Glas vseh teh ovac je veliko glasnejši, kot je moj. Pred Njim so veliko “večje in vplivne”, kot sem sam. Nekatere ovce so mirne z Njim ter aktivne – nahajajo se v gibanjih, župnijah in skupnostih.

Srečal pa sem tudi ovce, ki so izjemno nemirne, ker so ranjene (od mobinga, spolnih zlorab, prikrivanj …). Kličejo pastirje, da bi jih opazili in jim priznali rane, ki so jim bile prizadejane, ter tako naredili prvi korak v smer ozdravljenja.

MOJA SREČANJA S PASTIRJI

Prvič sem se v okviru iskreni.net srečal z nadškofom Alojzom Uranom, ko smo pričeli z e-pripravo na zakon. Takrat je blagoslovil naše delo in izrazil besede podpore. Za kaj več (celostno urediti družinsko pastoralo) že v svojih začetkih ni imel “moči”, češ da ima za reševati težke stvari med duhovniki. Do danes mi ni povsem jasno, na kaj je takrat namignil – morda to, kar sem s časom sam opazil.

V zadnjih letih sem se osebno večkrat srečal z nadškofom Antonom Stresom in tudi škofom Andrejem Glavanom. Oba spoštujem in ju imam rad. Od obeh sem čutil spoštovanje in podporo do poslanstva, ki ga opravljamo z vsemi sodelavci Zavoda iskreni.net. Na veliko točkah družinske pastorale smo se v pogovorih lahko strinjali in bili enotnih misli. A obstajalo je tudi področje, kjer nismo uspeli priti na isto valovno dolžino – priznanje ran ali, kot so jih potem preimenovali v PIP-u, šibkih točk. Sicer naj bi te rane obstajale, vendar se o njih ne sme kaj preveč konkretno govoriti, saj je potrebno govoriti le o lepih stvareh. Za manj lepe pa je bolje, da se jih preskoči (jaz sem to vedno razumel kot potlači).

Tudi v zakonu so boleče teme, o katerih se zakonca pogovarjata, in tiste, ki jih zakonca potlačita in zelo hromijo njun zakon. Podobno je v občestvu – če se težava pometa pod preprogo, postaja vse bolj moteča.

PROCES IZBIRE ŠKOFOV

Ob koncu zadnjega poletja sem obiskal tudi škofa Jurija Bizjaka, ki ga izjemno spoštujem in imam rad. Že kot mladega me je navduševala njegova prežetost s Svetim pismom. Ob robu druge tematike sem se dotaknil tudi procesa izbora škofov in ga spodbudil, da se v svoji veri in moči aktivira pri iskanju kandidatov, da bo tokrat prišlo do prelomne točke.

Čeprav sva imela zelo prijazen in ploden pogovor, ki se je zaključil s temo, da se na družine premalo stavi in jih podpre, mi je ostal rahlo grenak priokus srečanja. Kot da bi škof imel v mislih (čeprav mi tega ni izrekel), češ kaj se pa sedaj laiki zanimajo za to, kdo bo škof.

Vendar so laiki, ki se še veliko bolj zanimajo, kdo bodo škofje, kot se sam, saj so od njih še bolj neposredno odvisni. Po drugi strani pa to, kdo je škof, še posebej vpliva na odnose, ki jih živimo vsi v Cerkvi. Zato je to gotovo tema, ki se tiče celotnega občestva.

Če pogledam na nekatere pretekle procese izbire škofov, mi je kot verniku namreč hudo, da so najprej imenovali močno duhovnega in ljudskega nadškofa Urana in ga kasneje umaknili, kot mi je tudi žal za izjemna intelektualca in duhovna pastirja, dr. Stresa in dr. Turnška. Tudi onadva sta najprej dobila podporo, potem pa nista imela ustreznega izhoda oz. moči se spopasti z vpregami. Vse kaže na to, da so v ozadju potekale nenavadne spletke.

V trenutnem slovenskem cerkvenem zakulisju je v zvezi s procesom izbire škofov bilo dolgo zelo mirno. Zelo nemirno pa je postalo hitro po 16. 12. 2013, ko je papež imenoval novo sestavo kongregacije za škofe, v kateri ni bilo več kardinala Rodeta. Javnost o tem dogodku ni bila širše obveščena (je pa nasprotno o kardinalovem obisku papeža obširno, celo z objavo vabila, poročal tednik Družina). Mnogim tako seveda ni znano, da je imel kardinal Rode kot član kongregacije za škofe vsa ta leta v Vatikanu vpliv na imenovanje in odstavljanje škofov v Sloveniji.

V naslednjih tednih je med drugim sledilo pismo bratom duhovnikom, ki ga je spisal škof dr. Peter Štumpf – o tem je te dni obširneje pisal Aleš Čerin na Časniku.

V zadnjih tednih tako kot številni duhovniki, redovniki, redovnice in laiki tudi sam predvsem molim za aktualne in bodoče škofe ter za to, da bo izbor potekal v potrpežljivi odprtosti Svetemu Duhu. Odločevalci še posebej v teh trenutkih potrebujejo obilo blagoslova.

KAJ ČAKA BODOČA NADŠKOFA?

Ne poznam stanja postopka za izbiro nadškofov. Lahko bo prišlo do imenovanj še pred prazniki, lahko še dolgo ne. Zato se mi pomembnejše, kot kdaj in kdo bo, zdi razmišljati o tem, v kakšne izzive bosta morala nova nadškofa “ugrizniti”.

DUHOVNIKI

Nova nadškofa čaka obilo dela na področju dela z duhovniki – duhovniki potrebujejo pastirja, ki jih bo popeljal k bistvu. Morala se bosta posvetiti celostni formaciji duhovnikov, ki bo vključevala ne le “teoretično” teologijo ampak tudi “praktično”. Sicer se bo število izstopov (v minulem letu preveč) le še povečevalo. Potrebni so nujni ukrepi za spremembe. Najbolj odgovorno vlogo pri formaciji bodočih duhovnikov ima bogoslovje. Najnovejša navodila za vzgojo duhovniških kandidatov so zelo zahtevna.

Nadškofa bosta morala opustiti mentaliteto nedostopnosti, močne in vplivne Cerkve ter poudariti evangeljskost, bratstvo, molitev in služenje bližnjim. Duhovniki naj bodo predvsem pastirji in ne funkcionarji, vplivneži, direktorji, uredniki itd. Dejstvo, da je bilo še pred nekaj desetletji toliko duhovnih poklicev, je izjemna zgodovinska okoliščina. Mnogi pa bi radi, da ta izjema traja za vedno in da se lahko že mlade v bogoslovju vzgaja za “gospode”, namesto za “pastirje”.

ZLORABE SPOLNOSTI IN DENARJA

Drugo največje delo pa ju čaka na področju zlorabe spolnosti in denarja. Na prvi pogled se morda zdi, da bo imel najtežje delo mariborski nadškof, kjer je škofija z negospodarnim ravnanjem zakockala večji del premoženja. Tu je verjetno potrebno najprej delo “kriznega menedžerja” in šele kasneje prihod pastirja. To pomeni, da morda ne bosta oba škofa imenovana sočasno. Po drugi strani pa sem osebno mnenja, da ljubljanski nadškof ne bo imel nič manj dela na področju denarja. Tu se bo moral namreč spopasti z aktivnimi “porabniki denarja”.

Potrebno bo pretresti vse finančne in nefinančne transakcije ter preveriti verodostojnost govoric, da se del denarja (predno pride do škofije) izgublja v omrežja, ki sicer delajo proti Cerkvi. Potrebno bo pogledati, kateri duhovniki so na vplivnih položajih, kljub temu da živijo razuzdano. Preveriti bosta morala, katere duhovnike, ki naj bi bili vpleteni v zlorabe, se naj bi ščitilo z denarjem.

Žrtve si zaslužijo priznanje, da je prišlo do zlorabe. Za žrtev je najhuje, da tisti, ki jih je zlorabil, zanika, njegov predstojnik pa se spreneveda.

Dokler bodo osveščeni duhovniki, žrtve in obveščeni tiho in to kljub temu, da vedo za konkretne primere, bodo pomagali podpirati ideologijo prikrivanja (ki je vedno brez izjeme delo zla). Nič ne more bolj škoditi edinosti, kot prikrivanje škandalov in PR-ovsko slepljenje, češ da škandalov skoraj ni. Prav v slednje se v zadnjem obdobju vlaga preveč energije, premalo pa v resnico in aktivno soočenje z vsemi njenimi posledicami.

Če bodo vpleteni novemu nadškofu osebno spregovorili, bodo naredili velik in nujen korak ljubezni. Sprva bo morda kakšno spoznanje boleče in nedoumljivo, a samo resnica in ljubezen lahko gradita vse močnejše občestvo.

Pri financah je nujna transparentnost. Škofje imajo pristojnost in dolžnost, da »z vrha« pogledajo na celotne finance in preverijo, ali so področja pravilno pokrita s sredstvi. Žal številke kažejo, da obstajajo področja, v katera se zelo veliko vlaga. Na drugi strani pa so močno podhranjena področja – denimo v krepitev družine, ki je osnovna celica družbe in bistvena komponenta prihodnosti ter bistveno okolje formacije (bodočih staršev, duhovnikov in redovnic), se ne vlaga skoraj nič.

HOMOSEKSUALNOST

V zadnjih letih smo o homoseksualnosti na portalu Iskreni.net že veliko pisali. V tem času so do mene prišli nekateri znanci in prijatelji s homoseksualnimi nagnjenji. Priznam, da so se me njihove besede in doživljanje trenutne situacije močno dotaknile. Na njih gledam z ljubeznijo in spoštujem pogum, da so mi to njihovo zaznamovanost zaupali. Še posebej me nagovarja njihova ljubezen do Boga in drža ter hrepenenje, da bi živeli v skladu z cerkvenim naukom, ki jim ga je težko živeti, a je osvobajajoče. Homoseksualne osebe so lahko izjemno “rodovitne”, če si prizadevajo, da ostanejo vzdržne.

V naši Cerkvi niso samo laiki s homoseksualnimi nagnjenji, ampak tudi duhovniki in redovnice. Do tega trenutka pastorale za homoseksualne osebe žal nimamo. Ko govorim o pastorali, ne mislim nobenega novega nauka ali reforme – tu mislim predvsem na to, da se te njihove duhovne, čustvene in fizične realnosti sprejme in se z njimi začne delati z ljubeznijo. Na tem mestu se je primerno vprašati: Kaj bi storil Jezus?

Glede na dejstvo, da se te njihove resničnosti ne prizna, se jih stigmatizira. Bojijo se priznati, kaj doživljajo, ker jih potem družba in predvsem občestvo želi izločiti. Laiki, duhovniki in redovnice so prepuščeni samim sebi – znotraj skupnosti pa se žal te teme vse preveč potlačuje in je ne priznava.

Tako sta samo dve poti: pot svetništva (z iskrenostjo do spovednika in dnevnim izročanjem svojega nagnjenja Gospodu) ali potlačevanje, ki žal večkrat privede do greha – moralnih prestopkov (aktivni spolni odnosi, spolne zlorabe ali celo kriminalna dejanja).

In kaj naredi greh? Greh naredi vse, da svoje dejanje zakrije in skrije. Najlažje to dela, če ima vpliven položaj ter dostop do denarja. In šele na tej točki pridemo do homoseksualnega lobija, ki je žal v naši Cerkvi resničnost. A nič hudega. Priti mora samo pastir, ki bo razumel vse ovce in priznal realno stanje. Za kesanje je potrebno najprej priznanje resničnosti – ne glede na to, kakšna je. Potem se bo odprla nova pot, ki bo osvobajajoča za vse vpletene.

 

Papeža, ki to razume, smo že izmolili. Sam je že hitro naredil zelo jasno razmejitev med homoseksualnostjo in homoseksualnim lobijem. Zadnje dni je šel celo še dlje, ko je spregovoril o pokvarjenih duhovnikih, ki Božjemu ljudstvu namesto kruha življenja dajejo zastrupljeno jed.

ZAUPANJE V REDOVNICE IN LAIKE

Zadnje področje, kjer bosta nadškofa morala ukrepati, je na področju priznanja kompetenc in realnosti številnih redovnic in laikov. Pozabiti bosta morala na dejstvo zadnjih desetletij, da so bile redovnice in laiki dobri le za pomoč pri animatorstvu, mladinski pastorali ter za “v kuhinjo” ali “tajništvo”. Pri redovnicah gredo včasih še celo tako daleč, da se pojavijo besede: »cenejša delovna sila«.

Naša Cerkev je v krizi tudi zato, ker na nekatera odgovorna mesta ni umestila tudi redovnic. Dano mi je bilo videti, kako starejše redovnice upravljajo z denarjem in materialnim. Od njih sem se lahko le učil, kaj pomeni imeti svetopisemski pogled na denar in kako nujno je mirno razločevanje. Kaj pomeni biti odvezan od denarja in ga darovati tistim, ki ga potrebujejo, ne pa vsega držati zase. Če bi namesto Mirka Kraševca bila ekonoma ustrezna redovnica, bi danes bilo v Mariboru zelo drugače.

Podobno sem mnenja, da bi družinska pastorala veliko bolj živela, če bi večje priznanje tudi v močeh funkcije dobili laiki. Samo bežen pogled namreč hitro pove, da se je moral teren močno prebuditi in organizirati, da se dogaja temeljna evangelizacija zakoncev. Na tem mestu velja pohvala, da so škofje v minulih letih nekaj teh močnejših pobud tudi podprli.

Naj zaključim z edinostjo. Absolutno se moramo vsi konkretno truditi in moliti za edinost in povezanost. Vendar za edinost ni dovolj samo ljubezen, potrebno je tudi blagoslavljanje drug drugega in konkretno spoštovanje drug drugega. Nekoga spoštuješ, če ga potrdiš v njegovi edinosti in vrednosti ter mu to daš s konkretni dejanji tudi vedeti.

Tako kot si škofje zaslužijo spoštovanje bratov duhovnikov, redovnic in laikov, tako si tudi duhovniki, redovniki, redovnice in laiki zaslužimo spoštovanje škofov. Glede na to, da imajo škofje v rokah tudi oblast, se ne morejo zadovoljiti le z molitvijo in besedami – potrebna so tudi konkretna dejanja. Za papeža pravijo, da se najbolj vidi, kaj misli, ne toliko po tem, kaj govori, ampak katere ljudi postavi na določena mesta. Podobno velja za škofe. In prav pri menjavah na vodstvenih položajih bosta nova nadškofa imela največ dela in hkrati potrebe po podpori celotnega občestva.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.