José Andrés Murillo: “Otrok, ki je bil spolno zlorabljen, nima besed za to, kar se mu je zgodilo.”

Foto: osebni arhiv

José Andrés Murillo je danes ena od treh najbolj prepoznavnih žrtev čilskega duhovnika Fernanda Karadime, ki je več desetletij v svojo župnijo privabljal mlade in jih spolno zlorabljal. Ko je José Andrés kot odrasel moški o zlorabi prvič spregovoril, so vodilni v Cerkvi v Čilu njegovo zgodbo ignorirali, še naprej bili tiho ter ščitili zlorabitelja. Miniti je moralo skoraj desetletje, da so duhovnika umaknili, in to šele po tem, ko se je oglasilo več njegovih žrtev.

Da se podobno ne bi zgodilo tudi drugim otrokom, je José Andrés leta 2010 ustanovil Fundacijo za zaupanje, katere poslanstvo je pomoč in spremljanje žrtev spolnih zlorab in njihovih družin. Prav tako pa intenzivno delajo na preventivi, saj si želijo ustvariti svet, ki bo za otroke varen. Zelo pomembno vlogo je José Andrés, skupaj z dvema kolegoma, odigral tudi leta 2018, ko je papežu Frančišku spregovoril o svoji težki izkušnji, ga predočil s sistemskim prikrivanjem zlorab v Cerkvi in ga pozval h konkretnim dejanjem.

Za portal Iskreni je spregovoril o svoji knjigi Modra, napisani za otroke, ki so doživeli spolno zlorabo. Knjiga, ki s svojimi neverjetnimi ilustracijami človeku približa, kaj zlorabljen otrok doživlja, je bila pred kratkim prevedena v slovenščino. Danes, na prvo adventno nedeljo, bo tudi predstavljena na Knjižnem sejmu v Ljubljani.

José Andrés, na kateri točki v življenju ste se odločili, da napišete knjigo za otroke?

Šlo je za naključje. Kot veste, vodim Fundacijo za zaupanje, ki se posveča otrokom, ki so preživeli zlorabo. V nekem trenutku se je pri nas oglasilo mlado dekle, ki je študiralo umetnost oziroma risanje. Prišla je do mene in mi rekla: “S teboj bi rada napisala knjigo. Kaj praviš o tem?” Odgovoril sem ji, da z veseljem. Vedno sem namreč uporabljal prispodobo majhnega fantka, ki pade s kolesom in ki mu nihče ne verjame. Ta punca je metaforo fanta na kolesu preoblikovala na izjemen in čudovito umetniški način. Na knjigi sva delala eno leto, tako na besedilu kot na ilustracijah.

Zakaj zgodbo o fantu, ki je padel s kolesom? S kolesom lahko padeš, če si malo neroden, zloraba pa je dejanje, ki ti ga nekdo povzroči namenoma. Zakaj ta prispodoba?

Kolo je nekaj vsakdanjega, hkrati pa predstavlja svobodo. Pomeni tudi zaupanje. Ko voziš kolo, obvladuješ svoje življenje, ravnotežje, z njim se lahko voziš hitreje ali počasneje, občutiš tla pod seboj, hitrost itd. Gre za nekaj zelo mogočnega in obenem zelo šibkega. V življenju živiš v svobodi vse do trenutka, ko se ti nekaj zgodi. Najprej sem imel v mislih prispodobo otroka, ki pade. Vendar pri spolni zlorabi otrok ne pade, ampak ga nekdo napade. Fantič v knjigi to pove z besedami: “Nekoč so me ujeli in me zbili po tleh.”

Ta fantič tudi pove: “Nekaj povzroča še večjo bolečino kot sam padec: to, da ti ne verjamejo.” Zakaj je to za otroka hujše?

Ko ti ljudje ne verjamejo, se tvoja realnost spremeni v fikcijo, delirij. In to je nekaj veliko bolj travmatičnega.

Lahko se ti nekaj zgodi, imaš nesrečo. Lahko te kdo napade. In to je en dogodek v tvojem življenju, ki je lahko zelo travmatičen. Ampak ko ti ljudje ne verjamejo, se tvoja realnost spremeni v fikcijo, delirij. In to je nekaj veliko bolj travmatičnega, ker ti onemogoča, da bi verjel samemu sebi. Ne verjameš v resničnost, ne verjameš v svojo lastno izkušnjo. In to je ravno zaupanje, ki ga potrebuješ, da voziš kolo. Ne veš, katera je prava realnost, ker ti ljudje ne verjamejo. Ti pa potrebuješ ljudi, ki ti bodo verjeli, da boš razumel resničnost, da se boš znal orientirati. Kajti, ko si otrok, zaupaš odraslim, da bodo oni interpretirali resničnost. Kot otrok nimaš te spretnosti. To je lahko zelo shizofreno.

V knjigi so na več mestih upodobljene muhe. Kaj ste želeli povedati po njih?

Muhe so podoba nečesa gnusnega. Naš namen ni bil, da bi v knjigi pokazali spolno zlorabo na način, ki bi bil gnusen, odvraten ali za otroke šokanten. Želeli pa smo pokazati občutke gnusa. In za to potrebuješ neko podobo, ki bo otroku spregovorila, brez da bi direktno nakazovala na spolnost. Drugače otrokom zapreš vrata. Potrebuješ pa odprta vrata.

Vir: Facebook/Slovenski knjižni sejem

Na nekem mestu je otrok narisan brez ust. Je prenehal govoriti zato, ker mu nihče ni prisluhnil?

Točno tako. Glas ni samo običajna komunikacija. Verjamem, da smo glas mi. Naš način, kako se gibljemo po svetu, med ljudmi, je naš glas, ki je naše ime, naša identiteta. In brez ust si nekdo, ki je zaprt, sam. Je podoba pomanjkanja komunikacije. To pomeni ne imeti glasu. José Andrés Murillo v tem trenutku vzame v roke knjigo in pokaže na njene platnice: na njej je naslikana samo polovica fantičevega obraza, preostalega dela obraza, kjer so usta, ni.

Ko otroci ne morejo spregovoriti o zlorabi, vseeno puščajo znake, da nekaj z njimi ni v redu. Fantič v knjigi jih pušča na svoj način. Kateri pa so tisti najpogostejši znaki, ki se pri otroku pojavijo?

Prevečkrat pričakujemo, da bo otrok, ki je bil spolno zlorabljen, prišel do odraslega in mu povedal natančno vse, kar se mu je zgodilo.

Znaki so pokazatelji, da se je nekaj zgodilo. Velikokrat pričakujemo, da bo otrok, ki je bil spolno zlorabljen, prišel do odraslega in mu povedal natančno vse, kar se mu je zgodilo. Češ, »ta in ta me je spolno napadel«. Pričakujemo, da nam bo povedal vse, da bo človeka prijavil. Otrok, ki je bil spolno zlorabljen, nima besed za to, kar se mu je zgodilo. Zato jim moramo omogočiti, da nam bodo zaupali. Brez otrokovih besed moramo razumeti druge pokazatelje: to so osamitev, sprememba v vedenju in veliko drugih psiholoških sprememb. Vendar najpomembnejši znak je sprememba v vedenju. Še posebej, ko do te spremembe pride nenadoma. Pri otroku veliko pove to, da se preneha igrati, da je nesrečen, še posebej, če je prej bil zelo vesel in razigran. Seveda to ne pomeni, da je vsak nesrečen otrok doživel spolno zlorabo. Vendar ko otrok preneha govoriti, pomeni, da se je nekaj zgodilo in da potrebuje odraslega, ki bo zanj poskrbel.

V knjigi je tudi v različnih situacijah upodobljena lestev. Kaj predstavlja?

Otrok se počuti osamljenega in do njega ni lahko priti. Nekdo se mora potruditi, splezati po lestvi, prispeti do tega izoliranega sveta. Mi, ki pripadamo svetu odraslih oziroma aktivnih ljudi, mu moramo pomagati, da pride ven iz tega izoliranega sveta, ki je sam po sebi zelo uničevalen. Potruditi se moramo, da otroci pridejo ven. In včasih to vzame veliko časa, lahko tudi več let. Ampak moramo biti tam zanje.

Na kakšen način “biti tam zanje”?

Najpomembnejše je, da jim verjamemo. Da ne dvomimo v njihovo izkušnjo, da jih ne krivimo. Kajti to bi bilo nekaj najhujšega, kar bi jim lahko zadali. Zakaj? Pri spolni zlorabi se zgodi prenos krivde. Zlorabitelj poskuša na žrtev spraviti krivdo za stvar, ki jo je on naredil. Zaradi tega se žrtev začne počutiti odgovorno za to, kar se ji je zgodilo. Verjamem, da je trud, da se znebiš krivde, največji dosežek pri zdravljenju spolne zlorabe.

V knjigi ste zapisali, da je del ozdravljenja tudi, da “dobiš nazaj svojo zgodbo”. Kaj lahko človek sam stori, da nazaj dobi svojo zgodbo?

Če pogledam na svoj primer, bi rekel, da tvoja preteklost ni več tvoja, ker ti jo je nekdo ukradel. Tvoja identiteta, tvoje telo, tvoja čustva, tvoje reakcije niso več tvoje, prav tako ne tvoje veselje. Dobiti nazaj svojo zgodbo pomeni dobiti nazaj svojo samozavest, identiteto, celo svojo naravnanost v svetu.

Zakaj naslov Modra? Na kakšen način bi lahko bila barva povezana s spolnimi zlorabami?

Prihajam iz filozofskega sveta. Ko sem študiral grško filozofijo, sem imel zelo prijeten pogovor s profesorjem, ki je veliko časa preživel v Grčiji. Ta mi je razložil, da beseda “modra” v klasičnem svetu ni bila dovoljena, da bi jo izgovorili. Zato so na primer za morje rekli, da je črne barve. Vemo, morje je modro, nebo je modro, vendar ta beseda je bila prepovedana, da bi jo povedali na glas. Ampak ko jo izgovoriš, se zavedaš, da obstaja. To je eden od razlogov, zakaj sem knjigi nadel to ime.

Kaj bi sporočili otrokom, ki imajo za seboj izkušnjo spolne zlorabe?

Morda to, da je dobiti nazaj svojo zgodbo nekaj napornega. Je boj, vendar je ta boj vreden. Ne govorim pa tega samo žrtvam, ampak tudi vsem ljudem v njihovi okolici – družini, prijateljem. Ta knjiga je tudi zanje, da bi žrtve lažje razumeli in vedeli, da se morajo povzpenjati po “lestvah”, ki vodijo do žrtve, in naj nikoli ne obupajo. Gre za boj žrtev in vseh, ki so okrog njih, da bi ozdraveli, dobili nazaj svojo zgodbo, identiteto, zaupanje. Organizacijo, ki jo vodim, včasih v angleščini poimenujejo tudi “Fundacija za povrnitev zaupanja” (ang. “Recovering Trust Foundation”). Kajti to je tisto, s čimer se bojujemo: da bi se nam povrnilo zaupanje. Zlorabitelji nimajo pravice, da bi nam to odvzeli.

Več o knjigi boste lahko izvedeli danes, 27. 11. 2022, na Knjižnem sejmu v Ljubljani. Predstavitev knjige se bo pričela ob 16.00.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja