Jezus v moji dnevni sobi!

Foto: Envato

Naša dnevna soba je hecna zgodba – ne lepa, ne laskava, ampak pač zgodba. V naši dnevni sobi je običajno glasno, razmetano, po tleh so igrače, na mizi so knjige, ki bi morale biti vrnjene v knjižnico že prejšnji teden. Na kavču je v enem kotu vržen flis kategorije »ni moj« in drobtine od predvčerajšnjim, čeprav uradno v dnevni sobi sploh ne jemo.

V kotu je pajek, roža izgleda precej žejno, vzglavniki so na tleh, po tem ko so sodelovali v veliki bitki za daljinca … Edino mamine knjige so zelo vzorno zložene na policah. Ker že tedne ni nobene vzela v roke.

Na vratih visi seznam hišnih opravil in eno od njih je, da se dnevna soba vsak večer pospravi. Saj včasih se, ampak videti je, da so to njene osnovne tovarniške nastavitve, na katere se vedno znova resetira.

Ampak veste kaj …?

V to dnevno sobo pride vsak večer Jezus. Ne moti ga pajek v kotu. No, morda ga, ampak nikoli nič ne reče o tem (khm, lahko bi si ga kdo vzel za zgled). Ne moti ga legokocka na katero je stopil, ne zasušeni plastelin med režami blazin na kavču … dela se, da ne vidi arašida na tleh in dileme v maminem srcu: ali ga naj pobere ali samo z nogo premakne centimeter bolj levo, kjer bo že pod kavčem.

Preden pride, običajno vsi sedemo na kavč, ker smo malo bolj ležerni kot tisti, ki sedijo vzravnano okoli mize, in še malo bolj kot tisti, ki morda celo klečijo pred oltarčkom …

Ata prižge svečke na adventnem venčku. Tudi pihnil jih bo on. To je letos po novem, razlog pa so izkušnje od lani.

Potem se pokrižamo … nekateri člani pozorno premerijo druge člane, če je slučajno kdo naredil kakšno napako in bi veljalo nanjo javno opozoriti ter sprožiti manjši prepirček, ki bi popestril dogajanje. Zgodbic več ne beremo, ker niso nikogar zanimale in ker nam je škoda te malo zbranosti za medvedka in angelčka, ki nekam gresta in tralala.

“Naštimamo” eno duhovno pesem na telefonu.

Poslušamo.

Počasi se umirimo.

Potem mama vzame Sveto pismo in prebere odlomek.

Potem ata začne moliti Oče naš in vsi se pridružimo. Potem še Zdravamarijo.

Potem pa pride On. Sploh ga nisi slišal, ne kdaj ne kako je prišel, samo na enkrat je tam. Sedi med nami in se smehlja.

V trenutku se vse spremeni. Naša razmetana dnevna soba postane veličastna katedrala, naš kavč iz Ikee prestol mogočnega kralja, iz telefona igrajo nebeške harfe, pajek v kotu se globoko prikloni in lego figurice dvigujejo glavo, da bi ga bolje videle. On pa tam sedi in nas gleda. Kot da to sploh nismo mi. Sitni, utrujeni, od sveta “znervirani” in zelo človeški. Gleda nas kot da smo njegovi najboljši prijatelji, kot da smo njegovi vitezi in da nam bo zdaj zdaj zaupal izjemno pomembno poslanstvo. Vzravnamo se, oči nam zasijejo, s toplino pogledamo eden drugega in se spet zazremo v njega.

Saj potem končamo in On odide, malo pa tudi ostane. Večkrat pomislim Nanj čez dan.

Bi mogoče On prihajal vsak večer v našo dnevno sobo, če mi ne bi bili prav “kul” družina? Mislim, da ne. Jutri pa jo bomo, še pred molitvijo, pospravili.

Vsako leto za naše naročnike pripravimo adventno akcijo. Letos bo nekaj posebnega. Izjemen človek z izjemno življenjsko zgodbo. Z globokim smislom za duhovnost in humor.  Z nami bo duhovnik in glasbenik Pavel Kodelja, ki se sooča s hudo boleznijo in z Bogom. Vabljeni vsi, ki čutite, da vas srce kliče k globljemu in bolj pristnemu življenju. Začeli smo v nedeljo in še vedno se lahko prijavite!

Več informacij ⇒ Adventna akcija 2025: Moje življenje je kot črna komedija z upanjem na srečen konec