Jernej Iskra: “Največja poklicanost moškega je, da je trden v obljubah in besedah. V tem bi želel biti zgled otrokom.”

Vir: osebni arhiv

Možje naj bi bili temelj varnosti, kakršnega potrebuje vsaka družina. A kot se je moral sveti Jožef vedno znova boriti za vsakdanji kruh in vero, tako tudi današnjim možem ni lahko. Vendar pa boj in neprestani trud nikoli ni zaman. O tem trudu iskreno in zelo odkrito spregovori tudi mož in oče Jernej Iskra.

Jernej, kdo si, od kod prihajaš?

Bom začel kar tako, kot začnem vsako spoved – sem Jernej Iskra, poročen 25 let s prvo ženo, oče treh sinov. Izjemno vesel sem, da sem poročen, ker sem preko tega prejel mnogo milosti, vesel sem svojih treh sinov in tega, da sem kristjan.

Si mož Andreji. Kako je zorela tvoja vloga v zakonu, vloga moža?

Začetek najinega odnosa je bil tak, da sem bil jaz prikolica, Andreja pa traktor. Bila je zrelejša, še preden sva začela graditi skupno pot je veliko več razmišljala in domislila. Zdelo se mi je dobro in sem ji preprosto sledil. Ona je bila tista, ki je predlagala, kam iti, kaj prebrati, česa se udeležiti, kaj je dobro za naju. Z leti skupnega življenja sta se najini vlogi počasi začeli izenačevati. Ko sva si duhovno prišla bližje, sem se pričel vedno bolj odpirati. Zdaj mi je kot očetu in možu na nek način žal za čas, ko še nisem zmogel moških idej in čutenja prenesti v odnos in v vzgojo otrok. Se pa pri petdesetih končno počutim enakovreden graditelj odnosa, zakona, družine. Najprej sem moral sprejeti sam sebe in preseči občutek manjvrednosti. Po toliko letih molitev se je Bog usmili tudi mene. Zdaj se sprejemam, ne vidim več samo pomanjkljivosti, sem bolj sproščen in miren. Zdaj končno tudi nimam več potrebe, da bi se v odnosu ves čas dokazoval. Čutim, da sem v petdesetih res v najlepših letih in da ves trud zares rojeva sadove.

Z Andrejo imata tri sinove. Si zadovoljen z načinom, kako uresničuješ svoje očetovstvo? Kako si se razvijal kot oče?

Področje očetovstva je področje, kjer se mi zdi, da sem največ zamudil in zamočil. Dolgo nisem znal najti vloge očeta, vzgajati po moško. Ženske več berejo, »vedo« kaj je prav, vzgajajo, moški pa sledimo. Fantje so bili pridni in uspešni v šoli, čez vikend so delali v gospodinjstvu, pospravljali … Vendar fantov to ne zadovolji in v srcu sem ves čas čutil, da to ni vse. Fantje morajo »štemati«, morajo mešati beton, »šraufati« svoje kolo … Tega pa jim jaz nisem znal dati.

Dolgo nisem znal najti vloge očeta, vzgajati po moško.

Spomnim se, ko sem pred časom rekel najstarejšemu, če bi zamenjal pregorelo žarnico v avtomobilu. In je omalovažujoče rekel, da seveda, kaj pa je to takega. No, po 15 minutah kroženja okoli avtomobila me je prišel vprašat, kje se odpre pokrov. To je neka osnovna stvar, ki je fantom nisem znal pokazati, ko so bili mlajši. Moški se mora znati postaviti zase, znati kaj narediti in očetje jih moramo naučiti delati še kaj izven kroga šole in gospodinjstva. To poskušam udejanjati sproti vsaj pri najmlajšem, s starejšimi pa se tega učimo skupaj.

Si tudi podjetnik, mizar. Kako težko je to ob družini, imaš kakšnega vzornika?

Podjetnike si predstavljamo kot ljudi, ki znajo delati z denarjem, ki se znajo pohvaliti, ki se znajo prodajati. Jaz ničesar od tega ne znam. Zato se včasih počutim prav klavrno. Nisem finančno zelo uspešen, nimam najboljše opreme v delavnici, nimam neke posebne znamke avtomobila; kar so pač »merila« za uspešnega podjetnika.

Sem rokodelec, ki vsako jutro na poti v delavnico moli, da bi delal pošteno, da bi delo vzljubil in da naj Bog blagoslovi mene, moje delo in vse ljudi, za katere delam.

Ko sem po opravljeni fakulteti v očetovi delavnici začel delati kot mizar, sem bil sprva zelo vesel, ponosen, rad sem mizaril. Po dvajsetih letih pa je nastopila kriza in nekaj časa sem svoje delo dobesedno sovražil. Zdaj dajem poudarek drugam in se počasi pobiram. Mislim, da sem bil na svoj način izgorel. Trdo sem delal, mnogokrat so mi z velikanskim zamikom ali pa mi sploh niso plačali za opravljeno delo, ko pa je denar prišel, sem ga takoj porabil za poplačilo vmes nastalih dolgov. Sem pa hvaležen za izkušnjo tega, da ne sodim več ljudi po tem, koliko delajo. Včasih sem mislil, da če ne delaš, si lenuh. Pa ni vedno tako. Marsikdo bi rad delal, pa nima pogojev, kakšni pa tudi psihično obsedijo na neki stopnji in ne zmorejo, ne znajo naprej.

Moj velik vzornik je sveti Jožef. K njemu se velikokrat obračam. Imam pa tudi nekaj dobrih, poštenih prijateljev, ki so podjetniki, ki so delovni, ki svojih zaposlenih ne kličejo delavci, ampak sodelavci in z njimi pošteno delijo zaslužek.

Nerad govorim o sebi kot o podjetniku. Bolj sem rokodelec, ki vsako jutro na poti v delavnico moli, da bi delal pošteno, da bi delo vzljubil in da naj Bog blagoslovi mene, moje delo in vse ljudi, za katere delam.

Kakšen odnos do dela bi želel privzgojiti svojim sinovom?

Otrokom bi z zgledom rad pokazal, da je skromnost lepši dar kot bogastvo.

V luči že povedanega bi najbolj želel, da bi sami cenili delo, ki ga opravljajo. Nekoč sem znancu potožil, da svojega dela ne opravljam več rad … V šali me je zavrnil: »Poglej, kaj delajo ljudje z mojim delom!« On je namreč montažer straniščnih školjk in pisoarjev, ampak je ponosen na tisto, kar dobro naredi. Milost je, da imaš za preživljanje na voljo delo, ki ga opravljaš rad in si nanj ponosen. Sinovom želim, da bi ostali pošteni, ponižni in odprti za presežnost.

Pravzaprav si zanje ne želim, da bi bili zelo podjetni in uspešni. Če bi lahko jaz zanje izbiral pot, bi izbral takšno, kot jo hodiva midva z ženo. Na računu imamo ves čas okoli ničle. Tako postaneš veliko bolj ponižen. Prevečkrat sem videl, kako se je kakšno srce v prevelikem blagostanju povsem zaprlo za presežno, za Božje, za stisko drugih. Ni samoumevno imeti dobrega avta, iti na počitnice. Otrokom bi z zgledom rad pokazal, da je skromnost lepši dar kot bogastvo. Potrebuješ samo za sproti.

Že dolgo občudujem tvojo vztrajnost pri iskanju in potapljanju v Božjo bližino. Se morda spomniš trenutka, ko si se zavedel, da je to pot, po kateri hočeš z vsem srcem hoditi?

Ja, bila sta dva ključna dogodka v mojem življenju. Prvi je bil v srednji šoli, ko sem bil poln kompleksov. Bil sem velik, suh, neroden, preslabo izobražen, imel sem rumene zobe, bil sem brez posluha. V družbi sem igral klovna, da bi bil opažen. Doma pa sem ogromno prejokal, počutil sem se prazen, osamljen, razočaran … V času, ko je bilo res hudo, sem nekajkrat dobil močan občutek, da je Jezus sedel zraven mene na posteljo. Skoraj sem čutil, kako se je vdrla vzmetnica. Čutil sem zdravilen Božji dotik in tolažbo. To me je peljalo skozi leta doraščanja.

Če naju Bog z Andrejo ne bi združil, bi verjetno ostal na stopnji tradicionalnega nedeljskega kristjana.

Drugi tak dogodek pa se je zgodil kakšnih osem let nazaj. Bil je dan, ko je šlo vse narobe. Vpil sem na bližnje, bil sem tečen v službi, več ur sem zapravil na spletu, padel celo na spolzke strani, ob 18. uri pa sva bila z Andrejo dogovorjena, da greva k maši. Počutil sem se do konca umazanega in nevrednega, nepripravljenega na obhajilo. Poskusil sem narediti vse, da bi bil doma prepozno. Upal sem na rdeče semaforje, a zaman. Doma sem bil pravočasno. Vedel sem, da če bom prišel k maši, bom verjetno naprošen, da berem berilo, ker smo v župniji imeli malo bralcev. Temu sem se v svoji nevrednosti želel na vsak način izogniti. Odleglo mi je, ko sem vstopil v cerkev in videl, da knjigo z berili že drži v rokah nek drug mož. Sedel sem v klop, tedaj pa je ta mož pristopil in mi rekel: »Jernej, mislim, da danes On hoče, da prebereš Božjo besedo!« V tem dejanju sem čutil Božje odpuščenje, Njegov glas, ki mi je govoril, da me ima rad, da me razume, da me ne obtožuje in da naj preberem Božjo besedo. To me je zadelo tako živo, da drži še danes.

Kako gradiš odnos z Bogom? Čutiš to kot nekaj intimno osebnega ali je po zakramentu zakona ta gradnja zaupana vama skupaj?

Če naju Bog z Andrejo ne bi združil, bi verjetno ostal na stopnji tradicionalnega nedeljskega kristjana. Verjetno ne bi iskal kakšnega globljega odnosa z Njim. Bog je Andrejo uporabil kot krasno orodje, da mi je pomagala priti bližje k Njemu. Želim si, da bi drug drugemu pomagala, da bova postala sveta. Prva leta zakona sva se predvsem usklajevala, šele kasneje sva se lahko pogovarjala tudi o duhovnem svetu. Nekaj časa sva potem gradila predvsem skupaj. Odkar pa sva v skupnosti Boga Očeta, pa Bogu posveti več časa vsak sam. Če sam ne iščeš, gre tudi v paru slabše.

V veliko pomoč so nama obrazci in predvsem rednost v molitvi. Dan pričneva s skupno jutranjo molitvijo, končamo pa z družinsko molitvijo. Ob nedeljah imamo tudi družinsko molitveno uro. Takrat zmolimo katerega od delov rožnega venca in prebiramo Marijina sporočila iz Medžugorja. Kakovost »se zgodi« v količini. Tega ne moreš povsem nadzorovati. Trenutno mislim, da je kljub prepletenosti razmerje med molitvijo sam zase in molitvijo skupaj približno uravnoteženo – 1:1. Zelo srečen sem, ko se z ženo kam peljeva skupaj in moliva rožni venec. Navadnega, rožni venec Božjega Usmiljenja, rožni venec Boga Očeta … katerega koli. To naju izjemno poveže.

Kako čutiš vlogo, poslanstvo moškega, očeta, kakšna je ta vloga v sodobnem svetu?

Kristjani imamo res pomoč, ki deluje!

Ko je bil moj oče star približno toliko, kot sem sam sedaj, sem kot mlad moški občudoval njegovo trdnost, pokončnost, ljubezen do slovenskega naroda, zasidranost v krščanstvu. Kasneje se mi je ta podoba morda malo spremenila, ampak mislim, da bi moški moral biti, kot sem tedaj videl svojega očeta. Največja poklicanost moškega je, da je trden v obljubah, besedah, izražanju, ni podvržen opravljanju, klevetanju … V tem bi želel biti zgled otrokom.

Včasih se sprašujem, kaj otroci vidijo na meni. Verjetno jih je kdaj sram. Nisem pretirano materialno uspešen, nisem znan, ne udejstvujem se v politiki. Edina »javna« funkcija, ki jo opravljam, je branje berila pri maši. Rad bi predal, da mi veliko pomeni vera, žena, družina, čeprav tega ne znam jasno pokazati. Včasih, ko grem na kakšno montažo, vidim, koliko zunanjih znakov neke ljubezni, podob, napisov itd. imajo ljudje v stanovanjih, za vsem tem pa čutim praznino. Tega pri nas doma ni. In upam, da fantje čutijo, da je pomembno tisto, kar se skriva zadaj. Nisem idealen oče. Včasih se mi zdi, da imam več otrok zato, da pri vsakem naslednjem še kaj popravim, kar sem poprej »zamočil«. In ko čutim, da sem v čem ubil otroka, ga razžalil, zamudil … molim: »Oče, ti popravi, kar sem uničil!« Kristjani imamo res pomoč, ki deluje!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.