“Jaz bi ga sprejela!”

Odšla sem do parkirne ure. Izza grma se je približala brezdomka mojih let. Pomislila sem: “Na, pa bo spet parkirnina par centov dražja!”

Saj sem o tem dajanju drobiža res že veliko prebrala. O tistih, ki ga zagovarjajo, do tistih, ki ga odsvetujejo. Ker s tem podpiramo lenobo – pogosto mladih in dela sposobnih ljudi. Prebrala sem tudi tisto, da nekomu vzameš dostojanstvo, ko mu vržeš par kovancev, saj se tako dvigneš nanj, v smislu: “Glej, jaz lahko!” Včasih se že od daleč odločim, da tokrat ne bom dala. Pa vseeno dam. Moja parkirnina je vedno vsaj 5 % dražja.

Naj se vrnem: Dekle je “okupiralo” gospo pred menoj. Ogledam si jo. Brezdomko. Zdi se mi znana. Ko pridem na vrsto in me začne ogovarjati, izbruhnem: “Ne! Nazadnje, ko sva se srečali, si mi rekla, da si noseča. Obljubila sem ti pomoč. Dala si mi telefonsko in poslala sem ti seznam, s čim vse ti lahko pomagam. Usmerila sem te na Zavod Živim. Nisi mi niti odgovorila!”

Ženska me brez besed gleda. Nato izjavi: “Ja vem … Nisem odgovorila, ker sem šla na splav!” 

Zdaj od šoka ostanem brez besed sama. Gledam jo v oči. Nobenega sovraštva ne čutim, a zaboli me do kosti. Z grenkobo in precej tišjim glasom izrečem: “Jaz bi ga sprejela!”

Zreva si v oči in dodam: “Ne morem imeti otrok. Jaz bi ga sprejela. Veliko nas je takih, ki bi ga sprejeli!”

Ženska obmolkne in me gleda. Po glavi se mi podi: Je vse to resnica ali se spretno igra z mojimi čustvi? Je sploh bila noseča? Je res šla na splav? Tako brez čustev so bile izrečene vse te njene besede. Molči, ker razmišlja o svojem otroku ali o tem, da je šla tokrat z manipulacijo predaleč? Ne znam razbrati.

Nato izjavi: “Sej po moje, da bom ta mesec spet noseča.”

Spet brez posebnih čustev. Tako “vseenovsko”. Je že otopela? Ponovim: “Mnogo nas je, ki bi ga sprejeli.” Stisnem ji roko in se z besedami: “Drži se!” poslovim od nje.

V avtu si vzamem nekaj trenutkov za razmislek in solze. 

Ko se vozim v avtu, razmišljam, kaj vse bi morala reči. Četudi bi bilo vse o nosečnosti privlečeno za lase (še vedno dopuščam to možnost), bi ji morala reči, da je lepa. Da je preveč lepa, da se razdaja kdo ve komu. Da je njeno telo več kot igrača za sprostitev kdo ve katerega brezdomca. Da je predragocena, da živi kot klošarka. Da je premlada, da izgublja življenje na ulici. Da ima svoje dostojanstvo pravzaprav ne glede na to, kje in kako živi. Ko bi se tega zavedala, bi bila lahko dostojanstvena, pa četudi dostojanstvena brezdomka.

Vem, te besede je ne bi rešile ulice. Pa čeprav pravi stavek v pravem trenutku včasih lahko “goro prestavi”. Morda pa bi dekle spregovorilo. Morda bi ji lahko kako pomagala. Morda …

Poklicala sem Tino z zavoda Živim in jo prosila, da se sprehodi do parkirišča na avtobusni postaji in spregovori z dekletom. Zagotovo jo bo srečala. Zelo verjetno bo Tina, ki se s tovrstnimi primeri vskodnevno srečuje, našla prave besede in odkrila resnico, ki se skriva v tem dekletu.

Pomirim se. Morda pa pač ni v moji moči, da v vsakem trenutku najdem pravo besedo in primeren odziv. Zato je poznavanje, povezovanje in mreženje med različnimi organizacijami tako dragoceno. Da lahko v situaciji, ko nekomu “zmanjka”, usmeri k tistemu, ki zmore prevzeti. Usmiljeno, ljubeče in s pogumom, ki ga daje Gospod.