Pisala sta nam Andreja in Slavko, ki sta z iskreni.net povezana tako preko naših dejavnosti (svetovalca NND, Festival družin, Zakonske skupine,..) kot tudi postne akcije 40 dni AKCIJE v zakonu.
Danes je 14. marec, 20.30 zvečer (+8h kot v Sloveniji). Otroka končno spita. Anže je zaspal v hlipanju, Neža skoraj ni mogla zaspati. Najbrž čutita, da sva oba zelo napeta. Tretji dan po potresu. Slavko je ostal doma, v prvi vrsti zato, da smo skupaj, hkrati pa na faksu tako ne more delat, ker imajo redukcijo toka. To nam grozi tudi doma, saj je kar nekaj Tokijske energije odvisne tudi od nuklearke.
Skupinska fotografija (Andreja, Slavko, Neža in Anže) po “poslovilni” večerji z Gabrielom – več dni pred potresom
Danes so se tla že precej umirila, vendar vsak večer, preden zaspiva, se vprašava, kakšna bo noč in kaj nas še čaka. Vsak nov tresljaj dodatno rahlja živce (Slavko pravi, da tudi stavbe). Bojimo se nekih čudnih napovedi, da se lahko zgodi še podoben potres v 70% že doživetega. Kdaj? Zakaj? Hkrati pa nam nad glavo visijo novice v zvezi z nuklearko in čakanje, da se tam stanje končno umiri. In seveda vsa medijska pozornost, ki je namenjena temu, dodatno vzpodbudi tudi dobronamerne pozive, naj se vrnemo v domovino. Od daleč je to verjetno res najbolj idealna rešitev…
Med prvo pošto, ki so jo minulo leto prejeli, je tudi ISKRENKO – glasilo donatorjev iskreni.net
A za nas ni tako enostavno. Odločitev za odhod v Slovenijo za seboj potegne še več stvari kot pa tista za prihod na Japonsko. Predvsem je tu vprašanje družine in sobivanja. Štipendija je za eno leto, ne more se preklicati, stvar je treba pripeljati do konca. Torej, gremo nazaj in se on sam vrne?!? Osem mesecev sami? (ah, seveda, saj bodo vsi želeli biti z nami, pa vendar – ati, kje si??????)
Ta trenutek skušamo čim bolj mirno in razsodno živeti naprej, kot smo si zastavili. Nerodna reč je, da nas za vikend čaka selitev in so nam naš potencialni prevoz (francosko-slovenska družina) evakuirali v Korejo. Ti premiki nam še dodatno naganjajo strah v kosti, vendar smo po pogovoru s slovensko veleposlanico in Slavkovim mentorjem (ki živi še malo bliže nuklearki) dokaj pomirjeni, če lahko temu tako rečemo.
Ja, in seveda NAJINA zakonska postna akcija (40 dni AKCIJE v zakonu) je v tem trenutku še bolj živa in goreča (sploh kar se molitve tiče), pa hkrati zelo oprijemljiva točka v nastali situaciji. Hvaležna sva, da sva lahko del dogajanja…Hvala!
Andreja in Slavko, Tokio 14.3.2011
Jutri bomo družino Lenart vključili v molitev na stotine parov, ki sodelujejo v 40 dni AKCIJE v zakonu.
Izpoved Slavkota o dnevu potresa (spisano 2 dni kasneje):
Vse se dogaja tako zelo hitro, da komaj uspemo slediti … Začelo se je (vsaj zame) s prijetno umirjeno glasbo, ki je spremljala nežen ženski glas, ki nas je nagovarjal po zvočnikih na faksu. Ura približno 15 do treh popoldan. Petek, 11. marec 2011. Ni bil trinajsti. Želel sem si še do konca opraviti analizo zadnjega testa. Koseki (moj gostiteljski profesor) bi naj šel drug teden v Ameriko, pa sva želela še prej pregledati in predebatirati. S Ho-jem, mojim vietnamskim študentom, sva sedela v pisarni, ko so, še preden je ženski glas utihnil, začele rahlo ropotat kovinske žaluzije. Spogledala sva se. Najbrž je spet potres. Nič novega. Delam naprej. Tresenje kar ne pojenja. Nenadoma sunek. Vau, sem slišal reči Ho-ja. Še enkrat. Vau! Ženski glas je opozarjal na nevarnost potresa. Zdaj mi je jasno. Fant, mar bi se bolj učil japonščino. Ho se je že spravljal pod mizo. Skozi možgane mi je šla ostra misel – Andreja, otroka! Kakšno uro nazaj sva govorila po telefonu in je rekla, da so na poti iz parka domov. Najbrž bo Neža šla spat. Ojoj. Ljubi Bog, tresenje še kar ne pojenja. Mogoče se celo stopnjuje.
Tale bajta 😉 je najbrž projektirana na še kaj hujšega. Ni starejša od deset let. Armiran beton. V rokah sem že držal telefon. Hiša, kjer mi živimo me precej bolj skrbi. Brez veze, da kličeš! Spravi se pod mizo. Tako so nas učili. S telefonom v roki pod mizo: “O moj Bog, saj nismo prišli sem zato, da sem komu kaj zgodi!?”. Še ene par močnih sunkov. Zdelo se mi je, da se stvari v pisarni prevračajo. Samo čakal sem konca. Počasi se umirja. Telefonsko omrežje ne deluje.
Samo zagrabil sem nahrbtnik, čevlje na noge (v japonskih pisarnah smo pač vsi bosi 🙂 ) in se pognal po hodniku. Požarna vrata so bila zaprta. Obrnem se. Druga smer. Tik pred stopnicami srečam Kosekija. “Si s kolesom?” me je vprašal. Prikimam. Grem. Srce sem čutil v grlu. Kaj bom videl, ko stopim iz te betonske trdnjave. Pripravljen na najhujše, sem uzrl samo množico ljudi s čeladami na glavah. Prestrašeni. S hišami v okolici ni videti kaj pretresljivo narobe. Hvala. Vozim. Po klancu navzdol gre zelo hitro. Prehod čez železnico zaprt. Kolone čakajo. Obrni! Podvoz. Z adrenalinskim pospeškom v žilah bi naj bile človeške fizične sposobnosti večje. Najbrž bo kaj na tem. Nisem štopal. Samo opazoval. Ljudje na ulicah. Preplašeni, zmedeni. Promet stoji. Skozi velika vrta trgovine vidim kako pospravljajo podrte police, blago po tleh. Objekti niso videti huje poškodovani. Hvala, hvala, hvala. Samo, da so moji trije v redu … Ne spomnim se, kako sem nosil kolo čez stopnice, prečkal glavno prometnico, prispel v domačo ulico. Stoji! Hiša stoji. Hvala Ti! Ni videti kaj hudo narobe. Planem po stopnicah, odklenem vrata. Razmetano, kot da je Anže hudo prekoračil svoja pooblastila za igro. 😉 Stanovanje je prazno. Z Andrejo sva se večkrat pogovarjala o tem, da je v takšnem primeru naša “varna točka” v parku. Telefon še vedno ne dela. Hitim. Kje bi lahko bili? Avtomobilčki. Anže je pravkar zvozil zadnjo šikano pred parkiriščem. Vidim Andrejo kako skuša telefonirati. Preskočim ograjo in jo objamem! “Anže, Neža! Tukaj sem!”
Preostanek dneva smo preživeli v parku. Šel sem si pogledat našo hišo. Kot je videti po odpadlem ometu je nastalo nekaj razpok. Predvsem horizontalne v višini etaž, nekaj strižnih na posameznih stenah. Zunaj se pripravlja k dežju. Popotresni sunki si še vedno sledijo na cca 15 minut. Ampak se zdi, da niso več tako zelo močni kot prvo uro po potresu. Neža je lačna. Anžeta zebe. Ob temi se umaknemo v hišo. Očitno so podobno storili tudi drugi stanovalci, saj je večino stanovanj razsvetljenih.
Dva dneva po glavnem potresnem sunku se tla še vedno tresejo. Počutim se že kot na ladji. 🙂 Ampak se umirja. Pretreseni smo zaradi novic iz drugih krajev. Strah pred tresenja je zamenjal strah pred drugimi posledicami. Nuklearka je samo 250 km stran …
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Še nikoli nismo tako vneto spremljali novic iz drugih koncev sveta kot sedaj z Japonske. Smo z vami in molimo za vas!
Tudi mi smo vas vkljucili v molitev in podpiram misel, da ne more biti druzina locena. Sama sploh ne bi mogla biti mirna, ce bi bil moz sam v taksni situaciji, mi pa nekje “na varnem”, toda moje misli bi bile vse prej kot mirne.
Moje skromno mnenje je tudi, da je najbolj smiselno (če se sploh da) odleteti c celo družino domov – ko se vse umiri, pa vsi nazaj. Tole kar danes berem v zadnjih infotih daje zelo jasen signal, da vse informacije oblasti le niso relevatne.
Tudi mi mislimo na vas… In ja, kot je napisala maja: še nikoli nismo tako spremljali novic z druge strani sveta kot zdaj.
Prej sem se slišal s Slavkotom in ga poskušal vzpodbuditi, da se vrnejo s celo družino v Slovenijo. Med tem, ko smo govorili je bila pri njih nekaj čez 23h in jih je zopet stresel 6,5 potres (ki je seveda zbudil tako Nežo kot Anžeta). Sta 95% odločena odšla spat, da ko vstaneta bosta naredila vse za vrnitev – je pa sedaj kar težavno dobiti dovoljenje za izhod iz države in druga ovira dobiti karto. Tako, da bodo še v naših mislih in molitvah.
Sedaj je najpomembnejša varnost družine, vse ostalo lahko počaka. Upam da vam bo uspelo priti domov!! V mislih smo z vami.
Hvala vsem za dobre želje in molitve. Te imajo največjo moč. Se mi zdi, da nas ima Nekdo tam zgoraj res rad. 🙂 Uspelo nam je dobiti karte, urediti vse izstopne dokumente in preseliti svoje stvari na lokacijo, kjer nas bodo počakale do vrnitve. Jutri zvečer imamo odhod.
Trenutno razmere niso preveč razveseljujoče. Kljub velikim naporom reševalcev se stanje ne izboljšuje. Zaradi močnega vetra v smeri proti Tokiu pa postaja le-ta tudi dejansko ogrožen. Stopnje sevanja so sicer zaenkrat zelo nizke. Zaradi vseh dobrih ljudi, ki jih puščamo tukaj, pa upam, da pri tem tudi ostane.
Hvala, da ste nam pomagali sprejeti pravo odločitev!
Pozdravljeni!
Mislimo na vas v molitvi…
Lep pozdrav z Maribora
Za vse, ki ste me danes spraševali. Lenarti so srečno prispeli in so v Ljubljani!