Foto: osebni arhivJasmina Šinko je socialna pedagoginja, ki prihaja iz okolice Murske Sobote in je ena od treh pobudnic, ki so v letu 2022 v slovenski prostor prinesle glasbena srečanja “ringató”, katerih namen je, da se starši z otrokom povežejo prek petja. Ringato srečanja so tri mame malčic pri nas poimenovale Kalilenica, po začetnih črkah imen svojih hčerk Katarine, Lije in Lene.
Za portal Iskreni je Jasmina spregovorila o pomenu petja majhnim otrokom, o tem, kakšni procesi se dogajajo, ko otrok sliši starša peti ali pripovedovati, zakaj je pomembno prenašati ljudsko izročilo na mlajše generacije ter kako tovrstna srečanja doživljajo starši in kako otroci.
Jasmina, s svojima prijateljicama, ki sta prav tako pedagoginji in navdušeni pevki, želite dediščino petja predajati ne samo svojim, ampak tudi drugim otrokom. Kako ste se česa takega sploh spomnile?
Smo tri znanke, prijateljice in vse prihajamo iz okolice Murske Sobote. Tjaša Šimonka Kavaš je glasbena pedagoginja, Damjana Pajžlar športna pedagoginja, jaz pa socialna pedagoginja. Tjaša je z ljudsko glasbo povezana na več nivojih; vodi vokalno skupino Beletinke, kjer pojejo veliko ljudskih pesmi, prav tako pa je članica skupine Ethnotrip, ki dela priredbe ljudskih pesmi iz Prekmurja, Bele krajine, Madžarske in drugih držav. Midve z Damjano pojeva pri Mešanem pevskem zboru Štefana Kovača. Ko je Tjaša dobila dojenčico, je v dar dobila madžarsko pesmarico »Ringató«. To v prevodu pomeni »zibanje«. Na Madžarskem so mamice dolgo doma in otroci gredo pozno v vrtec (šele z dopolnjeni tretjim letom). Zato so mamice začutile, da bi se rade družile in prepevale. Tako je nastal koncept srečanj, ki jih imenujejo »zibalnice«. Tjaša je želela kaj takega početi tudi pri nas, zato se je povezala z Damjano in menoj. Vse tri namreč pokrivamo celoten spekter tega, kar zibalnica ponuja – glasbo, gibanje in socialne veščine.
Zakaj zibalnica? Kakšen pomen ima zibanje ob pesmici?
Zibanje nam je dano čisto naravno. Otroka zibaš pred spanjem, zibaš ga, ko joka. Tudi če si prvič mamica, to počneš. Tudi ko odrasla oseba potrebuje pomiritev, se velikokrat ziba. Vse to je povezano s posebnim valovanjem v možganih, ki povzroča, da se človek umiri.
Pri pesmi pa je tako, da ob njej težko sediš pri miru. Ko slišimo neko melodijo, ne stojimo zravnano in ne čakamo, da je bo konec. Nekako izhaja iz nas, da se ob pesmi zazibamo. Na glasbenih srečanjih izbiramo različne pesmi, ob hitrejših pesmih so tudi gibi hitrejši in bolj dinamični, ob počasnejših pa bolj umirjeni. Ampak gibanje prepuščamo staršem. Na srečanjih se otroci in starši ne učijo koreografije. Starši malo pojejo, malo se zazibajo, malo se z otrokom zavrtijo. Včasih otroci hodijo okrog staršev, jih držijo za roke, včasih jih starši nosijo, včasih pa so otroci samo stisnjeni k njim. Tukaj se starš prilagodi temu, kar otrok v tistem trenutku želi početi. Pomembno je otroke čim prej navajati na to, da je glasba nekaj, v kar se lahko vključiš z vsem svojim bitjem. In če mu starš pri tem pomaga preko zibanja, dotika, vrtenja, je to vse samo še podkrepljeno.
Pomembno je otroke čim prej navajati na to, da je glasba nekaj, v kar se lahko vključiš z vsem svojim bitjem.
Poudarek dajete na tem, da starši pojejo. Zakaj raje petje kot pa poslušanje predvajane glasbe? V čem vidite največjo razliko?
Naprave so v današnjem času enostavno nujno potrebne in prav je, da obstajajo, saj bo otrok tudi od njih veliko odnesel in se veliko dobrega naučil. Ob poslušanju glasbe sliši še inštrumente in tako glasbo občuti še na drugačnem nivoju. Ampak pri nekaterih stvareh je uporaba teh naprav nepotrebna, še posebej v primerjavi s tem, kar lahko starš da: svojo pozornost, ko otroka gleda v oči in mu poje. Takrat otrok ve, da je starš tisti trenutek tam samo zaradi njega. Poleg tega se otrok enostavno navzame starševega glasu. In tudi če je to pet minut na dan, je začutil tisti trenutek, da je bil takrat 100 odstotkov pri njem. V tistem trenutku se med njima krepi neka posebna vez. To seveda ni samo pri petju. Lahko je tudi pri športu – greš z otrokom skupaj na sprehod, sta sama in se lahko dogajajo podobne stvari. Gre za povezovanje. Lahko samo kuhaš z otrokom, pa se bodo zgodile podobne stvari. Pomemben del povezovanja pa je tudi, da mu poješ in pripoveduješ.
Katere so še druge pozitivne plati takšnega petja in zibanja?
Otrok ob tem mimogrede razvija svoj govor, širi besedni zaklad in druge umske sposobnosti; spomin, interpretacije besedil. Uči se empatije. Zraven še začuti, da se starši tudi znajo sprostiti do te mere, da dajo nekaj več od sebe, ne pa samo, da pritisnejo na gumb in da računalnik naredi to namesto njih. Otrok opazuje veščine starša, ki zna zapeti, zdeklamirati, oponašati živali in druga bitja; da je enkrat škrat, drugič pošast itd. Vse to starš otroku predaja naprej in to je takšno bogastvo, ki ga ne moremo z ničemer drugim primerjati.
Otrok ob petju mimogrede razvija svoj govor, širi svoj besedni zaklad in druge umske sposobnosti
Omenjate, da pojete in deklamirate, imate zraven tudi glasbila?
Pojemo ljudske pesmi, izštevanke in otroške zbadljivke. V ospredje dajemo glas. Veliko smo kolebale med tem, ali k temu vključiti tudi inštrumente. Vendar smo ugotovile, da glede na to, da srečanja obiskujejo dveletniki in triletniki, bi glasbila zanje pomenila samo motilo. Ne vidimo toliko prednosti v tem, da bi otrokom dajale ropotuljice, na katere bi potem bili osredotočeni namesto na tisto, kar bi jim na srečanjih želele ponuditi. Zato smo inštrumente zaenkrat izpustile.
Zakaj so zibalnice za otroke do 3. leta starosti? Se jim lahko pridružijo tudi starejši otroci?
Na Madžarskem je to vezano na vstop v vrtec. Me pa smo razmišljale v to smer, da so otroci do tretjega leta še dovolj majhni in da še niso vključeni v druge dejavnosti. Starejše predšolske otroke pa starši že vozijo na druge aktivnosti in potem je to mogoče nekaj zamujenega. Prav tako smo zibalnice najprej poskusile na svojih hčerkah, ki še niso dopolnile tretjega leta, da smo videle, kako se bo to pri njih obneslo. Kasneje smo vključile še druge mamice z različno starimi otroki in videle smo, da se je tudi to dobro izšlo. Nekaj srečanj nazaj smo imele petletnega fantka, ki je še bolj sodeloval kot pa triletniki. Starejši otroci veliko bolj sledijo vsebini pripovedovane zgodbe. Tudi ostale stvari, ki jih otrokom predstavimo na kakšen doživet način – recimo izštevanke ali pa prstne igre – jih večji otroci veliko bolj dojemajo. Govorimo o štiristavčnih povedih in to si petletnik zelo hitro zapomni. Poleg tega pa je zanj tudi drugačno doživetje, ko vidi svojo mamo peti ali deklamirati. Tega otrok v vrtcu ne vidi. Zagotovo pa za starejše otroke pol ure predstavlja zelo malo časa, saj imajo že daljši razpon pozornosti. Večji otroci se v zibalnice seveda lahko vključijo, vendar je srečanje potem treba dodatno prilagoditi.
Kako pa se odzivajo manjši otroci?
Na srečanjih imamo nek red. Ko pridemo v prostor, se pozdravimo, pospravimo stvari in začnemo z eno uvodno pesmijo. S tem otroci vedo, da smo začeli. Že na drugem ali tretjem srečanju smo lahko opazile, da so otroci točno vedeli, zakaj so prišli tja. Tudi moja hčerka Lija me je prijela za roko in rekla: »Pridi, mama, igraj kolo.« Kolo je naša uvodna pesem. Otroci se odzivajo različno. Veliko je odvisno tudi od njihovega razpoloženja. Včasih zraven pojejo, včasih samo odpirajo usta, spet drugič se gredo igrat ali počet kaj drugega, kar jim je tisti trenutek zanimivo. Ampak vmes “lovijo” te stvari. Kar slišijo, mimogrede usvojijo.
Kako pa starši?
Naši prvi odzivi so bili takšni, da so prve tri ure sicer bile v redu – mamice so pele, ampak veliko več energije smo dale me. Kasneje pa smo opazile, da je tudi mamam to prišlo pod kožo. Premik se zgodi, ko mama razume, da tukaj ne poslušamo njenega petja in da se nihče ne bo jezil na otroka, če ne bo sodeloval. Ko mama vidi, da je to res en prostor, kjer sta oba z otrokom lahko sproščena, takrat je to super za oba. Četrta ali peta srečanja so ena izmed boljših, ker mame na njih začenjajo glasneje peti, so bolj šaljive in sproščene. Njihovim otrokom pa je še toliko bolje. Prej kot se starš sprosti, večji učinek je.
Ko mama vidi, da je to res en prostor, kjer sta oba z otrokom lahko skupaj sproščena, takrat je to super za oba.
Čemu dajete prednost ljudskim pesmim?
Ljudsko izročilo je del nas, je nekaj, kar je vedno med nami, in vredno se nam zdi, da ga ohranjamo. Če ne, bo potonilo, kajti tuji vplivi vse bolj prihajajo k nam. Pri ljudskih besedilih nam je tudi zelo všeč, da v primeru, če del pesmi pozabimo, lahko tega nadomestimo s svojimi besedami. Tudi v pesmici Lisička je prav zvita zver imamo enkrat skalco, drugič pa štor. Za nobeno verzijo ne moremo reči, da je napačna. Pa tudi otrokom je to zabavno, ko vidijo, da se nečesa ne spomniš in da na koncu vedno dobro ven izpelješ. Ljudske pesmi ti puščajo malo več svobode; pri avtorskih pesmih pa se ti zdi, da jo moraš zapeti točno tako, kot jo je avtor napisal. Pri ljudskih si lahko malo bolj svoboden in sproščen.
Ali starši še znajo ljudske pesmi? Ali jih morate učiti na novo?
Starši poznajo veliko ljudskih pesmi, ampak po navadi poznajo samo prvi dve kitici, ostalih pa več ne. To se predvsem vidi pri tistih pesmih, ki imajo malo več kitic, kot je recimo Čuk se je oženil. Hitro pozabiš, kako gre besedilo naprej. Na srečanjih vidimo, da starši melodije poznajo, pesmi se hitro priključijo, saj gre za dokaj preproste melodije. Preden se kakšni pesmi posvetimo, jim besedilo tudi na kratko razložimo, da staršem malo približamo, o čem pesem govori in kaj je njeno sporočilo. Besedilu potem dodamo melodijo. Bolj je pesem znana, hitreje to gre. Če je malo manj, jo večkrat ponovimo. Ampak trudimo se, da je za starše vse skupaj dokaj sproščeno. Če se kakšnega besedila ne spomnijo, me zraven pomagamo; kakšno kitico zapojemo bolj na glas, starši pa malo bolj po tiho in je tudi to v redu.
Kako pa izgleda vaše srečanje?
Najprej si prostor prilagodimo tako, da v njem ni prisotnih preveč motečih dejavnikov, ker otroci hitro najdejo, na kaj bi radi plezali. Srečanje začnemo z našo uvodno pesmijo “Igraj kolo”. To pesem pojemo v krogu, vmes hodimo. Tako otroci začnejo povezovati, da smo začeli. Potem običajno ponovimo kakšno pesem ali izštevanko, ki smo se ju na prejšnjih terminih na novo naučili. Za tem vzamemo kaj novega, bodisi kakšno novo pesem, izštevanko ali zbadljivko. Temu sledi uspavanka. Otroci točno vedo, da to pomeni trenutek umirjenja. Nadaljujemo s pripovedovanjem zgodbe, po končani zgodbi pa ponovimo pesmico ali izštevanko, ki smo se ju tisti dan naučili.
Če nam ostane še kaj časa, ponovimo kaj za nazaj. Okvir srečanja je vedno postavljen, potem pa kaj malega tudi prilagodimo. Odvisno je od vzdušja in časa. Na koncu imamo vedno zaključno pesem in otrokom je takoj jasno, da se gre domov.
Nikoli se načeloma ne zadržujemo v tistem prostoru, malo pospravimo, potem pa gremo. Ta red, postavljen preko teh majhnih signalov, se nam zdi pomembno vzdrževati: sedaj bomo pričeli, sedaj je uspavanka, sedaj zgodbica – bodi pozoren – in sedaj zaključek. Pospravimo, gremo in se vidimo naslednjič. Pomembno je, da se to ne razvleče. Ker potem otroci hitro začnejo razvijati neke svoje dinamike in jih ponesejo še v naslednja srečanja. Ampak mi smo tukaj z drugim namenom. Želimo jim dati drugačno sporočilo.
Nekaterim staršem je precej domače, da doma pojejo, drugim pa ne. Kako si pa doma ustvariti svojo “zibalnico”?
Glasbo vedno nosimo v sebi. Še posebej majhni otroci, ki hodijo v vrtec. Tam so veliko v stiku z glasbo. Nemalokrat se zgodi, da otrok doma kar sam od sebe prične peti. Starš ga lahko čisto enostavno vpraša, kaj poje, ali prične zraven mrmrati. Sicer mnogim otrokom to ni všeč, ker želijo peti sami. Lahko pa se znajdeš in otroku rečeš, da se tudi ti želiš eno pesmico naučiti. Se pravi, bistveno je, da se čim prej preide na to, da skupaj kaj zapojeta. To je lahko kar med kuhanjem. Ni si treba ustvarjati nekih umetnih situacij. Lahko je med kopanjem ali pred spanjem. Odvisno, kakšen ritual so starši z otrokom razvili. Jaz z mojo hčerko veliko pojem v avtomobilu, ko se kam peljeva. Velikokrat ji tudi ni všeč, da ji jaz pojem, ampak predvsem želi ona meni peti. Pomembno se mi zdi, da je prisoten ta kontakt in da glas pride ven.
Ljudsko izročilo je del nas, je nekaj, kar je vedno med nami in vredno se nam zdi, da ga ohranjamo. Če ne, bo potonilo, kajti tuji vplivi vse bolj prihajajo k nam.
Opazila sem pa tudi nekaj, česar se mogoče sploh ne zavedamo, in to je, da množična pesem izginja, sploh v naši okolici, tj. Prekmurju. Ni pevskih skupin ali pa so te skupine manjše zasedbe. Tudi kvaliteta izvedb je slabša. Vse to lahko povezujemo s tem, da pesmi več ne negujemo od ranega otroštva naprej. Saj so med nami tudi kakšni posamezniki, ki izstopajo, ampak na družinskih srečanjih se je v preteklosti veliko bolj pelo. Sedaj se več ne. Kar nekako nam je postalo nerodno. In to je tudi ena tradicija, ki izginja iz našega življenja. Zdi se mi, da če otrok sliši, da starš doma zapoje, se mogoče malo tega petja prižiga nazaj. Naslednjo jesen želimo izdati priročnik, v katerem bi bile zbrane pesmice in izštevanke, ki jih pojemo in izvajamo na naših srečanjih. Tudi to bo en doprinos k temu, da bi lahko starši, ki ljudskih pesmi ne poznajo tako dobro, svojim otrokom brali in prepevali ter s tem ohranjali vez s preteklim izročilom.
