Izzivi tandemskega dojenja

Foto: Shutterstock

Tandemskega dojenja nisem načrtovala, niti o njem razmišljala. Pa vendar se je zgodilo. Zgodilo se je, ker sem enostavno sledila potrebam hčerki, ki je z dojenjem vztrajala skozi vso nosečnost. In to kljub temu, da mi je v drugem trimesečju skoraj povsem zmanjkalo mleka. Nje to ni motilo. Tako kot je ni motil moj vse večji trebuh ter omejeno število in dolžina podojev.

Vzpostavitev reda dojenja, ki ne izčrpava

Število in dolžino podojev sem omejila predvsem zaradi sebe. Ob zanositvi je imela hči 13 mesecev, dojila pa se je še ogromno, sploh ponoči. Nočno dojenje me je močno izčrpavalo, nemir in razdražljivost ob dojenju pa naraščala, zaradi česar sem najprej ukinila nočno dojenje, kar nam je brez kakršnegakoli napora uspelo doseči na morju.

Več reda pri dojenju pa sem želela vzpostaviti tudi čez dan. Tako sva iz dojenja na njeno željo pred zanositvijo prišli tekom nosečnosti do tega, da se je dojila zgolj še pred opoldanskim počitkom in nočnim spanjem. Po vzpostavljanjem redu mi je bilo dojenje hčerke v nosečnosti – razen bolečih bradavic ob pristavljanju – povsem prijetno.

Neprecenljivi trenutki, med katerimi so se pletle vezi

Nato pa se je z rojstvom dojenčka moj odnos do dojenja hčerke začel postopoma spreminjati. Dobesedno čez noč je hčerka v mojih očeh iz majhne punčke postala velika deklica, ki dojenja napram majhnemu, povsem od mene odvisnemu novorojenčku, pravzaprav ni potrebovala več – vsaj ne za preživetje.

A kljub temu mi je bilo prvi mesec po porodu dojenje v tandemu v veliko radost ter prav nič naporno. Ker sem Ti trenutki so bili za nas vse nepopisno lepi in močno povezovalni.rodila doma, se je hčerka lahko na kratko podojila že takoj prvi večer po porodu. Razen prvih nekaj dni, sem navadno dojila kar oba hkrati. Dojenje obeh hkrati mi je bilo namreč prijetneje in lažje, kot dojenje vsakega posebej. Na ta način nisem imela občutka, da dojim »ves čas«. Poleg tega so bili ti trenutki za nas vse nepopisno lepi in močno povezovalni. Imeti v objemu oba svoja otroka hkrati ter ju gledati, kako se iz tvojega naročja tudi med njima plete edinstvena in povsem svojevrstna vez, je res neprecenljivo.

Prvi pravi izziv: zagotoviti prostor in čas zase

Nato pa so se z odhodom moža v službo stvari začele obračati in postajati vse težje. Dojenček je bil izjemno zahteven, zaradi česar sem ga ogromno nosila in dojila. Še ne dveletna hčerka je morala kar na lepem začeti precej dolgo in pogosto čakati na moje prosto naročje in čas posvečen samo njej. Njena želja po naročju in dojenju se je tako močno povečala. Dojiti se je želela tako pogosto in tako dolgo, kot se je dojil njen bratec.

Ker sem začutila njeno stisko in potrebo po stiku in bližini z mano, sem ji sprva dovolila, da se je dojila več, vendar Količino dojenja je tako počasi nadomestila kakovost dojenja oziroma skupaj preživetega časa ena na ename je kmalu ta močno povečana doza dojenja začela dobesedno dušiti. Bila sem prenasičena. Brez kančka prostora in časa zase. Dojenje hčerke mi je na neki točki postalo zgolj še breme, zato sem se odločila, da je čas, da njeno dojenje spet zmanjšam na minimum in jo nato postopoma odstavim.

To je bil precej dolg in naporen proces, pri čemer je bil eden izmed ključnih »ukrepov« na poti zmanjševanja dojenja gotovo ta, da sem ukinila dojenje obeh hkrati. Na ta način sem se izognila stalnemu stokanju in trmarjenju hčerke, da se ob vsakem dojenju dojenčka želi dojiti tudi ona, ter čas, ko se je dojila ona, v polnosti posvetila samo njej oziroma nama.

Količino dojenja je tako počasi nadomestila kakovost dojenja oziroma skupaj preživetega časa ena na ena, kar je bila na koncu zmaga za vse nas. S tem mislim tudi na moža, saj si brez njegove podpore in pomoči ne predstavljam, kako bi zmogla in zdržala vse napore, ki jih tandemsko dojenje lahko prinese s seboj.