Mamica treh otrok iz svoje izkušnje spregovori o tem, zakaj jo kot mamo družinski zakonik vznemirja in zakaj mu nasprotuje …
Zadnje dni veliko razmišljam o dogajanju v Sloveniji, še posebej mi ne da miru družinski zakonik in referendum, ki se bliža. Razmišljam o homoseksualnih porokah, posvojitvah, nadomestnih mamah, berem članke in poslušam zgodbe srečnih homoseksualnih parov. Sprašujem se, ali so resnično nadljudje in so njihova življenja tako romantično popolna, kot to prikazujejo mediji. Sprašujem se, ali so res vsi homoseksualci popolni in so le oni sposobni ustvariti srečno družino. Predvsem pa mi ne da spati misel na nadomestne mame.
Zadnje dni sem imela precej burne debate s homoseksualcem, ki živi z zvezi z moškim. Seveda zagovarja vse »pravice«, za katerimi homoseksualci stojijo. Jaz pa razmišljam bolj o mamah in otrocih.
Sama sem mama in zato izhajam iz svoje izkušnje s tremi otroki. Biti mama se mi zdi največji dar, ki ga lahko ženska prejme. Že takoj, ko sem prvič zanosila, sem se spremenila. Moje razmišljanje, čustvovanje, dojemanje sveta, pa tudi moja zunanjost, pa prehrana, gibanje in vse, kar je bilo povezano z dobrobitjo sončka, ki sem ga nosila pod srcem. Veselila sem se vsakega dne, ko sem imela možnost preživeti s svojim otrokom, ki je rasel in se razvijal v mojem telesu. Celostno sem se počutila drugače, celostno sem se počutila mama. Nisem bila le vrečka za razmnoževanje, kot sedaj poskušajo prikazati nadomestne mame. Bila sem nosilka življenja, bila sem nosilka luči, ki je bivala v meni.
Vem, da se ženska z vso dušo in mišljenjem naveže na otroka, ki ga nosi, ne glede na to, ali je nastal iz njenega jajčeca ali ne. In vem, kaj pomeni, če ti otroka ob rojstvu vzamejo in ga ne vidiš več. Vsaka nosečnost je bila kljub naporom eno radostno obdobje, obdobje, ko sem z vsem srcem čakala, da stisnem bitjece, ki mu sedaj pojem, se z njim pogovarjam, plešem in ga božam, ko se dotikam svojega trebuha. Vem, da se ženska z vso dušo in mišljenjem naveže na otroka, ki ga nosi, ne glede na to, ali je nastal iz njenega jajčeca ali ne. In vem, kaj pomeni, če ti otroka ob rojstvu vzamejo in ga ne vidiš več. Vem, ker mi je umrl eden izmed otrok. Vem, kakšno trpljenje to prinese s seboj, kako te še mesece bolijo roke, ker so prazne, ko bi morale pestovati, vem, kako te takšno dejanje notranje zlomi in nikoli več nisi tak, kot si bil. Mnoge ženske so finančno na robu in nimajo druge izbire, kot da prodajo svoje telo in dopustijo, da jim moški, ki hočejo imeti otroka, iztrgajo srce. Je to resnično družba, ki si jo želimo?
Še bolj pa razmišljam o otroku. Otrok ne ve, iz katere celice je nastal. Ve le, da živi pri mami, ki zanj skrbi, in tam se počuti dobro. Še po rojstvu več kot pol leta ne ve, da ni del mame. Misli, da je z mamo ena stvar. Mamo ljubi z vsem srcem, edino mamo, ki jo pozna, tisto, ki ga je nosila pod srcem. Njen vonj, njen glas, njena bližina, poslušanje njenega srčnega utripa ga pomiri, mu da občutek varnosti.
Ob svojih otrocih sem spoznala, da otroku velikokrat več pomeni bližina kot npr. hrana. Drugi sin je po porodu moral za nekaj dni v inkubator in čeprav je bilo to le nekaj dni, je še nekaj mesecev nosil posledice tega. Bil je prestrašen, jokati še dolgo ni znal zaradi travme ločitve, le vpil je. Čutila sem, kako je histeričen in kako obupano potrebuje mojo bližino. In ne morem si predstavljati, kaj doživlja otrok, ki ga ob rojstvu iztrgajo iz maminega naročja in ga dajo dvema moškima, dvema tujcema.
Otrok potrebuje mamo – to ni kaprica, to je nuja. Opazujem otroke, ki jih starši nosijo v sling trakovih, t.i. štorkljah. Ti otroci so najbolj mirni, saj so v mamini bližini ves dan. To niso razvajeni otroci, so umirjeni, zadovoljni, odraščajo z občutkom varnosti, verjamejo, da je svet, v katerega so prišli, prijazen svet. In to jim bo v življenju zelo koristilo, saj bodo lahko na dogodke gledali s pozitivne strani in ob težavah ne bodo klonili, ampak jim bodo z voljo in z zaupanjem v dobro kljubovali. Otrok, ki ga odtrgajo od mame, bo dobil občutek, da je prišel v hladen svet, v svet, ki je nevaren, svet, v katerem je vsem vseeno za njegove potrebe. Dobil bo občutek, da ni pomemben, da ni vreden ljubezni, njegova samozavest bo nizka, v samem svojem bistvu bo ranjen.
Nekdo, ki zahteva, ki jemlje, ni sposoben ljubiti. Ljubezen, starševstvo je dajati, jemati je ravno nasproten pojem. Če bi resnično imela ljubezen v srcu, bi naredila, kar je za otroka najboljše – pustila bi ga živeti z mamo. Imam vzgojiteljsko in učiteljsko izborazbo, tako da precej dobro razumem razvoj otrok. Vem, da je za otroka ključnih tistih 9 mesecev v maminem trebuhu, potem pa prvo leto samostojnega življenja. Takrat se v otroku vzpostavijo najpomembnejši vzorci vedenja, dojemanja sveta in sebe. In ravno v tem letu mu bosta dva očeta dala občutek, da ni pomemben, saj ne gledata na njegove potrebe, ampak le nase, na svojo potrebo po otroku. Ker sta si ga zaželela, sta ga naročila in plačala, kot predmet v trgovini. Mnogi pravijo, da bosta gotovo ljubeča starša. Nekaj časa sem tudi sama mislila, da pa morda bosta le res, a potem sem razumela, da nekdo, ki zahteva, ki jemlje, ni sposoben ljubiti. Ljubezen, starševstvo je dajati, jemati je ravno nasproten pojem. Zato vem, da ne bosta ljubeča očeta, ker ljubezni ne razumeta in je nista sposobna dajati.
Če bi resnično imela ljubezen v srcu, bi naredila, kar je za otroka najboljše – pustila bi ga živeti z mamo. Morda res deklico vsake toliko peljeta na obisk k mami, a otrok potrebuje svojo mamo ob sebi ves čas, sploh v prvem letu. Pa tudi kasneje. Kolikokrat dnevno dobim objem svojih dveh škratkov, ki med igro pritečeta po poljub in objem! In za večerno uspavanje sem velikokrat dobra le jaz, mama. Mama otroku da drugo dimenzijo, drugo nežnost, drugo ljubezen, kot jo da oče. Za otrokov razvoj, za vse njegovo življenje je najboljše, če ima otrok ljubeče starše, mamo in očeta.
V zadnjem času sem malce več brala o otrocih, ki so »nastali« iz doniranega jajčeca ali semenčec. So otroci, ki živijo pri svojih heteroseksualnih starših, eden v paru je pravi biološki starš. Zdaj so prve generacije teh otrok odrasli ljudje in zanimiv je njihov pogled na to, da so nastali kot posledica doniranja jajčeca/semenčec. Sami pravijo, da so njihovi starši egoisti, da niso nastali iz ljubezni, združujejo se in hočejo narediti vse, da se zakon o doniranju ukine. Raziskave kažejo, da 45 % takih otrok trpi za depresijo in samomorilnostjo, medtem, ko je med posvojenci tak delež le 17 %. Tako je med doniranci skoraj vsak drugi notranje prizadet in nima veselja do življenja. Mi pa še razmišljamo, da bi vso razrvanost in uničenost otrok peljali korak dlje? Je to družba, v kateri želimo živeti?
Ljubezen je dajanje, jemanje je njeno nasprotje. Otroci so dar, ne pravica.
25. 3. bom dala svoj glas za tiste, ki jim ga majhna skupina vase zagledanih ljudi hoče vzeti. Glasujmo proti družinskemu zakoniku.
Zaskrbljena mamica iz Notranjske
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!