Izkušnje, ki jih jemljem otrokom s tem, da „šparam“ njihove možgane

Najini otroci se, hvalaležna Bogu, hitro učijo, nimajo težav z razumevanjem (šolske) snovi in imajo tudi kar precej darov, ki jih marljivo razvijajo. Znajo si ustvariti lastno mnenje, znajo ustvarjati in raziskovati, dobro imajo razvito čustveno inteligenco. Pa se kljub temu pre(večkrat) obnašam, kot da svojih možganov niso sposobni uporabljati.

Večkrat na dan, vsak dan znova, dajem namreč navodila, kot so: „Gremo ven. Obuj snežke, obleci bundo, kapo in šal.“ „Kosilo bo, umij roke!“ „Obuj nogavice.“ Govorim o navodilih, s katerimi šparam možgane svojih otrok in očitno skrbim za vitalnost mojih s tem, da mislim namesto vseh. Kar ima svojevrstno posledico: otroci se zlahka navadijo, da jim ni treba razmišljati, ker namesto njih razmišlja mama.

Izkušnje naučijo največ. A jih ne dopustimo. Ker nam to prinaša sitnosti. Ker je veliko lažje 15x ponoviti, kot se znajti v zagati, ki bo šola za vse življenje. Učim se ugrizniti v jezik in dopuščati napake.

In tako se je nekega dne zgodilo, da so v hrupu, gneči in pomanjkanju časa mamini možgani odpovedali. In posledica odpovedi se je pokazala, ko je eden od otrok potožil, da ga zebe v noge. Bili smo sredi manjšega hriba in s poti smo zašli v visok sneg in takrat sem opazila, da so na njegovih nogah zgolj telovadni copati. In to niti ne takšni, robustni, ampak tisti, ki jih sestavljata samo podplat in tanko blago. Jezila sem se na moža, da ni pogledal, kaj je obul. In on se je zaradi iste stvari jezil name. Nihče pa se ni jezil na otroka, ki je v bistvu čisto dovolj star, da bi lahko ocenil, kakšno obutev potrebuje za pohod v snegu. Če bi se ob stalno ponavljajočih se maminih natančnih navodilih le imel priložnost to naučiti.

Slaba volja in prsti, ki jih je komaj še čutil, pa nista bili edini posledici pohoda. Naslednjega dne, ko sem oznanila, da gremo ven in ravno vdihnila, da bi nadaljevala z mantro „snežke, bunda, kapa, šal“, se je zmrznjeni otrok iz prejšnjega dne zadrl iz hodnika: „Jaaaa, veeeeem! Če je zunaj sneg, moram obuti zimske čevlje. Če je zunaj poletje, obujem japonke!“ Opala! Pa to jaz kar naprej že več let neuspešno ponavljam! Ampak ena ura mraza ga je to naučila bolje in hitreje.

Izkušnje naučijo največ. A jih ne dopustimo. Ker nam to prinaša sitnosti. Ker je veliko lažje 15x ponoviti, kot se znajti v zagati, ki bo šola za vse življenje. Učim se ugrizniti v jezik in dopuščati napake. Dopuščati poln mehur po nekaj korakih sprehoda, ker pred tem ne kričim več po hiši kot nora: „Vsi lulat in kakat!!“ Dopuščati mrzle roke, ker kot zadnja odhajajoča skozi vhodna vrata opazim, da so na polici še vse rokavice in se komaj zadržujem, da jih ne pograbim s seboj. Učim se dopuščati, da pozabijo svoje obveznosti (eden izmed sinov je samo enkrat prespal zoom uro harmonike in upam si trditi, da tega ne bo nikoli več ponovil).

Vsega tega se učim vsak dan sproti in si s tem močno otežujem življenje. Ker je posledično veliko jamranja in pritoževanja in zaidemo v veliko nepraktičnih situacij. In marsikdaj pred ljudmi izpadem kot izredno neodgovorna mama. Ob tem pa otroci postajajo vsak dan modrejši za kakšno spoznanje, ki se za vedno vtisne v spomin.