Iz obupa v dar za druge

Thumbnail

O Nicku Vujicicu smo na našem portalu že pisali. Tokrat objavljamo osebni vtis z obiska njegovega nastopa v ljubljanskih Stožicah, ki ga je napisal eden od naših sodelavcev.
Za Nickov obisk sem prvič slišal, ko se je na iskreni.net oglasil organizator Steve s prošnjo z pomoč pri promociji. Začutil sem, da ima Nickov obisk velik potencial, a se kljub temu čudil smelosti organizatorjev, ki so želeli napolniti kar pet dvoran v Sloveniji, vključno s Stožicami.

Odločil sem se, da grem tudi sam. Gotovo najprej iz zanimanja za Nicka kot osebo, nekaj malega pa tudi iz radovednosti, kako bo uspel dogodek v Stožicah.

Ker so za organizacijo dogodka stale protestantske cerkve in skupnosti, me je tudi zelo zanimalo, kakšen bo njihov pristop. Imam nekaj izkušenj s sodobnimi protestantskim pristopi in moram reči, da so mi vedno dali misliti in sem se od njih veliko naučil.

Oseba in sporočilo, ki pritegne

Moj prvi vtis o Nicku je bil izredno pozitiven: že s prvimi besedami me je neverjetno pritegnil in užitek ga je bilo poslušati ves čas. K temu je zelo pomagal kvaliteten in občuten prevod, ki ni prav v ničemer motil Nickovega ritma.

Kot govornik in motivator se je Nick izkazal kot 100% profesionalec. Imel je izreden občutek za jasnost in preprostost besede. Njegova šale so v trenutku nasmejale dvorano. Četudi je bil »vsebina« vseh šal on sam – »človek brez rok in nog« – nisem nikoli čutil, da bi Nick šalo »zlorabil« za to, da bi pritegnil pozornost. Ne, humor je izražal njegovo pristno osebno držo.

Nick je imel neverjeten občutek, ko je nagovoril posamezne skupine, denimo najstnike, invalide, ljudi, ki doživljajo spolne zlorabe, pare, ki ne morejo spočeti … Vložki, ko je spregovoril prav njim, so bili povsem neprisiljeno vtkani v nagovor. Kar naenkrat so se pojavili in izginili, a bili so zelo močni.

A Nickov nastop niso bile le šale in motiviranje ljudi, ki doživljajo stiske. Njegov nastop je imel tudi bogato duhovno sporočilo. Osebno me je najbolj nagovoril del, v katerem je Nick razlagal, kako z veseljem pričakuje življenje po smrti in se veseli novega oziroma drugačnega telesa (oznanilo, ki ga sam v cerkvi skorajda ne slišim). Toda obenem je povsem zakoreninjen v svoje življenje in ga želi uživati. Nagovorila me je njegova vera: v omari ima celo par čevljev, ker veruje v čudeže, a obenem ne objokuje, da čudeža ni, in povsem sprejema samega sebe ter svoje življenje daje v dar.

Predvsem pa me je nagovorilo preprosto sporočilo, ki ga lahko sprejme prav vsak, naj bo religiozen ali ne: življenje brez nekega namena, brez neke smeri, ni smiselno.

Pričevanje, ki ni rutina

Po vrnitvi domov sem si ogledal par filmčkov z youtuba, in med drugim naletel na šalo, ki jo je povedal že pred leti: tisto, ko se je en otrok začudil, kaj se je zgodilo z njegovimi rokami in nogami, pa mu je Nick rekel, da je to od cigaret :).

Pomislil sem, kolikokrat jo je Nick že povedal na svojih nastopih! Je njegovo pričevanje z leti postalo rutina, saj najbrž ponavlja bolj ali manj iste stvari? Toda nikoli nisem imel občutka, da bi Nick »oddelal« svoj nastop. Ne, nasprotno, ves čas sem imel občutek, da res govori nam, ki smo se zbrali v Stožicah, z vsem srcem. In vsem telesom.

Prav zaradi svojega telesa nas Nick ne bi mogel »preslepiti« samo z lepimi motivacijskimi besedami. Če bi imel roke in noge, bi morda še lahko bili v dvomih o resničnosti njegovih lepih misli o življenju in zaupanju v Boga. Toda njegovo tako drugačno telo je znamenje za iskreno resničnost njegovih besed. 

Nickovo sporočilo je tako pristno zato, ker se Nick daruje v vsem, vključno s svojim telesom.

Tako me je morda še bolj kot vse njegove besede njegova drža dati se, darovati svoje življenje. Mi, ki imamo roke in noge, lahko darovanje sebe drugi osebi dojemamo preveč poduhovljeno ali samo psihološko smislu. Nick pa pričuje za to s svojim telesom.

Ob Nicku sem pomislil, koliko tudi sam delam »rutiniranih« stvari vsak dan: od priprave hrane, oblačenja otrok, pozdrava žene, ko se vrne iz službe … Toda ali to delam na rutiniran način ali iz resnično predane ljubezni?

Človek, ki je brez rok in nog, je mene, ki imam roke in noge za nekaj povsem samoumevnega, naučil, da jim moram vsak dan uporabljati v zavedanju in v drži resnične ljubezni za druge.

Rutino lahko doživljamo tudi v službi, še zlasti, če je podobna Nickovi: govoriti drugim o smislu življenja in veri v Boga. Pomislimo recimo na duhovnika, ki mašuje vsak dan. Tudi pri njem lahko postane maša rutina, če ne da vanjo samega sebe. In kdor je pri maši, to jasno čuti. Duhovnika lahko zazna kot »uradnika« maše, ali kot nekoga, ki se pri maši resnično daruje.

Tudi sam imam kar nekaj izkušenj, da sem spregovoril o lastni življenjski zgodbi in želel druge spodbuditi k smislu življenja, lepoti zakonske zveze, odprtosti do otrok … Ob Nicku sem pomislil, kako je nevarno, da bi moji nastopi postali rutina, in kako je edino zdravilo proti temu, da vanje dam sebe samega, z vsem, kar sem.

Nick in Slovenija

Nickov nastop je bil za slovenski prostor nekaj posebnega. Njegovo evangelizacijsko sporočilo je zelo jasno, a je obenem njegova osebna zgodba tako nenavadna, da mnogi niso natančno vedeli, kako in kam Nicka umestiti.

Tako je prišlo do zanimivega fenomena: mediji so bili za njegovo zgodbo zelo odprti, a nekako niso vedeli, kaj z njegovo duhovno, versko dimenzijo. Te Nick ni izpostavil samo na ravni osebne zgodbe, ampak tudi v njeni skupnostni, družbeni dimenziji.

Nickov nastop je bilo zelo jasno povabilo pridružiti se eni od delujoči krščanski skupnosti. O tem je pričal zaključek nastopa, Nickovo pismo, ki smo ga prejeli udeleženci, in povabilo, kje vse lahko nadaljujemo izkušnjo, ki smo jo doživeli na Nicku (http://nickvujicic.si/naprej.html).

Zanimivo je, da so mediji prvo, osebno dimenzijo Nickove vere bolj ali manj minimalizirali ali se ji skušali izogniti. Naj navedem samo en zgovoren citat s portala delo.si: A če odmislim promocijo vere in boga, ki jo je Nick Vujicic v svojem nastopu stopnjeval /…/ se lahko samo strinjam: »Imeli boste vzpone in padce. Nisem popoln, a grem korak za korakom skozi življenje, ker je lahko že za vogalom priložnost …«). Druge, skupnostne dimenzije dogodka, pa niso niti tematizirali.

Organizatorji so pri pripravi in promociji naredili sijajno potezo: organizacije niso vezali na eno od obstoječih cerkvenih skupnosti, ampak ustanovili posebno društvo. Tako se hvala Bogu niso ob Nicku lomila ideološka kopja, ampak je njegovo sporočilo doseglo mnoge ljudi, ki jih morda sicer ne bi. Vsakdo pa je lahko in bogastva njegovih besed vzel za svoje življenje to, kar ga je nagovorilo in kar je zmogel sprejeti.

Nickov nastop je prinesel v slovenski prostor tudi svežino na področju oznanjevanja. Morda smo prvič doživeli zametek nečesa, kar je ponekod v evropskem svetu že navzoče: velika rast novih evangeljskih skupnosti, izhajajočih iz protestantizma. Zanimivo je, da se to dogaja predvsem v deželah, kjer je bila zgodovinsko močna bodisi katoliška Cerkev (denimo Italija) bodisi klasično protestantska (denimo Švedska).

Pa na razumite teh vrstic narobe: ne želim Nickovega nastopa presojati skozi očala, koliko ima kakšna cerkev v Sloveniji članov ali koliko jih bo z njegovim obiskom »pridobila«. Nickovo sporočilo je bilo namreč tako univerzalno in občečloveško, da je presegalo omenjene dimenzije.

Gotovo pa je vsem krščanskim občestvom, morda še najbolj največjemu v Sloveniji, katoliški Cerkvi, Nick dal velik zgled in izziv: oznanilo, ki je podano »od zgoraj«, brez ukoreninjenosti v pristno človeško izkušnjo, je hladno in ne nagovori. Osebna izkušnja, ki je samo »poduhovljena«, ni dovolj. Pristna postane šele tedaj, ko vanjo potopiš sebe vsega, vključno s svojim telesom.

Naj zaključim z Nickovim humorjem. Gotovo si bo Nick svoj obisk v Sloveniji zapomnil še po nečem. Mislim, da ni dežele na svetu, kjer bi lahko uporabil zgolj par besed svojih srbskih staršev in bi s tem nasmejal vso dvorano :)! Morda bo tudi to kanček v njegovem razločevanju, katere dežele naj še obišče. In sam resnično upam, da se bo odločil za obisk v Sloveniji še kdaj. Res bi bilo dobro, da ga slišita tudi moji hčerki, ko bosta najstnici …

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Odlično!

    Perfektno poročilo o Nickovem pričevanju. Ja, Nick se je zasidral v naša srca. Kako potrebni, še več prav žejni smo takih pričevanj. Sam sem razmišljal na blogu Preprostost (http://www.edusatis.si/preprostost/kaj-nam-je-slovencem-povedal-nick-vu…) takole: “Menim, da je temeljno in najpomembnejše sporočilo Nicka, da ima vsako človeško življenje smisel. Da nas Bog ljubi in da nas je ustvaril prav vse s kakšnimi pomanjkljvostmi, a z namenom. Če je lahko hendikepirani mladenič našel smisel življenja, ga lahko tudi jaz, je po moje glavno sporočilo pričevanja.”

  2. Jaz bom pa takole rekel: Nick mi je sicer precej všeč, nič nimam proti njemu, ampak na tak bučen odziv na tej strani je naletel zaradi ene stvari: ker predaja krščansko sporočilo, tole pa je katoliški (?) forum.
    Ali vam, ljubim ljudem, res nekdo mora reči, da ste ljubljeni? Da ste nekaj vredni? Ali vam nekdo mora reči, da ste sposobni najti smisel življenja? To je podobno, kot da bi bil jaz na cesti bolj previden, če mi oče reče, naj bom previden in manj previden, če mi nihče nič ne reče. Saj nismo otroci.
    In ne; ne hodim na filharmonike in na fuzbal v Stožice, še televizije nimam doma.
    ne pravim, da mora vse priti iz človeka- seveda da pride znanje, nova informacija, od zunaj. Ampak [i]razlog[/i], [i]zakaj[/i], pride iz človeka.
    V bistvu me je zmotil samo tako črno-bel pogled, ki ima korenine v krščanskem prepričanju bralcev. Kolikor vem, vsi “motivatorji” govorijo o višjem smislu, pa če je to “nadjaz”, univerzalni um ali kaj podobnega, ampak jojprejoj; samo tisti, ki govori o krščanskem bogu je malo več vreden.

  3. Ja Rok motivatorji marsikaj govorijo. Ampak a pa uspejo tudi nagovoriti? Ja to pa redko kateri.
    Samo pozitivno razmišljanje ti dolgoročne ne daje upanja. In to je tista bistvena razlika med Nickom in ostalimi motivatorji. Ker je jasno povedal, da dokler sam ni odkril Boga in začel verovati v večno življenje, se njegovo življenje ni spremenilo.
    Sicer pa kaj te moti, če se piše o Nicku.

  4. Precej pričakovan defenziven odziv micika.
    Prva stvar:
    dobri motivatorji ne govorijo o pozitivnem mišljenju. ne govorijo o motivaciji (nihče te v bistvu ne more motivirati). Dobri motivatorji samo poiščejo tvoj osebni razlog.
    Razlika je med pozitivnim mišljenjem in mentalno higieno, gibljemo se v smeri misli, ki nam najbolj pogosto šinejo v glavo.
    Micika ali tebe npr. moti, da se govori o kontracepciji? In zakaj? In če te moti (for teh sake of the argument), zakaj govoriš o tem? In kaj bi odgovorila, če bi te vprašal “zakaj te moti, da se piše o kontracepciji?”. Ali je narobe dati repliko na karkoli?
    in ali iz mojega odziva avtomatsko sklepaš, da me moti pisanje o Nicku, samo zato ker ne skačem do stropa od navdušenja? Ali sem rekel kaj negativnega o njem?

  5. Očitno tebe moti, ker je Nick nekatere tako nagovoril, da o njem pišejo. Očitno te moti, ker je veren.

    Čisto nekaj drugega bi bilo, če bi napisal, da tebe pa ni nagovoril ali pa, da te je nagovoril nekdo drug. Ne moreš pa vsiliti drugim, kaj jih lahko nagovori.

  6. No da še malo razjasnim: ne moti me, da je veren, v prvem stavku sem rekel, da mi je Nick precej všeč, da še enkrat povem, če ti spomin ne nese tako daleč nazaj. Moti me pa malodane malikovanje, Nick sam mi je čisto simpatičen. moti me površinski pogled. za Nicka se ve da je kristjan, zato požanje instant ploskanje na takemle forumu. Lahko bi se pa našel nekdo, ki bi razkril najgloblje lastnosti vesolja in ljubezni, ampak bi bil označen kot, recimo, taoist in takoj bi se na tej strani o njem pisalo, da prodaja new age sranje.
    In podobno, Micika, očitaš meni, kot sem rekel: ker ne skačem do stropa, sem že proti Nicku, ker nisem stoprocentno navdušen, že nasprotujem, imam že malodane nerazčiščene osebne probleme in tako dalje.

  7. Rok, ob poglabljanju v krščanski nauk (ki je uporabnikom tega foruma res večinoma precej poznan) bi ti bilo verjetno to “poveličevanje” Nickove motivacije bolj jasno. Gre se (če res zeeelooo abstrahiram) preprosto za to, da mi verjamemo, da je Bog dejansko edina pot, po kateri lahko prideš do odrešenja, prave sreče in izpolnjenosti. In če izhajaš iz tega, je pač jasno, da nekdo, ki to pove točno takole in dobesedno, pač požanje večje navdušenje kot tisti, ki piše o energijah, ki nas osvobajajo. Ker kristjani (vsaj večinoma, I guess) v takšne čarobne energije pač ne verjamemo.

  8. Mene je pa ta članek nagovoril, prav res. Odlično napisan.
    Nisem ga šla poslušat in sem si prav želela slišat kakšen odmev njegovega nastopa.

  9. Rok, bučen odziv praviš? Pa saj so dva članka o njem objavili, pa še to je bil eden od teh vtis udeleženca.

    Je še kakšen “motivator” kot praviš napolnil dvorano v Stožicah in nagovoril toliko ljudi?

  10. Tudi meni ga žal ni uspelo it poslušat, sem pa dobila podrobno poročilo od sestre, prijateljic in še nekaj drugih.

    Meni se zdi super napisano tole poročilo. Vsakega človeka nagovori kaj drugega, vsak si bolj zapomni drug stavek ali dogodek. Vsak ki mi je pripovedoval o Nicku mi je povedal nekaj drugega – skoraj kot bi bili na različnih dogodkih.

    Med temi opisi sem slišala veliko kritik ravno na njegovo “promocijo” vere – in se mi zdi car, da ima v današnjem svetu “jajca” da govori o Bogu in da iskreno zmoli pred toliko ljudmi. Kakšen vzor vernikom je lahko!!

    Vzor kako ne samo uradno biti kristjan ampak to živeti! Koliko vernikov si upa v gostilni naredit križ pred jedjo tudi če doma drugače redno molijo? Kdo upa javno govorit in živet svojo vero, ne glede na to kaj govori večina?
    In najde moč v Bogu, čeprav je zelo hendikepiran.. najde smisel, veselje, srečo v tem kar mu je Bog namenil… Lahko samo spoštujem takega človeka.

    Da v množici vseh mogočih neumnosti, ki jih lahko poslušamo slišimo tudi glas ljubezni, upanja in vere.

    In na srečo obstaja portal iskreni.net ki (nihče tega ne skriva) zagovarja krščanske vrednote kjer objavijo poročilo tudi o tem delu njegovega pričevanja – in ne le o tem kako senzacionalno je da je brez nog in rok in zadovoljen. Da povedo tudi zakaj je tako zadovoljen, kako je prišel do tega, kaj mu pomaga. Ta del so mediji zapostavili, ker ni v skladu z miselnostjo današnjega časa.

    Rok morda ti ne rabiš njegovega glasu, verjamem pa da je mnogo ljudi na tem svetu, ki so v stiski, ki obupavajo… in morda jim lahko ravno tako sporočilo pošlje žarek upanja in začnejo drugače gledat na stvari… drugače živet, upat in verjet.

    In še tole – Nick je PROTESTANT – torej nikakor ni požel nikakršnega aplavza zgolj zaradi vere. Je drugačne vere kot večina ljudi v Sloveniji. In mislim da ga niso šli le taki in drugačni verniki poslušat, ampak tudi ostali ljudje. In tudi verniki se najdejo ki pljuvajo po njem. Torej se nikakor ne strinjam da je karkoli požel samo s tem ker je veren – v povprečju je najverjetneje požel več kritik kot pa pohval na račun odprtega govora o Bogu. Ker ljudem pri nas večinoma ni všeč da se o tem govori v javnosti.

    In osebno sem mnenja da kljub temu da je iskreni.net portal ki temelji na krščanskih vrednotah premore veliko kritičnosti pri presojanju kaj se objavi, čemu se ploska in tako dalje. Mislim da tukaj gor še niso objavili nečesa kar bi bilo podkrepljeno le s tem da je krščansko, ampak ima vse svoj smisel in namen.

  11. objavljeno zgolj zato ker je krščansko, ampak ima vse svoj globlji smisel in namen. In nikakor nimam občutka da kimajo samo župnikom in podobnim, ostali pa kao nimajo pojma. Poenostavljeno povedano.

  12. [quote]Kdo upa javno govorit in
    živet svojo vero, ne glede na to kaj govori večina?

    Med temi opisi sem
    slišala veliko kritik ravno na njegovo “promocijo” vere – in se mi zdi
    car, da ima v današnjem svetu “jajca” da govori o Bogu in da iskreno
    zmoli pred toliko ljudmi.[/quote]

    Tamala, super si napisala, bi pa želela še nekaj dodat.
    Mislim, da v drugih razvitih državah, še posebej pa to velja za Ameriko, ni treba imeti jajc, da govoriš o veri in Bogu. Veliko jih govori o tem in to pričajo tudi preštevilni videi na You tubu, ki nagovarjajo različno misleče, čeprav omenjajo Boga. Pa koliko družin moli pred jedjo, tudi, če niso verni. Sklenejo roke in se zahvalijo…

    Pri nas v Sloveniji si pa že kar fanatičen, če to storiš. Še na ohceti, ko smo pred jedjo zmolili, me je nekaj folka čudno gledalo… Hudo mi je, ker so bili naši dedje bistveno bolj duhovni ljudje, kot smo zdaj, mi pa se moramo skrivat v svoji veri.

    To kar je storil NIck, je nekaj povsem navadnega v tujini. Jaz pa sem bila razdvojena. V sebi sem čutila navdušenje nad tem, da govoril o Bogu, po drugi strani pa strašen nemir ob misli, da marsikoga to dela nemirnega.

    Na njegovo pričevanje sva pripeljala še prijatelja z ženo (darilo za rd), ki sta precej kritična do vere in kar je z njo povezano. Bala sem se, da se počutita, da sva ju zvlekla na eno versko srečanje (tudi sama nisem pričakovala, da bo tako veliko duhovnega). Ampak jima je bilo zelo všeč.

    Ljudi, ki so odprtega duha, pa četudi morda neverni, duhovnost ter besede: molitev, Bog, Jezus …, ne motijo. Tisti, ki pa v sebi nosijo nemir, ob njih postanejo živčni, kot ropar, ko ga priklopijo na detektor laži in mora govoriti o ropu… 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja