Ivan Sivec: “Vsak dan je treba nahraniti otroka v sebi”

Vedno je treba iskati zlato klasje med plevelom, tudi pri izbiri knjig. (Foto: Tomo Strle_CITRUS)

Gospod Ivan Sivec je eden najbolj plodovitih slovenskih pisateljev, ki je do danes napisal 176 knjig. Pri bralcih je izjemno priljubljen, saj je prodanih kar 350 tisoč njegovih knjig in tudi v knjižnicah se njegova dela uvrščajo med najbolje izposojana. Pove, da začne pisati, ko dobi navdih. V prvi vrsti je družinski oče, saj pravi, da je na prvem mestu družina, šele zatem pisateljevanje. Kot človek izjemno širokih zanimanj je svojo kariero začel kot radijski novinar. Je tudi muzikolog, etnolog in zgodovinar. 

V intervjuju je dal staršem nekaj konkretnih nasvetov, kako otrokom privzgojiti ljubezen do knjig in kako ločiti kvalitetno knjigo, film, risanko … od cenene. Opisal nam je svoje tekoče pisateljske “projekte” in tudi, kakšno vlogo ima kolektivno nezavedno pri njegovem ustvarjanju. Spregovoril je tudi o literarnem turizmu, ki je zadnja leta postal način preživljanja počitnic njegove družine. 

Danes je za starše pravi izziv, kako otrokom privzgojiti ljubezen do knjig. Imate kak nasvet?

Treba je začeti že v zelo zgodnji mladosti, s slikanico. Otrok dojema svet najprej preko slik, preko besed, preko starševske ljubezni in zgleda. Če berejo starši, potem bo zagotovo bral tudi otrok. Prav tako je pomembno, da otroci hodijo v knjižnico, da vedo, da je knjižnica kulturno središče, kjer je neskončno veliko knjig in kjer lahko prideš do kvalitetne knjige, tako starši kot otroci. Ampak če se to ne začne tam pri treh letih, je že zelo pozno.

Tudi v knjižnici lahko najdemo cel kup nekvalitetnih, cenenih knjig, ki imajo kričeče naslovnice. Za deklice princeske in bleščice, za fante divji avtomobili. Tako tudi v knjižnici to „bije“ v otroka pred nežnimi in nevsiljivimi risbicami, ki imajo običajno bolj kvalitetno vsebino.

Knjige so bile vedno dobre in slabe, tako kot vsaka druga stvar. Mislim, da so knjižničarji, predvsem pa knjižničarke zelo mile dušice in da so zlati most med avtorji in bralci in znajo otrokom ponuditi dobro knjigo. Je pa res, da je tega neskončno, neskončno veliko. Mene zelo moti, da je veliko slikanic, knjig za mlade in drugih knjig z nasiljem, s čudnimi sporočili. Namesto da bi mama ali oče skupaj s knjižničarko poiskala dobro knjigo, otrok zagrabi tisto, kar je najbolj kričeče. Živimo v potrošniški družbi, ki nam nudi vse. Vedno je treba iskati zlato klasje med plevelom. Vendar sem optimist. Se mi zdi, da knjižničarji dobro opravljajo svoje delo. Posebno, če so starši manj razgledani, kar se tiče knjig, je treba vprašati za nasvet. Odlične so tudi bralne urice po knjižnicah.

Se pravi – stopiti do knjižničarke in jo prositi za nasvet?

Nujno. Najprej so starši, druga stopnja so knjižničarji, potem pa otrok začne iskati že sam in reče: »Ah, to je brezveze.« Čeprav nekje mora vstopiti. Nisem proti, naj kasneje prebere tudi Karla Maya, da bo videl razliko v literaturi. Tudi manj kvalitetna knjiga razvija domišljijo. Mogoče je dobro, da ati ali mami prej prebereta knjigo in se potem o prebranem skupaj pogovarjajo.

V otroštvu sem imel zelo dobrega brata Cirila. Gledala sva film, prebrala knjigo in se potem o tem pogovarjala še cel dan. Brat mi je skril knjigo Pod svobodnim soncem, češ da je v tretjem razredu še ne bom razumel. Bil sem hudo jezen. Dobesedno sem mu zvečer, ko je šel spat, ukradel knjigo, šel z njo na seno, jo z baterijo prebral in mu zjutraj za kazen povedal vsebino. On je še ni prebral do konca. 🙂 Mogoče še nisem vsega razumel, a zgodbo sem. Še danes mi je to ena lepših zgodb, veličastno slovenska, ponosna.

Veliko smo živeli tudi ob radijskem sprejemniku. V moji mladosti je imel radio veliko dobrih radijskih iger in kvalitetnih vsebin.

Videti je, da se nekje do petega razreda pedagoško zalomi. Včasih so knjige morda pretežke za določena starostna obdobja in otroku vzamejo veselje do branja …

Zdi se mi, da so šolski programi, ne sicer vsi, mnogi pa, narejeni bolj po vedenju in željah teh, ki pripravljajo program, ne toliko za otroke. Astrid Lindgren je rekla, da je treba vsak dan nahraniti otroka v sebi. To hranjenje mora potekati tudi pri starših, ker potem drugače razumejo tudi otroke. Eno od mojih pravil je, da sem se največ naučil od svojega otroka. Če otroka razumeš, potem boš lahko vstopil v njegovo dušo in mu tudi nudil kvalitetno branje, sprejemanje sveta …

Predvsem pa se je treba pogovarjati, veliko se pogovarjati. Tako o knjigah, filmih, vsakdanjih odnosih, razmerjih v družini. Nad vsem tem pa mora vladati neko spoštovanje. Kjer v družini ni spoštovanja, kjer mož ne spoštuje žene ali obratno, kjer se samo prepirata, tak otrok raste v nemogočih razmerah in bo zelo težko vstopil v življenje …

Vedno je treba iskati zlato klasje med plevelom, tudi pri izbiri knjig.

Omenili ste, da ste radi gledali filme. Film, televizija je danes pri vzgoji otrok medij, ki velikokrat prej škodi kot koristi. Enostavno je toliko nekvalitetnih, cenenih vsebin. Kakšen nasvet za starše? Recimo Slovenija 1 ima kvalitetno produkcijo, drugje jo je že težje najti …

Nujna je vloga staršev. Grozljivo je, kar je na televiziji. Včasih pretikam na daljincu kanale in z grozo ugotavljam, da je skoraj na vseh kanalih veliko streljanja, ubijanja, vojn, kriminala, krvi.

Presenetilo me je recimo to, kako so začeli govoriti, da Tom in Jerry nista vzgojna. V bistvu se res veliko preganjata, veliko tepeta, pobijata, čeprav jih nikdar nisem gledal s temi očmi. Ampak očitno je to že v ameriškem sistemu razmišljanja, da eden drugega preganjata, tepeta, uničujeta.

Otrok se gradi, je „mehek material“, material, ki ga mi gnetemo in oblikujemo. Če dobi slabe izkušnje, je to zelo slabo.

Po drugi strani pa te malo stvari bolj dvigne kot nek res kvaliteten film. Vsak se spomni risanke, o kateri je razmišljal še tedne po tem, ko jo je gledal. 

Osnovno pravilo pri tem, ko človek nekaj gleda, bere ali karkoli podoživlja, je, da mora biti po sprejemanju tovrstne umetnosti na koncu drugačen, bogatejši, zrelejši. Če se to ne zgodi, potem je nekaj narobe, delo nima prave vsebine. Takih stvari se ne bere, ne gleda.

Pred kratkim mi je pisala neka ženska. Napisal sem družbeno-kritično stvar z naslovom Zemlja se z nami pogreza. O vasi Škale pri Velenju, ki je bila potopljena – sedeminpetdeset domačij.  Zgoraj je bila zemlja, spodaj glina, potem premog. In ta glina se je upognila, ko so izkopavali spodaj premog in je voda začela zalivati vas. Tam je nastalo veliko Velenjsko jezero, prebivalce pa so preselili. Gospa je napisala: »Vi ste mi dali s to knjigo tudi drugo dimenzijo velenjske resničnosti.« Knjiga je res napisana bolj s pogleda kmeta in ljudi, ki so trpeli, prestali hude stvari.

Prebrano, videno ali slišano ti mora dati vsaj delno nov, širši pogled na določeno stvarnost. Če te film, knjiga, vsaj majčkeno spremeni, malo oblikuje, prikaže drugi zorni kot, ima vrednost.

Televizija je instant zadeva, v osnovi je dana za zabavo. Izumili so jo zato, da bi ljudje dobili razvedrilo na domačem kavču. Če bereš, pa razvijaš svojo domišljijo, sam sebe, svoje možgane. Isto je tudi s starejšimi ljudmi. Ko smo starejši, nam začnejo možganske celice počasi odmirati. Če so aktivne, pa ne. Zato še zmerom pišem knjige. 🙂 In toplo priporočam branje še posebej rosno mladim in zrelejšim osebam.

Televizija je končni meni, na pladnju prinesena, morda že malo postana jed. Od tebe je odvisno, ali boš ugriznil v sveže jabolko ali v postan pire krompir. Tudi to mora biti, eno in drugo. Televizija, računalnik, tablice, eno uro na dan, dve uri je že veliko, ne pa pet, sedem ur. Jančar je svojemu sinu dobro rekel: „Toliko boš lahko pri računalniku, kolikor boš bral knjigo.“ In ko je začel brati knjigo, je bil vedno več pri knjigi. To je dobra zvijača.

Če te film, knjiga, vsaj majčkeno spremeni, malo oblikuje, prikaže drugi zorni kot, ima vrednost.

Po vaših književnih delih so posneli tudi filme. Pozabljeni zaklad, mladinski pustolovski film, v njem ste tudi igrali …

To je bil moj prvi obsežnejši mladinski roman, sploh prvi roman. Prej sem pisal kmečke povesti. Na Kmečkem glasu, kjer sem objavljal te kmečke povesti, je bil urednik Brane Gradišnik, ki je delal v Londonu magisterij iz kreativne šole pisanja. To je zelo pomembna stvar, ker tudi pisatelj mora znati obdelati material. Drugače se piše pravljice, drugače se piše roman, drugače pesmice … odvisno od tistega, kar človek želi povedati. Tega mnogi ne poznajo, kar je narobe. Na naši fakulteti bi morali imeti to katedro, pa je nimamo. Marsikje drugod jo imajo, Američani delajo samo po tem in je vse skupaj že preveč kalup. Ko gledam ameriški film ali berem ameriško knjigo, točno vem, kako se bo končala, ker je narejena v kalupu. Posebno te razne ljubezenske štorije in podobno.

No, Branetu sem pripovedoval svoje mladostne dogodivščine s prijateljem Rajmundom in mi je rekel, naj to napišem. Pozneje pride Štiglic, ki je prebral mojo knjigo, bila mu je všeč in me je vprašal, če dovolim, da napiše scenarij. Seveda sem dovolil. Čez dva meseca je napisal scenarij in me povabil, da bi v filmu tudi igral. Z veseljem sem se odzval.

Snemanje je bilo napovedano poleti in žena, ko sem ji omenil, da tistega leta po nareku režiserja dopust odpade, ni bila najbolj vesela moje „filmske slave“. Glavni v filmu je Francoz Merci, ki pride iz Francije. Pol šifre ima v Kuharskih bukvah Valentina Vodnika, pol te knjige pa je ostalo v Mostah pri Komendi. In če združi to knjigo v celoto, dobi celotno šifro, kje se nahaja zaklad iz francoskih časov. Njegov prapradedek se je tam boril, pustil to železno blagajno tukaj, s seboj v Francijo odnesel pol knjige, pol knjige pa pustil tukaj zaradi varnosti. Zdaj jo mora najti nekje na podstrešju. Cela zgodba se ukvarja predvsem s tem. Na koncu se seveda pride do zaklada.

Snemali so na Ljubljanici. V Ljubljani so delali avdicijo za film, oglas je bil objavljen trikrat, potrebovali so šest otrok. Tri z levega brega, tri z desnega. Ko sem se zvečer vrnil z novinarskega terena iz Prekmurja, je bilo na zelenici pred RTV-jem sedemsto triinštirideset otrok. Julija sem dobil dopis, naj se oglasim pred RTV, da me bodo odpeljali na kraj snemanja. Snemali so v Verdu, blizu Vrhnike. Garderoberka mi je rekla, naj se slečem do spodnjic. Nakar mi je dala poštarsko uniformo in dobil sem staro kolo. In vse, kar je bilo, je to, da sem pripeljal pošto svojemu glavnemu junaku. Časovna finta. Nič teksta, samo pošto sem oddal.

Pozneje se je teh mojih mladinskih zgodb lotil Roman Končar, ki je v tem filmu igral Mercija. Posnel je še tri filme oziroma televizijske nadaljevanke po mojih mladinskih knjigah: Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju. Pri gledalcih je bilo vse sprejeto zelo dobro, gledanost je bila rekordna. Res ne razumem, zakaj te serije ne snemajo naprej. Tovrstnih knjig iz serije Srečna družina imam namreč sedemnajst, Končar ima dva scenarija že pripravljena …

Televizija je končni meni, na pladnju prinesena, morda že malo postana jed. Od tebe je odvisno, ali boš ugriznil v sveže jabolko ali v postan pire krompir.

Ste zelo vsestranski ustvarjalec. Količina del, ki ste jih ustvarili, je ogromna. Od kod črpate? Kje je vir vaše ustvarjalnosti?

Zgodilo se mi je nekaj nenavadnega. Morda se bo slišalo, da sem malce nor, ampak saj je vsak po svoje poseben, drugačen, kar je odlično. Bil sem v Moravskih Toplicah in je prišel k meni doktor Jože Magdič, psihiater, psiholog, jungovec … in mi rekel, da bi se rad z mano enkrat pogovoril. Rekel je, da me mora malo preučiti. Rekel je, da se mi dogaja nekaj posebnega. Vsi ljudje imamo mlade in stare možgane. V vsebinah starih možganov je vse tisto, kar se je dogajalo prej, našim prednikom, pra-prednikom, lahko tudi sto let, petsto let nazaj. Tisti, ki pišemo, imamo to možnost, da pretvarjamo vsebino iz teh starih možganov na papir.

Na dan spravljate kolektivno nezavedno.

Kaže, da je res tako. „Padel je pa dol“, kot se temu reče, ko je bral knjigo o Jakobu Aljažu. Jakob Aljaž je bil po pojavi podoben tip kot jaz. Trmast kot vrag, kar si je zamislil, je spravil do konca. Ni se oziral ne na levo ne na desno. Bil je duhovnik, a to ga ni toliko označilo. Veliko bolj ga je označilo to, da je bil planinec, skladatelj, pevec. Ko je doktor Magdič bral knjigo, je rekel, da je mislil, da bere Aljaževe besede. Preprosto se tega občutka ni mogel znebiti. Meni pa se ni zdelo nič izjemnega. Aljaž mi je pač blizu po duši, po srcu, po planinstvu in sem vse to napisal, kot bi to morda res občutil sam Aljaž.

Potem sem mu pa povedal resnično zgodbo, ki je potrjevala njegov znanstveni pogled. Enkrat sem šel v Ljubljani na razstavo o oblačilni kulturi Rimljanov, malo pred dvatisočletnico Emone. Na razstavi ni bilo nikogar, nakar je prišla gospa, ki je to postavila, gospa Bernarda Zupanek in me vprašala, če me to zanima kaj podrobneje. In mi predlagala, da bi napisal knjigo o Rimljanih. Sem rekel, da verjetno ne, po naročilu sploh ne pišem … To je predaleč nazaj in premalo poznam to obdobje. Gospa pa mi je potem kljub temu povedala še sto podrobnosti. Dve, tri ure sem hodil po razstavi.

Ponoči sem sanjal zgodbo iz Emone. Da so bili Kelt, Rimljan in ena emonska lepotica. Kar solidno zgodbo sem sanjal. Nakar zjutraj pokličem gospo Bernardo in jo vprašam, če bi bilo to v Emoni možno. Je rekla, da ja in naj kar napišem oziroma da mi bo še poslala več strokovnega materiala. Eden od kolegov obravnava nagrobnike, eden hrano in pijačo, eden vojaško zgodovino. Nakar mi je pošiljala in pošiljala. Nisem nič pregledoval, ampak samo dajal v eno veliko škatlo.

Žena mi sicer vedno govori, naj bolj pazim na zdravje, a pisanje je zame kot dihanje zraka. Preprosto moram pisati.

Potem sem šel spet v toplice, vzel škatlo s seboj in tam v miru pregledoval gradivo. Prišel sem do separata, kjer je pisalo o nagrobnikih. Emona je bila štirikotno mesto. Ob cesti iz Ljubljane do Vrhnike pa so bili nagrobniki, pokopavali so vedno bolj proti Vrhniki. In na nagrobniku je vedno pisalo, kaj je človek bil. Na primer: Pekel si najboljše žemljice, škoda, da jih ne bomo več jedli. Zgodba je bila ponavadi napisana v verzih, predvsem je bil opevan njegov poklic.

In na enem nagrobniku je pisalo: Dva sva te ljubila, oba sva te izgubila, o, draga moja mila, zakaj od naju si odšla. In prav to sem sanjal. Dvignil sem roke, pozneje pa to povedal tudi dr. Magdiču. Rekel mi je: “Gospod Sivec, to je pač to!” In dodal, naj le veselo pišem naprej.

Žena mi sicer vedno govori, naj bolj pazim na zdravje, a pisanje je zame kot dihanje zraka. Preprosto moram pisati. Dr. Magdič pa mi je rekel, da če ne bom pisal, bom postal nervozen in je torej zame veliko bolj zdravo, da pišem še naprej.

V vašem življenjepisu je podatek, da ste po tisoč sto krajih po Sloveniji in po svetu med slovenskimi izseljenci predstavljali svoje knjige. Se pravi, da poznate Slovenijo od Pirana do Goričkega. Kakšni ljudje smo Slovenci? Kakšno mnenje ste si ustvarili o slovenskem karakterju?

Zelo, zelo pozitivno mnenje imam. Ljudje, ki so izredno delovni, izredno pošteni, izredno trdoživi. Dva tisoč let smo živeli na skrajnem prepihu, hkrati na stičišču kultur. In da „stati inu obstati“ ni bil hec. Doktor Šavli je rekel, da je dvainštirideset podobnih narodov izginilo iz evropske zgodovine, mi smo pa še zmeraj tukaj. Je pa res, da imamo občasno precej destruktivno naravo, veliko je samomorov, včasih prehitro obupamo. Ampak v osnovi gre življenje vedno naprej. Malo smo nevoščljivi, če je treba, pa izredno, izredno gostoljubni, radi pomagamo.

Zelo pomembno pa je, kakšno oblast imamo. Ravno zdaj pišem nekaj v zvezi s časi Marije Terezije. Ta punca je znala organizirati ljudi, znala je narediti reforme, in to reforme za preproste ljudi. Seveda z namenom, da bodo ljudje potem plačevali tudi davke, in s tem ni nič narobe. Ti davki so bili sorazmerno majhni proti današnjim. Če je dobra oblast, potem naš narod zelo dobro funkcionira. Davki pa se posredno tako in tako vračajo v dobrobit ljudstva, če zna oblast prav vladati in ne misli samo nase. Marija Terezija je bila dobra in sposobna vladarica …

Vaša knjiga o Filipu Terčelju je bila v enem tednu razprodana. Mislite, da smo Slovenci lačni takih „junakov“?

Terčelj je bil zelo dober pesnik in pisatelj. Pisal je v takšnem fantastičnem stilu kot Cankar. Pesmi so sicer pretežno verske vsebine, ampak ne versko na prvo žogo – Bog pomagaj, Marija, moja priprošnjica … Globoko vsebino imajo, moraš kar pomisliti, da jih razumeš. Malo filozofsko razmišljujoče, kar mi je bilo všeč. Ko sta prišla sem k meni urednik tednika Domovina Tino Mamić in direktor Zavoda Iskreni Igor Vovk, sta me nagovarjala, naj pišem. Vendar sem imel že druge plane, tudi nekaj pogodb.

Dvainštirideset podobnih narodov izginilo iz evropske zgodovine, mi smo pa še zmeraj tukaj.

Se hitro pustite nagovoriti, da nekaj napišete?

Ne, najprej sem jima rekel, da v dveh letih nič. Potem bomo pa videli. Potem je pa spet tista finta – imel sem pol ure časa in sem začel brati Terčeljeve pesmi, predvsem pa prozo in rekel: »To pa je nekaj. Me je sram, zakaj ne poznam tega, in to pomeni, da tudi drugi ne poznajo, predvsem v osrednji Sloveniji ne.«

Potem je še tukaj njegova mučeniška smrt, kar tudi pritegne. Mi še zmeraj nismo soočeni z resnico. Sredi Berlina je velik muzej, ki prikazuje, kaj so Nemci počeli med vojno. To je za tri naše muzeje. Vsak šolar mora iti v ta muzej, da se sooči z resnico, da pozna preteklost, da se v nekem smislu očisti. Mi se še zmeraj nismo očistili in takšna literatura zmeraj pritegne tudi zaradi tega, ker ljudje iščejo resnico. Kar je po svoje dobro. Moj slogan je „dvom je napredek“. Ko začnem pisati knjigo, vedno pogledam, kaj je napisal ta in kaj oni … Ko se podatki začnejo ponavljati, potem vidim, da sem bližje resnici. In Terčelj je zelo pozitiven slovenski lik. Človek, ki je v vseh treh totalitarnih režimih utrpel veliko škode, na koncu pa svojo srčnost plačal s smrtjo. Povsem nedolžen. Nikakor ne morem razumeti krvnika, da lahko ubije nedolžnega človeka.

Terčelj je zelo pozitiven slovenski lik. Človek, ki je v vseh treh totalitarnih režimih utrpel veliko škode, na koncu pa svojo srčnost plačal s smrtjo.

Napisali ste serijo otroških knjig o deklici Piki, ki potuje k raznim književnim junakom. Kdo je Pika?

Pika je v nekem pogledu moja vnukinja, čeprav ne nosi istega imena. Imam izjemno vnukinjo, brihtno, pametno, vsestransko talentirano. Enako obvladuje slovenščino kot matematiko, angleščino in zgodovino, hkrati pa velika športnica.

Se pravi, da ji niso dali veliko televizije v gledanje? 

To je pa tudi res. Gleda je malo. Več brska po tablici, se samo izobražuje, rada se pogovarja, posluša starejše.

Najprej nas je pritegnila Astrid Lindgren. Pisateljica, ki je tudi precej drugačna od drugih. V bistvu se ni nikdar postarala. Otrokom se je nasploh znala tako lepo približati, ne samo s Piko, tudi z vsem ostalim. Isto smo naredili potem z Božičkom. Letos v maju je izšla knjiga Pika pri Heidi. Vedno gremo na pot cela družina: midva z ženo Sonjo, odrasla otroka – hčerka Vesna z možem Urošem, sin Iztok z ženo Tino, vnuki Mark, Lana, Maša. Zadnje čase tudi že Markova prijateljica Maja in Lanin izvoljenec Matic. Kar pa se tiče švicarske Heidi, je v nekem pogledu ženski Kekec.

Se pravi, da je nek arhetip v kolektivnem nezavednem, ki so ga različni narodi na različne načine potegnili ven?

Obstaja celo diplomska naloga o tej primerjavi. Heidi je junakinja, ki je malo bolj stvarna, hkrati tudi s pozitivnim koncem, s katero se lahko marsikdo poistoveti. Naš Kekec je bolj fantovski junak, preganjal je bitja, ki so napol mitološka, a tudi lahko realna, hkrati pa  je slovenski planinski junak, ki premaga vse. Mene je Heidi zelo navdušila, tudi sam kraj. Je pa zanimivo, kako se turistično spreminja. Tam je prava vas, spodnja, kamor je Heidi prišla iz hribov, šola, vse je še kolikor toliko avtentično, vsaj dve ali tri stavbe, pod varstvom etnologov, tako da je še kar solidno. Kot planinec sem celo družino peljal tudi gor v hribe, na planino, kjer je pasla, k dedovi koči. Zgoraj ni pa nič, samo velika planina, nekdo ima tam gori samo zasebni vikend, kar je škoda. Sodobno potrošništvo.

Verjetno večina turistov tudi ni pripravljena iti v hrib …

In tukaj je spet primerjava knjige in filma. Lažje človek gleda film, še malo gricka zraven … Ko pa prebere knjigo, želi iti v hrib. Človek sam sebe bogati, razvija, ohranja. Veliko medijskih vsebin je pripravljenih za manj zahtevne ljudi.

Veliko medijskih vsebin je pripravljenih za manj zahtevne ljudi.

Kam bo šla Pika na naslednje potovanje?

Bila je že na dveh potovanjih. Jeseni nam bo predstavila popotovanje po gorenjskih strminah, po Vandotovih stopinjah, se pravi po Kekčevih dogodivščinah. Spomladi pa se bo napotila k Medvedku Pu-ju, v Anglijo. Tam smo bili z družino tri dni po kraljičini smrti. Dvorec Windsor je bil ravno spet odprt, videl se je svež grob. A veliko bolj všeč mi je bilo podeželje. Gremo z letalom, najamemo avto in potujemo. V rojstnem kraju pisatelja imajo tak lep gozdiček, noter pa vse te živali in vse stvari. Zraven je majhna vasica, kakšnih dvajset hiš in muzejček. Sedeli smo na angleškem vrtu, pili čaj. Človek lahko začuti angleško kulturo in klimo. Sem čisto spremenil svoje mnenje o Angležih. V šoli so nas učili, da so veliki agresorji, da imamo od njih veliko slabega. Začutiš, da so „gentlemani“, to mi je všeč. Nobene slabe besede nikjer, tudi če smo naredili kaj narobe, so nas podučili. Pri Angležih smo začutili, da živijo lepo in mirno, olikanost je čisto drugačna.

Mediji kažejo ekscese, saj ne kažejo normalnega življenja.

Ta svoboda je v meni, da si vzamem in poiščem tisto, kar si želim, ne tiste svobode, ki mi jo vsiljujejo in mi jo kažejo. To zame ni svoboda, če mi nekaj vsiljujejo.

Kam pa greste na naslednje potovanje?

Na Dansko. Gremo pogledat deklico z vžigalicami, morsko deklico, grdega račka, seveda Andersena. Vedno je v osnovi pisatelj, zraven pa njegove zgodbe, dežela, država. Vedno raziskovalno, poučno, zabavno.

Temu bi lahko rekli literarni turizem.

Takšne literature v Sloveniji sploh ni. Vsaka knjiga s Piko je nekaj vmesnega med zgodbo, avtorjem in še ozadjem. Mogoče je malo bolj zahtevna, kot sem pričakoval. Ne zaradi mene, pišem res bolj zaradi naše Maše, ki je precej razgledana. Zdaj sem izdal slikanico o Tavčarju z naslovom Zlatobrad, Tavčarjev skrivnosti škrat. Maša je rekla: „Dedi, fajn si napisal.“ Takoj mi je zreferirala, kaj ji je všeč. Všeč mi je tudi, če pove kaj negativnega. Ravno pri prvi Piki, kjer je naslov Pika pri Piki. »Ja kje pa je Nogavička?« je vprašala.

Sem rekel, da saj se ve in na naslovnici je njena slika. Pa je rekla, da so v šoli spraševali, a je to Pika Nogavička ali ni. To, da je slikana na naslovnici na konju je ni prepričalo, pravi, da mora biti naslov konkreten.

Če imate možnost dobiti odziv vašega ciljnega bralstva, je to zlata vredno.

Mislim, da otroci kar veliko berejo. Tudi Bralna značka je dobro organizirana. Vse je pa odvisno od pedagogov. Imam dve izkušnji.

V Mariboru se mi je zgodilo, da so me postavili na oder pred petsto otroki, od prvega do devetega razreda, vsi profesorji in ravnatelj pa so odšli na kavico. Prej sem jim trikrat napisal, da posebej nastopam za mlajše, jim pripovedujem pravljice, s starejšimi pa imam resne teme, o samomoru recimo. Ne morem majhnim otrokom pripovedovati o samomoru, starejšim pa ne pravljic. Dve uri sem skakal na odru kot klovn. Drug primer pa je iz Radencev in mi ostaja v spominu v najbolj pozitivnem smislu. Prebrali so več knjig, naslikali pri krožkih razne slike iz mojih del, gledali film Pozabljeni zaklad, zapeli več mojih pesmi, naredili iz mojih knjig zabaven kviz. Kot nagrada za vse opravljeno delo sem bil pa jaz. In od takega pristopa in predstavitve pisatelja otrok nekaj odnese.