Intervju z duhovnikom, ki deluje med prostitutkami

Vir: Facebook

Pater Jean-Philippe ni običajen duhovnik. V Bulonjskem gozdu, znanem zbirališču pariških prostitutk, vsi poznajo njegov avtodom »Magdalena«, ki je hkrati kapelica na kolesih in prostorček miru, kjer »prijatelji noči« lahko popijejo kavo.

Kot pravi p. Jean-Philippe Chauveau, avtodom, poimenovan po svetopisemski prostitutki Mariji Magdaleni, ni le prostorček miru in topline, kjer nasmejani prostovoljci prodajalkam telesa ponudijo kavo in piškote, ampak predvsem kraj, kjer se govori o dobroti, lepoti in resnici.

65-letni francoski pater, ki se prevaža s skuterjem, vsakogar tika in žonglira med SMS-ji, maili in klici ljudi v stiski, pooseblja leto Božjega usmiljenja. Konec februarja leta 2016 je pri Založbi Emanuel izšel prevod njegove neverjetne življenjske zgodbe Duhovnik med prostitutkami.

P. Jean-Philippe, v pariškem Bulonjskem gozdu ste 17 let obiskovali prostitutke, moške in ženske. Pravijo, da ste bili vi tisti, ki je v Gozdu nosil najdaljšo obleko?

Haha, moja siva kuta je bila tiho pričevanje, ki je bilo v Gozdu zelo opazno. Včasih sem slišal celo: »Tale vaš kostum je pa zelo originalen! Koliko zaslužite?«

Prostovoljci iz združenja Magdalena se vsak večer v tednu z avtodomom odpravijo v Bulonjski gozd , kjer na krov sprejmejo vse, ki si tega želijo. Predvsem transvestite, ki so v večini. Postrežejo jim čaj, kavo, se z njimi pogovarjajo, skupaj molijo, jih blagoslovijo. Nekateri se počutijo tako dobro, da ostanejo v avtodomu vse do konca obhoda.

Pred kratkim so me premestili v Orléans, vendar štiri do pet dni na teden še vedno preživim v Parizu, kjer pripravljamo hišo Magdalena, v kateri bodo zatočišče našle osebe, ki se želijo nehati ukvarjati s prostitucijo.

V otroštvu ste doživeli številne zlorabe. S Cerkvijo, urejenim življenjem, ljubečo družino niste imeli prav ničesar skupnega. Kaj se je zgodilo, da ste ne samo našli vero, ampak celo postali duhovnik?

Doživel sem pogled ljubezni! Moje otroštvo je bilo pekel. Oče je bil alkoholik in nasilnež, mama me je zapustila, ko sem imel 5 let. Z brati in sestrami sem pristal v katoliškem internatu, ki so ga vodile sadistične nune. Tepež in poniževanje sta bila na dnevnem redu, verske pobožnosti pa ena sama prisila.

Ko sem se vrnil domov, sem se pridružil tolpi v pariškem predmestju in postal mladoletni prestopnik. Pri 12 letih me je spolno zlorabil sosed. Nazadnje sem postal delavec v tovarni z avtomobili, saj nisem imel nobene izobrazbe.

Moja zgodba pričuje, da ni nikoli nič izgubljeno. Z Bogom vedno obstaja možnost rešitve.

A ta tovarna vam je spremenila življenje.

Takrat se je začelo. Imel sem sodelavca, ki je bil predan kristjan. Prvič sem srečal nekoga, ki je dejansko živel svojo vero! Ob njem sem se počutil tako, kot se nisem še nikoli. Spoznal sem pravo prijateljstvo, mir, zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu …

A to je bil šele začetek. Po Božji previdnosti sem pristal na nekih duhovnih vajah v tišini. Mislil sem, da bom znorel! Takrat pa sem na hodniku, v tišini, srečal majhnega sivolasega moža. Pogledal me je, kot me ni pogledal še nihče v življenju. S pogledom brezpogojne ljubezni, s pogledom očeta. To mi je spremenilo življenje.

Ime mu je bilo pater Marie-Dominique Philippe. Postal je moj duhovni mentor in ko je ustanovil novo redovno skupnost, skupnost sv. Janeza, sem se pridružil.

Zdaj sem jaz tisti, ki poskuša ranjenim tega sveta prinašati pogled ljubezni in sprejemanja. Zaradi vsega, kar sem doživel, resnično razumem njihovo trpljenje! Moja zgodba pričuje, da ni nikoli nič izgubljeno. Z Bogom vedno obstaja možnost rešitve.

Nekoč ste rekli, da vam je življenje spremenil tudi jogging?

Leta sem se ukvarjal z mladimi odvisniki, nato pa sem postal župnik v Parizu. Moja župnija sv. Cecilije je bila blizu Bulonjskega gozda, zato sem ob večerih tja hodil teč. Globoko so se me dotaknile vse te osebe, ki so se tam prostituirale.

Ostalo se je zgodilo. Kadar te kliče Bog, poskrbi za vse! Sestavili smo ekipo prostovoljcev, neka gospa nam je podarila avtodom … In se je začelo.

Vsi, ki delamo s prostitutkami, se moramo pri svojem poslanstvu v polnosti očistiti želje po učinkovitosti.

Kakšno je vaše poslanstvo? Prostitutk, ki bi prenehale s prostitucijo, je zelo malo, kljub temu da jih vsako leto peljete na romanje v Lurd …

Res je. Ne smemo se truditi za učinkovitost, to sodobno tiranstvo. Kadar si oseba zares želi prenehati s prostitucijo, to lahko stori, čeprav je težko. To vedo tudi one. A mnoge med njimi so ujetnice (in ujetniki – spol je včasih precej težko določiti) zelo kompleksnih situacij in globokih ran. Vsi, ki delamo z njimi, se moramo pri svojem poslanstvu res v polnosti očistiti želje po učinkovitosti.

Sam sem v otroštvu trpel zaradi groznega pomanjkanja ljubezni in pozornosti. Iz te rane je privrelo spoznanje, da je skrita srčika našega poslanstva odnos prijateljstva in bližine. Ta naša rodovitnost je pogosto nevidna, kar zna biti zelo težko. Sprejeti moramo, da smo »nekoristni služabniki«. A nasmejani služabniki! Nasmeh je prvo sredstvo evangelizacije.

Kaj prostitutkam pomenijo vaši obiski v Bulonjskem gozdu?

Običajno smo mi edini, ki jih obravnavamo kot običajne ljudi, kot Božje otroke. Pogovarjamo se, se pošalimo, poslušamo njihove zgodbe. Stranke jih uporabljajo zgolj za potešitev svojih potreb in na koncu nanje pogosto pljunejo.

Razen »kolegic« iz Gozda nimajo prijateljev, saj se jim zdi, da imajo na čelu vtetoviran napis »kurba«. Mnogo jih niti ne zna francosko, ker so prišle iz dežel Južne Amerike. Občutek sprejemanja, občutek, da nam je mar zanje, je zato neprecenljiv.

Nasmeh je prvo sredstvo evangelizacije.

Prostitutke vsako leto peljete na tradicionalno romanje v Lurd. Nam zaupate kakšno anekdoto?

Haha, že ko me ljudje zagledajo z njimi na hitrem vlaku, v vseh tistih oblekah, jih vidim, kako si zaprepadeno mislijo: »Kaj, duhovnik s toliko ženskami! No, ja, še vedno boljše, kot da bi bil pedofil.«

Vsakič, ko vidim te neobičajne romarke, kako se zamaknejo v Marijin obraz, kako globoko doživljajo križev pot, ko vidim njihovo vero …, sem ganjen. To so osebe, h katerim Jezus resnično steguje svojo roko.

In kaj je smisel mojega življenja? Da jim razdajam ljubezen. Njim, ki jo najbolj potrebujejo. Njim, ki jih vsi obsojajo.

V Sloveniji je prostitucija dekriminalizirana, ni pa legalna. Kaj bi odgovorili zagovornikom, ki trdijo, da bi legalizacija pripomogla k varnosti in urejenosti tega področja »dela«?

Za politike je ta problem res težaven. A mi, kristjani, ki nam je Jezus predal sporočilo miru in odpuščanja ter poslanstvo, se moramo nasloniti nanj. Vsaka oseba je »sveta zgodba« in mi, Jezusovi učenci, moramo biti prvi, ki vsako osebo na tak način zares gledamo.

Prostitucija ni ravno način za osebnostno izpolnitev, ampak je trganje med telesom in ostalo osebnostjo. Kako določiti ceno ljubezenskemu dejanju? Nobene osebe ne moremo razvrednoti na raven svojih lastnih želja.

Druge moramo ljubiti predvsem zaradi njih samih, ne zaradi užitka, ki bi ga prek njih radi dosegli. Tako kot pri čudovitem srečanju med Marijo Magdaleno, ki ji je bilo odpuščeno zaradi njene velike ljubezni. Kakšen nauk …

Smisel mojega življenja je, da razdajam ljubezen njim, ki jo najbolj potrebujejo, njim, ki jih vsi obsojajo.

Zagovornikom legalizacije prostitucije pa rad rečem: si predstavljate, da bi ustanovili tudi šole za prostitutke? Bi vanje poslali svojo hčer, sestro, partnerico?

Vstopili smo v sveto leto usmiljenja. Kakšna je vloga Cerkve pri delu z najbolj ponižanimi in ranjenimi?

Vsak dan srečujem ljudi, ki so popolnoma uničeni, ker jih nihče nima rad. In tukaj vidim milost Cerkve: vsem ljudem oznanjati, da jih ljubi Jezus. On me sprašuje: »Lahko spremenim tvoje srce, da boš lahko vse ljudi gledal z mojim pogledom?«

To ne pomeni, da sprejmemo vsakršno obnašanje, vse ideologije, vse nazore. To pomeni, da se strinjamo, da nas preoblikuje Sveti Duh, in da v Njem postanemo svobodni.

Op. a.: Del intervjuja je avtorski, nekatera vprašanja pa so na intervjuvančevo pobudo povzeta po prispevkih v revijah Famille Chrétienne in Le Figaro.