[INTERVJU] Janez Cigler Kralj: “Denar ne sme biti razlog, da se odločiš za otroka. A hkrati tudi ne sme biti razlog, da se za otroka ne odločiš.”

Foto: WikiCommons

Minister Janez Cigler Kralj je v intervjuju, ki je bil prvotno objavljen v glasilu Iskrenko* (glasilo, ki ga 4x letno prejmete naši donatorji) spregovoril o svoji novi vlogi in o spremembi vlog očeta in moža ob tem. O delu, izzivih in načrtih na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. O problemu prenizke rodnosti in nevzdržnosti pokojninske blagajne, o družinski politiki ter njegovi prioriteti na trgu dela.

Za mnoge ste pozitivno politično presenečenje. Mimo sta namreč prva dva meseca ministrovanja – je bilo težje ali lažje, kot ste si predstavljali ob odločanju, da sprejmete ta položaj?

Na začetku pri odločanju nisem imel časa za občutke, saj smo bili takoj po prevzemu odgovornosti Zelo močno čutim hrepenenje ljudi, da bi jim bila država oz. ministrstvo za delo blizu.postavljeni v zelo težko situacijo. Primoran sem bil odrezati vse občutke, pričakovanja, razmišljanja, kaj me čaka, ali bo težko ipd. Takoj sem poprijel za delo in skupaj z vso vladno ekipo smo delali v smer stabilizacije razmer.

V prvem in drugem tednu so ljudje klicali iz domov za starejše, nam sporočali, da nimajo opreme, da se bojijo. Na eni strani smo se trudili zagotavljati opremo in na drugi gospodarstvu in prebivalstvu pomagati z ukrepi. Sedaj, ko sem imel priložnost spoznati področje, sem začutil veliko notranjo motivacijo za to, da bi se stvari spremenile na bolje. Ministrovanje je predvsem velik izziv. Zelo močno čutim hrepenenje ljudi, da bi jim bila država oz. ministrstvo za delo blizu.

Zelo iskreno podvprašanje. Kako je to vplivalo na spremembo družinskega življenja? Tisti, ki vas poznamo od prej, vemo, da ste predan oče in mož, ki se od vedno trudi obe vlogi živeti na polno. Odgovorna ministrska funkcija, četudi si jo zastaviš idealno, terja velik del telesne, duševne in duhovne energije.

To je res. Za prevzem ministrske funkcije sem se odločil skupaj z ženo in res ne bi šel v to, če ne bi imel njene podpore. Ko mi je dala podporo za odločitev, mi je tudi povedala, da bo to morda kdaj v družini povzročalo slabo voljo, kar je logično in sem ji za to iskrenost tudi hvaležen.

Že zdaj vidim, da ta odločitev pomembno vpliva na družinsko življenje, ki se je zelo spremenilo. Dober mesec ni bilo niti pol dneva časa za skupne trenutke. To seveda tudi pomeni, da sem zelo pogrešal Ne bi rad bil oče, ki pride domov le pojest in spat.ženo in otroke, oni pa mene. Hvala Bogu smo si to povedali in pozitivno je, da se še vedno pogrešamo in si želimo družbe drug drugega. Ker hudo bi bilo, če bi se nehali pogrešati.

Ko bo najhujše okoli virusa mimo, pričakujem, da bom vseeno v večji meri kot sedaj gospodar svojega časa oz. urnika. Da bom družino kot predan mož in oče lahko vključil v urnik. To je moja dolžnost in želja.

Ne bi rad bil oče, ki pride domov le pojest in spat. Zavedam se, da so moje dolžnosti veliko širše. Želim, da sem svojim otrokom tisti, ob katerem lahko izrazijo vse svoje občutke: jezo, žalost, pogrešanje, veselje. Tudi to, da skupaj nekaj doživimo in da imajo zgodbo, iz katere se bodo navdihovali, ko bodo odšli v svet, v svoje poslanstvo.

Napovedi za trg dela so seveda vse prej kot optimistične. Pričakujemo rekordno brezposelnost. Še nikoli v zgodovini se namreč nismo soočili z umetno ustavitvijo gospodarstva in javnih ustanov v tako velikem obsegu. Celo med vojno je delovalo več industrije, dejavnosti … Po drugi strani pa smo prvič zares spoznali prednosti digitalne dobe in rešitve, ki jih že imamo. Na nek način morajo neke stvari, tudi službe umreti, da lahko zaživijo nove, ki so morda tudi bolj pisane na kožo družinam – da ne rečem bolj fleksibilne oz. omogočajo lažje usklajevanje med starševstvom in delom. Takoj ob nastopu ste poudarili pomen dela od doma. Se lahko nadejamo bistveno bolj življenjske zakonodaje na tem področju, da bo delo od doma nekaj bolj običajnega?

Res je, da je kriza dodobra spremenila naš vsakdan in delovne navade. Sam v tem vidim tudi priložnost. Delo od doma sam zaradi izkušnje družine prepoznavam kot eno izmed zelo preprostih in zelo učinkovitih metod usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Od tega imajo res vsi nekaj. Tisti, ki dela od doma, je več z družino, saj ne izgublja časa s prevozi. Tudi narava je manj obremenjena, ker je ne onesnažujemo s prevozi. Obenem imamo možnost domače prehrane ali celo skupne obroke.

Hkrati pa se zavedam tudi druge plati te izkušnje, ki jo imajo tudi sedaj starši, ki po sili razmer trenutno množično delajo od doma: da je več stisk, saj je potrebno poskrbeti za otroke in obenem dosegati delovne cilje. Zato moramo pogledati na vse vidike in biti modri pri poenostavitvi dela od doma. Tega se bomo lotili premišljeno, a takoj, kar je tudi v skladu z mojo vizijo. Kot vselej pri spremembah pa moramo upoštevati naše deležnike in uskladiti znotraj Ekonomsko socialnega sveta.

Vendar pa moramo tu vsekakor najbolj prisluhniti ljudem, delavcem. Delavci naj imajo skupaj z delodajalcem več svobode pri dogovoru o načinu dela. Država bi jih tu morala le čim manj ovirati.

Zaposleni bi moral imeti možnost prožnosti prilagajanja delovnega okolja v določenem obsegu in kolikor je v skladu z naravo dela, a tu je res bistven dogovor med delodajalcem in zaposlenim. Oba morata biti pri tem svobodna, iti mora za partnerski odnos, da ne pride do prisile ali izsiljevanja. Zato je socialni dialog tako pomemben. Da bi na ravni partnerjev (delavci, delodajalci, sindikati) prepoznali to kot zmagovalno kombinacijo za vse. Nekateri zaradi narave dela ne bodo nikoli mogli delati od doma, to je dejstvo.

Hkrati pa prejemamo tudi veliko pozivov iz civilne družbe, tudi iz Zavoda Iskreni, ki imate globlji vpogled v položaj staršev. Predvsem me opozarjate, da bi radi bili mnogi starši vključeni v trg dela, a ne za polni delovni čas, saj lahko tako družina lažje deluje. Slišimo vaše pozive, ki nam sporočajo, naj poenostavimo in debirokratiziramo postopke.

Ravno prihajam z videokonference na ravni EU s kolegi ministri za delo, trg dela, družino. Vsi delijo skrb zaradi rasti brezposelnosti. Sredi marca je bilo pri nas registriranih brezposelnih približno 76.000, konec aprila smo prišli že na okoli 90.000 ljudi. Ob tem pa moramo vedeti, da je približno 300.000 zaposlenih že zajetih v protikriznih ukrepih: čakanje na delo, solidarnostni dodatek, … kar verjetno pomeni, da se bo nezaposlenost z zamikom še povišala. Prav zato je bistven celovit pogled na vlogo države tako na trgu dela kot širše. Poznam pogled Iskrenih in tudi mnogih drugih, ki ste na trgu dela in imate zato dejanski vpogled v družinsko in družbeno življenje. Že leta poudarjate, da naj bo čim večja svoboda in vloga države minimalna. Oziroma naj država posega le toliko, koliko je nujno potrebno.

V krizi se je izkazalo, da mora biti družba pripravljena, da država prevzema večjo vlogo. Na nas je, da sedaj najdemo pot nazaj v običajne razmere. Pri tem moramo celovito pogledati in presoditi, ali je smiselno, da bi zmanjšali vlogo države. Tu imam veliko podporo stranke NSi, ki zagovarja tri bistvene vrednote: svobodo, pravičnost in solidarnost. Zmeraj in pri vseh ukrepih pa moramo predvideti tudi finančne posledice. Tudi pri protikorona zakonih zdaj vemo, da je potrebno povečano zadolževanje in s tem bomo morali živeti.

Katere so sicer vaše prioritete pri trgu dela? Stranka NSi se je zadnja leta zavzemala za manjše obdavčenje dela – da se ti bolj splača delati. Ste za manj birokracije? Morda na kratko opišete, v kaj ste se usmerili za ti dve leti. Sicer sta kratki, a v krizi, ki ponuja priložnost.

Res je, predviden mandat je kratek, obenem pa je v njem še predsedovanje Slovenije EU. Moje glavne tri prioritete so povezane s področjem usklajevanja družinskega in poklicnega življenja ter vključevanjem na trg dela.

Prvič, rad bi okrepil podporo družinskemu življenju ter možnosti dela od doma.

Drugič, rad bi začel prizadevanja v smeri univerzalnega otroškega dodatka, kjer mi je za zgled nemški model. Za družine je trenutni sistem pogosto nepregleden, zato bi želel bolj pregleden in za družine prijazen model, kjer bo omogočena večja predvidljivost, kar je seveda pomembno pri načrtovanju družinskega proračuna.

Tretja stvar pa je skrb za starejše. Tudi to je zelo povezano z delom Iskreni, kjer iščete poti, kako vključevati starejšo populacijo. V krizi so se še bolj pereče izpostavile prostorska, kadrovska in finančna stiska domov za starejše, ki so pri nas dokaj velike institucije. Tudi v skladu s smernicami EU je treba varstvo starejših sedaj prilagajati v smeri deinstitucionalizacije, kjer se človeku čim dlje omogoči bivanje doma oz. v razmerah, podobnim domu, v intimnem okolju. Pri tem ne gre toliko za stavbo, ampak za podporno okolje. Toda po drugi strani imamo v Sloveniji veliko potrebo po oskrbi v domovih, saj moramo vedeti, da se je populacija oskrbovancev zelo spremenila. Danes, ko se pogovarjava, je že 80% oskrbovancev nepokretnih. Povprečna starost je okoli 84, 85 let in to so zelo drugačne razmere kot pred leti. Trendi pa kažejo na še dodatno naraščanje. Tu si bo treba odgovoriti na vprašanje, do kod je to pristojnost socialnega varstva in kje je to že pristojnost zdravstva in negovalnih bolnišnic. In smo spet pri financah.

Vemo, da se trg dela v večini ne spreminja v bolj podjetniško smer predvsem zaradi ohranjanja moči sindikatov in pretirano birokratskega pogleda ministrstva na delodajalce. Kdaj menite, da bomo dobili v Sloveniji sindikate, ki se bodo borili za delovna mesta in delavce in ne za politično preživetje t.i. levice in boj proti desnici?

Sindikati so naša stvarnost. So trdi, zahtevni pogajalci. Vendar so bili v času COVID-a, to moram priznati, tudi korektni, sodelovali smo v delovni skupini in pripravili kar nekaj rešitev za zaposlene. Sam sem tudi v NSi predsednik združenja delavcev in vidim moč in vrednost socialnega dialoga, ki ga naši prijatelji na zahodu postavljajo za temelj evropskega tipa družbe, ki vodi v povezanost.

Jaz čisto vsakega predstavnika sindikatov najprej vidim skozi to luč. Mislim, da ni namen sindikatov razbijati ali rušiti, želijo pa na svoj način (ki se včasih lahko zdi komu težaven) opozoriti na določene težke razmere delavcev. Jaz se usmerjam k dialogu in razumevanju. Dajem svoj zgled in izkušnjo. Hkrati pa nisem naiven in jim bom v primeru, da morda sindikati ne bi iskali koristi delavcev, ampak neke politično všečne poteze, tudi nastavil ogledalo. Vsi moramo postati del rešitve in ne biti del problema.

Videli smo prva dva svežnja ukrepov, ki sta bila usmerjena v hitro zagotavljanje sredstev za tiste, ki so čez noč ostali brez dela. Kaj si lahko obetamo v tretjem svežnju? Bo ta bolj usmerjen v razvoj t.i. novih delovnih mest ali bolj v ohranjanje trenutnih?

Tretji sveženj bo izhodna strategija. V času njegove priprave smo prisluhnili gospodarstvu in strokovnjakom, kje je potreba in kaj bo potrebno, da bi gospodarstvo ponovno zagnali. Tudi primerljive države spremljamo in skušamo ugotoviti, kaj bi bilo ustrezno za nas. Z mojega področja ciljamo tu predvsem za tiste panoge, ki se ne bodo mogle takoj zagnati: turizem, gostinstvo … Kot možen in pripraven vidimo ukrep subvencioniranja skrajšanega delavnika. Tu je Nemčija lahko dober zgled, za izvedbo pa je lahko več poti.

Vi spremljate tudi Lahovnikov model, ki je širši in prinaša zelo drugačen koncept. Sam z zanimanjem spremljam te predloge. Predvsem pa me zanima finančni preračun, saj vemo, da je bilo že kar nekaj eksperimentov s tako imenovanim univerzalnim temeljnim dohodkom. Ampak to bi terjalo res konceptualno drugačen pogled na družbo. Mi 1. junija potrebujemo kratkoročen in izvedljiv ukrep, zato se poslužujemo rešitev, ki so pripravljene za izvedbo. Dolgoročno pa se strinjam, da je potrebno temeljito pogledati in preračunati vse vidike v zvezi z UTD.

Greva na tej točki še k družinski politiki, ki je s tem povezana. V stranki NSi ste se zavzemali za neke vrste temeljni otroški dohodek. Kako boste zagrizli v to? Družine spoznavamo predvsem to, da je umetno zabrisana meja med socialno in družinsko politiko. Kako boste tu naredili red in stvari postavili bolj pregledno in vzpodbudno?

Prvič, otroški dodatek je v Sloveniji, kot ste že omenili, sam po sebi zelo prepleten s socialno in družinsko politiko. Upošteva se vse, od lastnine do družinskih dohodkov itd… V Družinski pobudi so pred kratkim naredili zanimivo analizo, kjer so primerjali otroški dodatek in olajšavo za vzdrževane družinske člane, ki je na davčnem področju zanimiv ukrep. V tej analizi se kaže, da ta dva ukrepa skupaj delujeta presenetljivo univerzalno. To, kar je na nek način naš cilj in politični program NSi – da gremo v smeri nekakšne univerzalne predvidljivosti – ponuja kombinacija teh dveh ukrepov. V veliko primerih je vse skupaj nepregledno in to si želimo odpraviti. Kot kaže pa to ne bo imelo večjih finančnih posledic, le predvidljivejši in prijaznejši pristop do družin. Pri dohodninski olajšavi pa je pozitiven ta vidik, da se nagradi tiste, ki so delovano aktivni.

Že več kot desetletje se pogovarjamo o demografski sliki in problemu prenizke rodnosti. Ali si lahko obetamo kakšen korak na tem področju? Tukaj se namreč dotaknemo tudi nevzdržnosti pokojninske blagajne.

Demografska politika mora biti širša. Ne gre samo za rodnost ali samo za skrb za starejše. Mi z enim ukrepom ne bomo mogli rešiti celotne problematike. Delati moramo bolj v smeri svobodnega odločanja aktivnega dela populacije, da bodo lahko v polnosti zaživeli svoj stil življenja. Tukaj mnoge družine ne Cela družba se lahko napaja iz prehojene duhovne poti starejših.razumejo, zakaj bi bilo nekaj bolj zaželeno kot nekaj drugega. Družine in aktivna populacija – torej tisti, ki vplačujejo v državo blagajno, ter s tem solidarno pomagajo naši socialni družbi živeti, morajo imeti maksimalno svobodo pri svojem stilu življenja.

Oba z ženo Klavdijo sva povezana z Zavodom Iskreni, kjer sva imela zelo širok vpogled v odločanje mnogih prijateljev in znancev, kdaj in zakaj se odločajo za otroka. Zato sem trdno prepričan, da denar (denarna nagrada države) ne sme biti razlog, da se odločiš za otroka. A hkrati (tu pa je vloga mojega ministrstva) tudi ne sme biti razlog, da se za otroka ne odločiš. Razlogi za odločitev morajo biti na čisto drugih nivojih.

Torej bistvena vloga politike (države) je ta, da podpre starše, ki se v svobodi odločijo za otroka, in sicer, da jih podpre na način, da se jim finančna situacija ne poslabša. To lahko pomeni, da se morda mati za določen čas umakne s trga dela. Družine je treba tudi podpreti pri varstvu, negi, delu od doma ipd.

Tu pa pridemo tudi do starejših. Starejši niso in ne smejo biti breme, temveč jih je potrebno kar najbolj vključiti. Tudi pri Iskrenih mi je bilo v veselje opazovati, kako so prišli stari starši na Festival družin in se počutili povezani.

Tu pridemo tudi do radikalnega preobrata, ki ga moramo narediti kot družba. Da starejši niso breme, ampak najžlahtnejše vino, od katerih lahko črpa več generacij.

Točno to. Kdor je iz vinorodnega okolja, bo to z lahkoto razumel. Cela družba se lahko napaja iz prehojene duhovne poti starejših. Povezovanje in izmenjave izkušenj prinesejo mnoge pozitivne učinke. Med drugim takšna izkušnja mnoge osvobaja veliko strahov – tako starejših, da bodo na koncu sami, kot mlajših družin, ki potrebujejo pomoč in varstvo.

Prišla sva do pokojninske problematike. Boste zagrizli v pokojninsko reformo?

Gre za zelo širok projekt. Mi bomo nadaljevali s tem, kar se je pred časom že začelo. Evropska komisija nas spodbuja k spremembam, saj vsi skupaj vemo, da trenutni sistem ni vzdržen. Nima finančnega manevrskega prostora. Skupaj z vso ekipo moramo sedaj napeti vse sile, da pripravimo izhodišča za takšen pokojninski sistem, ki bo vzdržen, pregleden ter bo užival zaupanje tistih, ki vanj vplačujejo prispevke.

Kaj bi koncu kaj sporočili bralcem Iskreni.net?

Tisti, ki prebirate Iskrenka, ste že podprli Zavod Iskreni, zato se vam na tem mestu zahvaljujem, da Mislim, da lahko družine spreminjamo razmere že zato, ker delimo optimizem in zaupanje temu svetu.pomagate razvijati ter zagotavljati temelje delovanja za eno od nevladnih organizacij, ki je, po mojem osebnem mnenju, resnično vzniknila na podlagi iskrenega povezovanja in želje po večji dobrobiti družbe. Zelo pomembno je opozoriti, da Zavod Iskreni stoji na ljudeh in ni odvisen od dobrohotnosti vlade.

Želim, da bi začutili, da meni osebno kot ministru družina ogromno pomeni. Da vem in slišim, kaj pomeni vsem nam. Da je to ena največjih vrednot v družbi in želim vas v tej odločitvi podpreti in vam pomagati, da bi se lahko tega ob vseh stiskah in preizkušnjah veselili. Najverjetneje ne moremo pripraviti prihodnosti za otroke, lahko pa otroke pripravimo na prihodnost. Tako jaz čutim poslanstvo Zavoda Iskreni. Mislim, da lahko družine spreminjamo razmere že zato, ker delimo optimizem in zaupanje temu svetu.