Poznamo ga kot hudomušnega, iskrivega in hkrati globoko vernega, ljubeznivega človeka, moža in očeta šestih otrok, igralca, predavatelja, ustvarjalca. Na zablode sveta, Cerkve, vzgoje, vsakdanjika, slehrnika, opozarja usmiljeno, a hkrati ostro. Gregor Čušin človeka ne pusti hladnega, saj se trudi povsod, kamor pride, prinašati Kristusa.
Ob začetku letošnjega postnega časa je na Zavodu Iskreni izdal svojo novo knjigo ViTa Dolorosa, zato je beseda tekla o njej, postu, vzgoji in delu po tem, ko je (za)pustil igralsko službo v Mestnem gledališču Ljubljanskem.
Vaša nova knjiga nosi zgodbe, ki so tako svetopisemske, a hkrati tako vsakdanje. Človeka se dotaknejo v dno srca. Od kod ideja, od kod izvirajo?
Jaz temu rečem moj prvi dih svobode. Dal sem odpoved v službi in potem me je prijel povsem človeški strah, kaj in kako bo. Obrnil sem se na nekaj ljudi in organizacij, s katerimi sem sodeloval, med drugim tudi na Zavod Iskreni in vprašal, kje bi lahko sodeloval, da bi lahko od nečesa živel. Tako sem se po dveh adventnih akcijah lotil postne. Sprva sem začel na silo pisati križev pot. In ni šlo. Hotel sem poklicati in odpovedati, potem se je pa nekaj premaknilo in steklo.
Lahko povem samo to, da lani jeseni, ko so se začele bolj intenzivne priprave na knjigo in sem po več kot pol leta spet začel prebirati tekste, nisem mogel verjeti, da je vse to prišlo izpod mojih prstov. Te besede so od zgoraj. Meni je to tako sveto. Če bi kdo drug napisal to knjigo, bi bil zaljubljen vanjo in bi jo vsem ponujal.
Tudi srečanje z Agato, ki so jo zgodbe prevzele, je bilo naključje. Naredila je svojo zgodbo. In vsaka slika je zgodba zase. Jaz jim rečem kar ikone, ker ikono bereš.
Knjigo čutim kot otroka, ki ga dobiš od zgoraj. Je moj prvi ustvarjalni krik po tem, ko sem pustil teater, in je zame tudi osebni čudež.
Gre za zgodbe trpljenja, a hkrati velikega upanja in miru. Zakaj ste se odločili osmisliti trpljenje, žalost?
Meni je to tako sveto. Če bi kdo drug napisal to knjigo, bi bil zaljubljen vanjo in bi jo vsem ponujal. Bil je post. Začel sem s križevim potom, ki me vedno znova nagovarja in vedno znova odbija. Moti me, kadar prisostvujem križevemu potu, ki govori samo o fizičnem trpljenju. Ker, roko na srce, Kristus fizično ni trpel najbolj v zgodovini človeštva. Veliko več ljudi je veliko bolj trpelo veliko večje fizične muke, kot jih je trpel Kristus. Fizična bolečina Kristusa ni bolela bolj kot duhovna bolečina: da se je Bog sam spustil na Zemljo in pretrpel te človeške muke, ki mu jih ne bi bilo treba. Človeka lahko še toliko pohabiš, ampak nič ga bolj ne boli kot to, da ni sprejet, da ni ljubljen. Duhovna bolečina je na svetu največja. Nihče ne stori samomora, ker si je polomil nogo. Ubije se zato, ker ga nekdo nima rad.
Zakaj prav ti ljudje in kako so se razni liki povezali iz drugih evangeljskih zgodb v križev pot, to je izven mene. Ne gre v vsaki zgodbi za spreobrnjenje. Gre samo za neko srečanje in neko spoznanje. Ker vsak človek, veren ali neveren, to trdno verujem, se v življenju sreča z Bogom. Bog da vsem enake možnosti. Na tak ali drugačen način vsak vidi ali goreči grm ali dobi mano z neba ali se mu Marija prikaže ali pa sreča Kristusa. Vsak človek ima priložnost srečati se z Bogom. Kaj od tedaj dalje naredi, pa je odvisno od mnogih dejavnikov. Ti ljudje se srečajo s Kristusom in gredo naprej v svoje življenje. Nekateri odrešeni, nekateri pa ne. Tako kot se dogaja tudi nam.
Zakaj naslov ViTa dolorosa?
Originalni naslov je bil »Zakaj jokaš?«, glede na zadnjo zgodbo, ko Kristus enako vpraša Marijo. Ampak potem, ko sem razmišljal o teh besedilih, se mi je zdelo, da mora imeti nek poetičen naslov. Via dolorosa je znana jeruzalemska ulica, ulica križevega pota. Ta prehod na ViTa dolorosa … iz poti narediš življenje s križem. Ta T znotraj naslova je križ. To se mi je zdelo smiselno. Jaz sem vesel človek, a naše življenje je tako žalostno, če je to samo to: da zjutraj vstaneš, pobožaš ženo in otroke, prideš iz službe, poješ, zaspiš. Saj se imaš fajn, a to je tako žalostno, če bi bilo to vse.
Mora biti nekaj več in je nekaj več. Vsi, ki smo izkusili Kristusa, srečanje z njim, pa tudi če se kdaj pa kdaj izgubimo, vemo, da nekaj več je. In grob je žalosten. Ampak v vstajenje moramo iti skozi grob.
Katere križe ste vi nosili, kakšna je vaša žalostna pot do Njega in z njim?
Na tak ali drugačen način sem dal vse zgodbe skozi. Nekatere kot opazovalec, druge kot nosilec. Sicer pa morda najbolj čutim Nikodema. Malo zato, ker je star. Jaz sicer nisem še, a čutim to staranje. Nikodem govori o tem, kako je star, pa še vedno ni vsega tega doumel … Tam notri se najbolj najdem. Smo pa mi vsi zapisani v teh likih. Vsak izmed nas v sebi nosi Sveto pismo v sebi, Božjo besedo imamo v sebi. Ti liki so v nas.
Katere so največje skrbi Gregorja Čušina?
Gregor Čušin nima skrbi, ima samo strahove. Ampak take banalne, človeške. Morda niti ne strahove, ampak želje, za katere se boji, da mu jih Bog ne bo uresničil. Rad bi videl svoje otroke srečne. Rad bi videl vnuke …
Kaj je za vas post?
Post je zame žal največkrat telovadba. Ko govorimo o postu, navadno pomislimo; sedaj se bom pa nečemu odpovedal. In potem se 40 dni trudiš temu odpovedovati. To je telovadba – dokažeš samemu sebi, da zmoreš brez alkohola, čokolade … Vse to je na nek način telovadba, ker po 40 dneh rečeš »Zmagal sem« in se vrneš nazaj in se nehaš truditi. Tako običajno ljudje doživljajo post in tudi moj je, priznam, navadno tak.
Ampak pravi post bi moral človeka spremeniti. »Telovadba« bi morala postati način življenja. Torej ne samo, da bi shujšal, ampak da bi obdržal tisto težo. Ne samo, da se odpovem nečemu, ampak da bi lahko mirno živel brez tega, brez želje po povratku. To se mi pa še ni zgodilo, vsaj ne prav dolgotrajno. Tako da jaz o postu zelo nerad govorim.
Je postni čas pri vas doma drugačen kot drugi deli leta?
Je. Občudujem otroke. Oni so v postu precej boljši kot jaz. Ko rečemo: malo se bomo odpovedali televiziji, računalniku …, oni to zmorejo veliko lažje kot jaz. Telefon, ki mu ga celo leto pulim iz rok, ga takrat mirno lahko odloži. Odloči se in to je to. Vidim, da imajo otroci veliko več volje in trme in jih občudujem. Starejši otroci si že sami določijo, čemu se bodo odpovedali, in vidim, da zmorejo in znajo. In jim ni to samo telovadba. To se pozna tudi pri molitvi.
Je posebno obdobje, malo drugače zadihamo. Priprava na veliko noč se pa potem začne v drugi polovici, ki je potem že nekako v pripravi.
Nekje 14 dni pred veliko nočjo se pred vsemi prazniki domenimo, da v naši hiši ni več grde besede, glasne besede, ne smemo se več kregati, ne vpijemo, karkoli se zgodi, potrpimo – največkrat morava seveda z ženo potrpeti … Imamo dogovor, da se potem mirni in neskregani pripeljemo v praznike in svete dneve. To je neposredna priprava na veliko noč.
Takole je Gregor Čušin naše bralce spodbudil ob začetku postnega časa.
Jezus je hudo, grozljivo trpel. Nekaterim staršem je otrokom težko predstaviti njegovo trpljenje. Vi imate šest otrok – kako ste se soočili s tem, kaj priporočate?
Otroci morajo neko dozo bolečine, trpljenja in krivice takonehote in mimogrede prejeti znotraj družine, ker je to najbolj varen prostor, kjer se otrok lahko nauči, da svet ni pravičen.Pri nas ni bilo nekih strašnih vprašanj. Glede na to, da je bil moj oče slikar, pri nas doma visi mnogo slik Kristusa, trpečega, vstalega … Naše cerkve, če pomislite vizualno, likovno, so za nekoga, ki tega ne pozna, kot neke mučilne sobe; svetniki brez glav, brez oči, odsekani udje itd. Moji otroci so te podobe in slike pili že od malega. Kdaj pa kdaj so kaj vprašali in žena je to precej razlagala, zato se nismo o tem posebej pogovarjali. Nikoli nisem čutil, da bi imeli otroci s tem težave ali da tega ne bi doumeli. So pa stvari, ki jih še mi odrasli ne doumemo …
Če pa je to vzgojno vprašanje: otroci morajo neko dozo bolečine, trpljenja in krivice tako nehote in mimogrede prejeti znotraj družine, ker je to najbolj varen prostor, kjer se otrok lahko nauči, da svet ni pravičen. Sedaj se pa v vzgoji dogaja, da starši preveč ščitimo svoje otroke. Lahko ponazorim s primerom.
Jaz svojim otrokom, kadar smo igrali nogomet, nikoli nisem pustil zmagati. Ko sem igral z otrokom, se mu nisem pustil. Nisem igral na polno, ker ni bilo potrebe, ampak nisem mu pa pustil zmagati. Žena je vedno rekla: »Pa daj mu pusti zmagati, glej, kako se jezi.« In vedno sem rekel: »Oprosti. Če mu bom pustil zmagati, bo mislil, da je on tako dober. Pa ni. Midva igrava in on se mora zavedati, da sem jaz boljši od njega, ker sem starejši in znam. Bodo pa prišla leta in so že prišla, ko ga tudi dohitim ne več. Ampak če bi ga pustil zmagati prej, bi lahko mislil, da zna in zmore. In bi prišel v svet ter bi jokal, ker kar na lepem ne bi bil tako dober, kot so mu ves čas govorili, da je.
Jaz mislim in upam, da sva jih vsaj kolikor toliko pripravila na to, da se v življenju zmeraj najde kdo, ki je boljši od tebe, ima bolj ostre komolce od tebe in to tako je. Da pa Božja računica drugače pokaže kot človeška in včasih odtehtajo druge stvari.
Zakaj ste zapustili gledališče?
Predvsem zato, ker mi tisto, kar smo počeli na odru, ni več dajalo ustvarjalnega umetniškega zadovoljstva. Sicer sem na koncu meseca prinesel debelo plačo – nič ne rečem, moja igralska plača je bila več kot spodobna, ampak jaz sem gnil. Bil sem vedno bolj nezadovoljen, vedno bolj tečen. Ko sem prišel do trenutka, da sem stal na odru, in sem zasovražil ljudi, ki ploskajo temu, kar jaz počnem in je brezveze, njim je pa to všeč, sem se odločil oditi. Umetnost je danes taka, kot je. Malo plitka, votla, en velik blef.
Kaj sedaj počnete? Kateri načrti so pred vami?
Vse tisto, kar sem imel v načrtu, me še vedno čaka v rezervi. Ogromno pišem. Prej sem prebijal večere v teatru, sedaj imam čas za svoje predstave, srečanja za starše, birmance, botre … Ne vem, zakaj župniki mislijo, da Čušin tem ljudem zna kaj povedati. Ampak grem in povem – ne ker bi mislil, da jim lahko povem kaj strašno novega, ampak, da jim povem – da nimam pojma.
Ko sem zasovražil ljudi, ki ploskajo temu, kar jaz počnem in je brezveze, njim je pa to všeč, sem se odločil oditi. Umetnost je danes malo plitka, votla, en velik blef. Med drugim v jeseniškem amaterskem teatru igrajo moj muzikal »Za zmeraj«, ki govori o pripravi na poroko. Priporočam vsem bralcem Zavoda. Jeseni bodo v Ljubljani.
Sicer pa pogrešam teater, kolektivni pristop k igri. Rad sem na odru, rad sem tudi s kolegi. In upam, da se nekoč spet vrnem na oder. Ker Prešernove nagrade in Borštnikovega prstana še nimam (smeh). Trenutno se v smislu ustvarjalnosti čutim spet mladega. Nisem toliko naredil v desetih letih v teatru, kot sem sedaj v enem letu na svobodi. To mi je dragoceno, čutim se živega.