Elizabeta je med nami in nas uči

Elizabetina starša 10 dni po težko izborjenem pokopu svoje hčerke pričujeta o tem, kaj je celotno dogajanje prineslo v njihova življenja in zakaj se je bilo vredno boriti …

Predhodne članke o deklici Elizabeti,ki je umrla v 16. tednu nosečnosti, in o zapletih okrog njenega pokopa lahko preberete na tej povezavi.

Včeraj me je prvorojenec vprašal, kdaj gremo spet na “ta dolg sprehod”. To pomeni krožno pot do mestnega pokopališča, k Elizabeti. Prijetno me je presenetil, saj do sedaj ni kazal naklonjenosti do dogajanja okrog naše težke situacije. Saj ga razumem, saj zaradi nje še ni prišel do težko pričakovanega morja, pa tudi starša zaradi boja za njen pogreb nisva bila v svoji najboljši različici. A očitno je, potem ko je zbral potrebne informacije, kljub svojim rosnim osmim letom, dojel smiselnost stvari, ki so nas doletele. Res, modrost je mnogokrat razodeta otrokom in prikrita odraslim.

Čeprav se nisva mogli srečati iz oči v oči, od besede do besede, odpira vrata mojega srca in razuma.Zato se mi zdi kar logično, da me moja najmlajša, žal pokojna deklica, trenutno najmočneje uči. Čeprav se nisva mogli srečati iz oči v oči, od besede do besede, odpira vrata mojega srca in razuma. Zlasti bi rada poudarila pomembnost dveh darov, ki sem ju ob tem dobila. Zmožnost biti ranljiva, kar pomeni zame solze, ki jih prej skoraj nisem premogla, in sposobnost biti nežna, kar pomeni pri meni nekaj manj jeznih besed in nekaj več poslušanja. In ravno to je tisto, kar pogrešam v našem posurovelem svetu – zmožnost sočutja, branjenje šibkega, oskrbovanje na videz nekoristnega.

V teh dneh, kar sem bila zaradi Elizabete prisiljena iz intime doma stopiti v javnost, sem se srečala z mnogo človeške bolečine. Zamolčane, potlačene, prezrte, zanikane, zasmehovane in celo prepovedane. Z bolečino mnogih, ki jih sploh ne poznam. Hodila sem mimo nje in je nisem občutila, zahvaljujoč preizkušnji smrti otroka pa jo zdaj lažje zaznavam in razumem. Poleg okrepljene vere v posmrtno življenje, ko namreč svojo Lili čutim skoraj na vsakem koraku, se mi zdi ta poglobljen čut za bolečino bližnjega največji nauk zgodbe o Elizabeti.

V teh dneh, kar sem bila zaradi Elizabete prisiljena iz intime doma stopiti v javnost, sem se srečala z mnogo človeške bolečine. Zamolčane, potlačene, prezrte, zanikane, zasmehovane in celo prepovedane.Vse prizadevanje, da bi država posodobila zastarele pravilnike, kar bi prineslo pravico do dostojnega slovesa od prezgodaj rojenega in umrlega otroka, do pogreba po izbiri staršev in do možnosti odkritega žalovanja z obiskovanjem groba, in to za vse prebivalce Slovenije, tudi na periferiji, ne le v prestolnici, se mi zdi globoko osmišljeno v tem, da bi bil to pomemben premik k bolj sočutni človeški skupnosti. In to za prav vse, tudi za tiste srečneže, ki nikoli ne bodo doživeli smrti otroka v maternici. Kajti vsaka krivica, ki se zgodi najmanjšemu, prizadene tudi največji člen v verigi, zato zame velja tisto, kar je dejal Dostojevski: ‘Vsi smo odgovorni za vse.’

Če se namreč midva ne bi zavzela za svojo hčer, bi se to slej ko prej poznalo na najinem zakonu, na vzgoji otrok in tudi širše, mnogo širše. Zato kljub kakim dvignjenim obrvim ali pljunkom na forumih širiva Elizabetino sporočilo. Pa naj je to z rednim obiskovanjem njene gomile ali s kakšnim javnim prispevkom. Če je s tem potolaženo kakšno srce ali spremenjeno zmotno stališče, sva bogato poplačana, že tu in zdaj. Naj skleneva s pozivom vsem, od tistih staršev, ki jih še vedno boli, da je bila spregledana njihova pravica do izbire načina pokopa lastnega otroka, do vseh ostalih, ki jim je mar za spoštovanje človeškega dostojanstva v naši državi.

Če se namreč midva ne bi zavzela za svojo hčer, bi se to slej ko prej poznalo na najinem zakonu, na vzgoji otrok in tudi širše, mnogo širše.Pozivava, da izpolnimo svojo dolžnost in protestiramo, ko je le-to poteptano; zato kot mati nisem mogla biti tiho, ko je zdravnik o mojem otroku govoril kot nečloveku in me je novinar spraševal, na podlagi česa svoj osemurni porod ne poimenujem splav, tako kot to od mene zahteva nazadnjaški pravilnik. Moj odgovor je bil jasen, da na podlagi izkušnje. Če kdo, potem me ženske najbližje doživimo svoje otroke in nas kakšni strokovnjaki nekoliko težje prepričajo, da je naš otrok zgolj bolnišnični odpadek. Zlasti pa kakšni profesorji filozofije z ljubljanske univerze ne, ki si upajo za neosebe javno razglasiti celo novorojenčke. Lepo bi bilo, da bi odziv slovenskih žensk in širše javnosti na take žalitve, postal še bolj jasen in predvsem slišan.

Tadeja in Ivo Kerže