Dve črtici, zaradi katerih zajočeš

Foto: Shutterstock

Umetna prekinitev nosečnosti je že davno postala ideološka tema. Besede so poceni. Lahko rečemo, da je nekaj tednov star otrok v maternici skupek celic, če nam je zato lažje. Tudi odrasla ženska je nenazadnje skupek celic. Za nekatere samo kos mesa. Tudi lahko rečemo, da so tisti, ki so proti splavu, proti pravicam žensk. Da jih hočejo zasužnjiti, nadzirati, spraviti za štedilnik, kaznovati zaradi česarkoli že … Da s pohodi in svojim performansom nasilno vdirajo v osebni prostor žensk, ki so imele splav. Da so zagovorniki nazadnjaški, konservativni, zadrti …

Vse to lahko rečemo in morda delno tudi drži. Pri nekaterih zagovornikih pravice življenja. Pri nekaterih posameznikih iz prolife tabora.

Vse to lahko drži. Ampak to ne spremeni dejstev. Pravzaprav dejstva. Enega in edinega. Ki popolnoma vse spremeni. To je:

Otrok je tukaj

Lahko se pogovarjamo o nezaželeni nosečnosti, nepravem času, nepravih pogojih, premladi ali prestari mami … Vse je lahko narobe. Ampak otrok je že tukaj. Že obstaja. Ni se sam priklical v življenje. Mi smo ga. Ženska je že mama. Poti nazaj ni. Vse pravice tega sveta, vsa izbira in vsi slogani o “mojem telesu” tega dejstva ne morejo spremeniti. Če se ženska odloči za prekinitev nosečnosti, postane pač mama mrtvega otroka. Danes ima to pravico.

Pa ne slepimo se in ne sanjajmo o zlatih starih časih, ko je ni imela. Teh časov nikoli ni bilo. Bili so samo časi za vedno zaničevanih nezakonskih mater, umrlih ali poškodovanih žensk, ki so skušale napraviti abortus in njihovih ubogih otrok, detomorov, zapuščenih, zanemarjenih in smrti izpostavljenih dojenčkov.

Te stvari so večinoma danes, delno tudi zaradi možnosti abortusa, odpravljene. Družba se je spremenila. Vloga otrok se je spremenila. Ženske same odločajo o sebi in svojem življenju. Spolne partnerje si izbiramo na podlagi osebnih želja. Dolgo pot smo prehodili. Ampak še vedno ostaja in obstaja eno in neizpodbitno dejstvo, da je po zanositvi otrok že tukaj. In da je v situaciji nezaželene nosečnosti on najbolj šibak in ogrožen.

Vsaka ženska, ki se je kdaj soočala z nenačrtovano nosečnostjo, ve, da sta lahko dve črtici šok, ki izvabi solze. Stisko. Nemoč. Obup. Podrte načrte. Strah za prihodnost.

Črtici, ki prikličeta solze

Vsaka ženska, ki se je kdaj soočala z nenačrtovano nosečnostjo, ve, da sta lahko dve črtici šok, ki izvabi solze. Stisko. Nemoč. Obup. Podrte načrte. Strah za prihodnost. Morda obsojanje okolice. Morda nepodporo bližnjih. Morda zasramovanje. Morda konec razmerja.

In vsaka ženska, ki je nosečnost obdržala, ve, da se vse te stvari v prihodnjih mesecih nekako uredijo. Dobro ali manj dobro, ampak nekako se uredijo. Otrok prinese veselje, toplino, odpre nove svetove, možnosti, premeša karte, prioritete … Katera mama je čez pet let ob svojem otroku rekla, da ji je žal, da ni splavila? Koliko ženskam je čez leta bridko žal, da so? Pravzaprav ne vemo. Toda naše načrte lahko podre še kaj hujšega, kot je otrok. Lahko jih podre bolezen, nesreča, človeška hudobija … Otrok pa je sam po sebi nekaj lepega, dobrega in svetega. In predvsem, tukaj je.

Smo kot družba že dozoreli?

Bi bil morda sedaj že končno čas, da se – ko imamo kot družba na razpolago vse in še več … ko povprečen človek živi življenje kralja prejšnjih stoletij – začnemo pogovarjati o tem, da je, glede na vse znanstvena dognanja zadnjih desetletij, ubiti nerojenega otroka v materinem telesu narobe? Da smo v nekem civilizacijskem momentu po svojem naivnem prepričanju in neznanju pač izbrali najmanjše zlo, a da je danes čas, da stopimo korak naprej v človečnosti in stvari zastavimo drugače?

Ideologija ne bi smela imeti mesta pri tem vprašanju, tudi politika ne. Gre za to, da se vsem ženskam, od najbolj skrajno liberalnih do najbolj skrajno konservativnih, od prodajalk do profesoric na fakulteti, od srednješolk, ki bodo morda jutri prvič seksale, do žensk proti koncu menopavze, ki so prepričane, da ne morejo več zanositi, od žigolov do predanih zakonskih mož, preda sporočilo, da starš postaneš z zanositvijo in da tvoj otrok že obstaja, četudi ga nisi ne načrtoval in ne želel.

Da se jim preda sporočilo, da abortus ni edina možnost in da je pravzaprav najslabša možnost. Za njihovega otroka in zanje. Posledice splava so hude. Za otroka nepopravljive, saj pri splavu umre, odmre, se mu odvzame življenje … Veliko bolj hude kot se priznava, pa so posledice tudi za žensko, ki se ji v tistih dneh, ko se mora na hitro odločiti, to zdi morda izhod iz stiske, a s to odločitvijo, ki je običajno storjena pod pritiskom in v časovni stiski, bo morala živeti vse življenje. Ne gre za ideologijo, vero, načela, moralo … gre za srce ženske. In temu ne moreš lagati. Jeza in bes ob preprostem navajanju bioloških dejstev je le stranski učinek.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Dve crtici naj bi v optimalnem primeru vedno pomenili,da jokaš od sreče. Od tega,da pod svojim srcem ženska nosi novo bitje.

    Vendar kot vidimo,v veliko primerih ni tako. Da je ženska polna žalosti,pomeni,da nima okrog sebe ljudi,ki bi jo podpirali pri njeni nosečnosti,ob rojstvu in potem pri vzgoji otroka.
    Tukaj lahko pomaga Zavod Živim in ostale podporne organizacije,ker na državo in Cerkev se ne splača čakat.

    Če vidimo na primeru Kongresnega trga,se nihče od vrha slovenske cerkve,niti en škof,ne duhovniki niso oglasili v bran Urši Cankar Soares iz Pohoda za življenje.
    Naš premier pa ….o legalizaciji migracij.
    Kje smo ljudje,zakaj nas ni na ulici. ?

  2. To, da je “Umetna prekinitev nosečnosti je že davno postala ideološka tema” kar sami potrdite z izjavo da so aktivistke “Pohodu za življenje, ki je instalacijo pripravil, precejšnjo uslugo. Leta so njih in njihovo sporočilo glavni mediji ignorirali, tokrat pa jim je po zaslugi tega incidenta uspelo priti na naslovnice glavnih medijev in sprožiti debato.” Torej je provokacija z zastavicami uspela! Dejansko je neki interesni (politični) skupini uspelo še o eni stvari polarizirati narod. Zdaj se bomo delili še ali smo proti splavu ali ga podpiramo?! Namreč prej so obstajale tako pomoči za narediti splav, kot pomoči za nerediti ga. V tem vidim vidim vzorec “veganov”, nekoč tudi “jehovih prič”. Biti tako vsiljiv in podrepen, da te polovica naroda zasovraži do te mere, da ne sprejme od tebe niti pozdrava ali dobronamerne opazke več.

    Ravno ste objavili članek “kako-motivirati-najstnika-da-se-bo-ucil-si-pospravil-sobo-in-drzal-besedo-video-2”, kjer je povedano, da preobilje besed in navodil doseže zgolj negativni učinek. Namesto, da bi vegani z zgledom pritegnili vse več podpornikov, so naredili ZID med enimi in drugimi. Tule pa gre za isti paradoks. Na koncu bo vojna! Vsaj politična. In če se to zfgolj spet izrablja za volitve, kot je bilo pred časom “za otroke se gre”, potem je to žalostno.

    V želji po zaščiti nerojenih otrok pretirava v smislu “otrok je že tukaj” in s tem odbija tiste na meji med obema opcijama. Nekaj tednov star zarodek NI otrok in ni TUKAJ. Je le hitro razsteči tujek v telesu matere, kot benigna tvorba, za katero pa materino telo tvori zaviralce odziva imunskega sistema. Če ti zaviralci zatajijo, ta zarodek telo samo uniči. ŽAL smo doživeli večkrat, dokler se ni izkazalo kaj je. Torej je v tej fazi mati tisti “skupek celic”, ki ji rečemo človek, v trebuhu pa ima “tumor”, ki lahko morda ogrozi njeno življenje. Drugače je pa, ko je v trebuhu razvit organizem, ki je sposoben že preživeti zunanje elemente (z nekaj pomoči inkubatorja). In sedaj bistvo: A kdo misli morda, da se duša utelesi v skupek 4-ih celic? Ni realen! In četud bi SE! Četudi bi se, je bila taka Božja volja! Tako kot duša sprejme raso, pohabljenost, problematične starše, … sprejme tudi preizkušnjo splava; če že. Splav JE preizkušnja za VSE udeležene! Tako za kirurga, sestre, starše, nosečko, nesojenega očeta, družbo nenazadnje. In zgolj “ohraniti ga” za vsako ceno je narobe. Prav tako, kot je bilo narobe v koroni iskati ničelno presežno umrljivost, ki je povztročila kopico presežnih smrti zaradi drugih razlogov, povzročenih z nerealnimi ukrepi (ki tako niso delovali).

    Kar tlaki mi raste, ko berem “ne slepimo se in ne sanjajmo o zlatih starih časih, ko [ženska pravice do splava] ni imela.” Če to ni direktno pozivanje k povratku v srednji vek? Očitno niso bili problem na črno izvajani abortusi in vse gorje s tem povezano, ali pa še ležje – otrok, ki so se pač “mrtvi rodili” (pač se ohladili takoj po rojstvu, namenoma). Očitno za cerkev ni bil problem molčati o tisočih in tisočih detomorih, ki so jih povzročili ti, ki naj bi varovali življenje. Zgodb je več kot se mi da tipkati. In mi govorimo o “zlatih časih”? No, evo, zato upada podpora cerkvi. S takimi, da je “neizpodbitno dejstvo, da je po zanositvi otrok že tukaj” pšač ne bo širšega konsenza. Vsaj 8 mesecev je še treba počakati, da je otrok res “tukaj”. 🙁

    In tudi tole ni res “Vsaka ženska, ki se je kdaj soočala z nenačrtovano nosečnostjo, ve”! Imate osebno izkušnjo? Ne, niso vse, ni vsaka, in ni pavšalno. In kako se stvari uredijo “manj dobro”? Torej se ne, ozirama se slabo. Tiste, ki so otroka “lahko” obdržale (zmogle), so seveda srečne za to. Tiste, ki so ga “morale” na silo, pa malo manj. Če bi se zavzemali za pomoč in v interesu, da bo splavljenih otrok MANJ, bi mnogi podpirali ta prizadevanja. Ker pa gre za ničelno toleranco in politične motive, pa s takim gibanjem pač ni mogoče soglašati. Konec koncev pa ni samo to gibanje edini, ki se prizadeva za ohranitev življenja. Prav žaljivo je do vseh drugih gibanj in organizacij, ter uradno stroke, ki si tudi prizadevajo za ohranitev življenja. A res kdo verjame, da prideš na kliniko kot v avtopralnico in opraviš abortus?? Žalostna manipulacija resnice. A “Smo kot družba že dozoreli?” Ne, nismo. Ker če bi, bi tehle debat ne bilo. Kajti “Ideologija ne bi smela imeti mesta v tem vprašanju, tudi politika ne.” Do politično motiviranih akcij gibanja za življenje, drugih političnih (re)akcij ni bilo. Se jih ne spomnim! Kdo je torej to spolitiziral čisto po nepotrebnem?

    Tolče je absolutno resnica “da starš postaneš z zanositvijo in da tvoj otrok že obstaja, četudi ga nisi ne načrtoval in ne želel. Da se jim preda sporočilo, da abortus ni edina možnost in da je pravzaprav najslabša možnost.” ampak jo s politični motiviranim in nasilnim aktivizmom (vsiljivim kot so bile jehove priče) ne bom moč spraviti v obtok, saj nihče ne bo bral do tukaj na koncu. Pa tudi sicer. Pa tudi kdor je zmogel, ne more mimo namigovanja skozi celoten članek, da je abortusuporabljen izključno kot “zapoznela kontracepcija”, kar je spet ponižujoče dio vseh vpletenih, ki pa morda abortusa ne vključujejo v razmislek zato. To je predalčkanje in spet pri 60% (sem zelo konzervativen) sproži VELIK gnus do takih izjav.

    Malce umirit retoriko in bomo bolj uspešni.

    1. “Zdaj se bomo delili še ali smo proti splavu ali ga podpiramo” kajti prej je bilo vsaj kar se mene tiče kar konsenzualno, da smo vsi proti splavu, ga pač dopuščamo v nekih primerih. Zdaj bi moralo biti drugače? Da bo spet prepovedan ?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja