Dr. Tanja Repič Slavič: “Veliko zlorabljenih nikoli ne gre v prijavo, ker vidijo, kako so žrtve v javnosti ‘raztrgane’.”

Foto: Tomo Strle_CITRUS

Dr. Tanja Repič Slavič je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije ter redna profesorica na Teološki fakulteti, kjer predava predvsem teme o zlorabah in nasilju ter raznih oblikah zasvojenosti. Pri svojem terapevtskem delu se največ posveča žrtvam spolnih zlorab.

V intervjuju nam je odgovorila na nekaj ključnih vprašanj, ki se pojavijo ob vsaki “novi aferi”, ki pride v javnost. Kakšni psihološki mehanizmi se dogajajo v žrtvi, da sploh postane in ostane žrtev? Kakšen človek je storilec in kako izbira žrtve? Ter kakšne reakcije in miselni procesi se dogajajo v ljudeh, ko izvedo za zlorabo, in zakaj je tako lahko verjeti storilcu in tako težko žrtvi? 

Še pred nekaj desetletji spolne zlorabe niti niso bile nobena tema. Kar seveda ne pomeni, da jih ni bilo. Kakšen razvoj družbe je bil potreben, da smo prišli do točke, kjer smo na to občutljivi in pozorni?

Vsekakor lahko potrdim, da se o zlorabah več govori, se pogosteje piše, kot se je, vendar nisem tak optimist. Prepričana sem, da če bi vprašali žrtve zlorab, bi jih večina potrdila, da smo kot družba še zelo daleč od tega, da bi čutile dovolj občutljivosti, sprejemanja, podpore pri razkrivanju, ob tem, da spregovorijo ali celo podajo prijavo. Na terapijah veliko zlorabljenih pove, da raje nikoli ne gredo v prijavo, ko vidijo, kako še vedno mnogi »raztrgajo« žrtev, ki tvega obelodaniti resnico. S tem mislijo predvsem na odziv okolice, ki se sprašuje, zakaj je to naredila, mu želi škodovati pri ugledu, gre za kakšno maščevanje, ima sama psihične težave in išče pozornost ter, če je že kaj na stvari, zakaj je toliko let molčala, zakaj je še kar naprej hodila na ure klavirja, na trening odbojke, na obiske k sosedu, na njegova predavanja …

Kakšna pot nas torej še čaka, da bo ta svet varen prostor za vse?

Sama sem mnenja, da dokler bo okolica spraševala žrtev ZAKAJ je nekaj naredila ali ni naredila in ne obratno, ZAKAJ je storilec to storil, smo še vedno zelo daleč kot družba in je logična posledica, da ostaja več kot 90 % spolnih zlorab neprijavljenih. Med tistimi, ki so, pa se jih vsaj četrtina konča brez obsodbe. Spomnim se kar nekaj primerov s terapije, ko si hčerka ni upala niti svoji mami povedati za zlorabo, ker jo je bilo strah, da ji ne bo verjela, in je preverjala na vse možne načine, kaj si ta mama misli o zlorabah. Enkrat je dala namerno na mizo časopis, kjer je bila objava krute zgodbe dekleta, ki je bilo več let ujeto v odnosu z vzgojiteljem, ki jo je redno zlorabljal. Čakala je, kaj bo mama rekla, ko bo to prebrala. Mamim prvi odziv je bil, da spet ena najstnica išče pozornost in po krivici obtožuje zelo dobrega človeka. Mislite, da jo je ta odziv spodbudil, da ji pove? Odgovor je seveda jasen. Ni ji povedala. Verjetno še do danes ne.

Če se starš ali skrbnik zgraža ob tem ali onem primeru, ki pride v javnost, vidi žrtev kot tisto, ki je kriva, potem mu ne bosta ne hčerka ne sin, če bosta kdaj zlorabljena, povedala, kaj se jima je zgodilo, saj bi bilo izdajstvo očeta ali mame še hujše kot zloraba sama. Ob vsaki aferi, ki pride v javnost, žrtve, ki še niso spregovorile, opazujejo odzive in na podlagi teh odzivov dobijo moč in pogum, da povedo ali pa izgubijo upanje in se umaknejo v molk in tišino. Žal večkrat v to drugo, kar pa rabljem daje sporočilo, da so na varnem, če zlorabljajo še naprej! To je najhujše zlo!

Kriviti žrtev, dajati odgovornost na njeno stran, jo spraševati »ZAKAJ«, ne glede na to, koliko je stara in v kakšnem odnosu je s storilcem, je tako narobe, kot je narobe, če vozimo v napačno smer po cesti. Če ljudje tega ne zmorejo razumeti, naj vsaj ne obsojajo! Narediti storilca za žrtev in žrtev za storilca, je sistem obrnjen na glavo! Vsak ZAKAJ prebudi pri zlorabljenih najprej občutek krivde.

Na terapijah veliko zlorabljenih pove, da raje nikoli ne gredo v prijavo, ko vidijo, kako še vedno mnogi »raztrgajo« žrtev, ki tvega obelodaniti resnico.

Verjetno je ta krivda še toliko večja, če se zloraba dogaja več časa, že pri majhnem otroku, in to s strani osebe, ki je poznana in naj bi bila zaupanja vredna?

Res je, kot pravite. Največ zlorab se zgodi v družinskem okolju oziroma s strani oseb, ki jim otrok zaupa – več kot 85 %. Žalostno, prav tam, kjer naj bi bil otrok najbolj varen, živi v peklu in ne more nikamor pobegniti. Otrok težko dojame (sploh, če je pred puberteto zlorabljen), kaj se z njim dogaja. Ima zelo mešane občutke. Nekdo se zanj zanima, sicer na zelo neprimeren način. Lahko da je zanj dober samo takrat, ko je telesno na razpolago, sicer pa brez stika. Osamljen, zapuščen, spregledan začne verjeti, da storilcu nekaj pomeni, sicer si ne bi vzel vsaj občasno čas zanj, si želel njegove družbe, se z igral z njim, četudi na nenavaden način … Storilec sistematično in postopno pridobiva zaupanje in izkorišča otrokovo ranljivost. Otrok čuti, da nekaj ni prav, a v psihi naredi razcep, da lažje preživi – na osebo, ki je prijazna, in na osebo, ki je pošast. Le kako bi preživel ta otrok, če ne bi nezavedno uporabil vseh obrambnih mehanizmov?

Ko pride do prvih spolnih dejanj, zlorabe, to presega njegovo dojemanje odrasle spolnosti. Ne ve, ali so dejanja namerna ali naključna. Nima besed. Ne razume, ker se ne da razumeti, ker ni opravičila in razlage, zakaj to storilec počne. Če storilec to podkrepi z besedami, da mu to počne, ker ga ima rad, bo ta otrok kasneje v življenju zamenjal ljubezen za zlorabo in se bo zapletal v odnose, kjer bo znova in znova zlorabljen, izkoriščan, ponižan, osramočen, razvrednoten … ali pa bo samo to počel drugim.

Kaj se dogaja s takim otrokom, ko odraste? Ostaja še naprej žrtev?

Glede na ravno malo prej povedano je jasno, da so otroku, ki doživlja zlorabo, če po domače rečem, porušeni vsi zdravi senzorji za strah, za postavljanje meja, varnost, zaupanje … Pomešano je, kaj je ljubezen, kaj nasilje, kaj zlorabe, kaj spolnost, ki je zdrava in brez nasilja. Če tega ne razreši in če nikoli ne sliši, da to, kar je doživljal, ni bil izraz ljubezni ali naklonjenosti, ampak zloraba, če ne sliši, da si ni zaslužil, da ni kriv, bo v odraslosti nezavedno privlačil okrog sebe ljudi, ob katerih bo podoživljal zelo podobne občutke ali celo dejanja. Zapletal se bo v odnose, v katerih bo veliko adrenalina, tveganih vedenj, hoje po robu, zasvojenosti, trpljenja, duševnih stisk, panike, saj mu bo le to poznano in domače. Na razumski ravni si bo želel miru, razumevanja, prijaznosti, iskrenosti, a to ne bo privlačno, ker ne bo za psiho domače in poznano. Zato ljudje težko razumejo, ko slišijo za kakšne zgodbe odraslih zlorabljenih oseb, kako to, da se niso uprle, branile, sploh če je šlo za dlje trajajočo navezo …

Če si že od otroštva globoko ranjen, zatrt v svoji intuiciji, psihično nestabilen, potem si najboljša vaba za tistega, ki išče točno tako osebo, da jo bo izoliral, osamil in nad njo izvajal katero koli vrsto nasilja, manipulacije in zlorab. Še več – žrtev bo lahko celo prepričal, da to počne »v imenu ljubezni«. Spomnim se ženske, ki je hodila na terapijo in je povedala, da jo je oče spolno zlorabljal. Rekla je, da je do 18 leta živela v prepričanju, da je normalno, da očetje spijo, imajo spolne odnose s svojimi hčerkami, ker se je to njej dogajalo vsak dan. Šele pri osemnajstih letih je na enem predavanju dojela, da to ni bila ljubezen, da to ni bilo normalno, ampak da je bila to zloraba. Njeno telo je ves čas čutilo, da nekaj ni v redu, saj je bila prekomerno težka. Tolažila se je s hrano. Si naredila iz odvečnih maščobnih celic oklep, v upanju, da bo manj privlačna, da bo rešena ubijanja na obroke. Pa ni bila. Zaljubila se je v fanta, ki jo je prepričal, da je vredna svojega denarja in jo prodajal v sobi drugim moškim in z njo služil. Ta ženska je bila čustveno otopela, mrtva, da je lahko preživela. Intelektualno, razumsko pa je bila nadpovprečna – zlata maturantka …  Si lahko predstavljate, kaj vse je doživljala? Leta in leta je garala, da je začela počasi drugače živeti, počasi čutiti svoje telo, verjeti, da ONA ni enako ZLORABA. Da je zloraba nekaj, česar nikoli ne bi smela doživeti, in da ni nič kriva. Spolno zlorabljene osebe se identificirajo s spolno zlorabo. Jaz sem zloraba. Ne ločijo, da je eno zloraba, drugo pa so one, tako je vse prežeto s temi občutji zlorabe, od gnusa, sramu, krivde, strahu …

Otroku, ki doživlja zlorabo so porušeni vsi zdravi senzorji za strah, za postavljanje meja, varnost, zaupanje … Pomešano je, kaj je ljubezen, kaj nasilje, kaj zlorabe, kaj spolnost, ki je zdrava in brez nasilja.

Na terapijah vedno rečem ljudem, ki so bili spolno zlorabljeni, da ne glede na to, kaj so doživeli, da je upanje, da je lučka na koncu tunela, ki je morda še ne vidijo … da je novi dan, četudi se spomini res močno prebujajo, ampak danes so na varnem. Zloraba se ne dogaja več. So samo popotresni sunki  in da imajo možnost, da se odločajo drugače, niso ujeti. Lahko si dovolijo narediti nekaj novega, poslušati sebe, tisti glas, ki so ga vedno samo utišali, preslišali. Lahko si dovolijo spremembe, saj ponavljanje starega ne prinese v življenje nič drugačnega, lepšega. Čeprav nas naša preteklost v veliki meri oblikuje, nas ne sme določati.

Pravijo, da je tipična žrtev spolne zlorabe zgleda uboga, naivna, šibka …  Je lahko žrtev zlorabe tudi nekdo, ki je imel normalno otroštvo?

Vsaka ženska ali moški je lahko potencialno žrtev zlorabe, čeprav klinične izkušnje in raziskave kažejo, da je 70 % verjetnost, da bo tisti, ki je že v otroštvu doživel katero vrsto od zlorab, tudi kasneje viktimiziran. Naj tukaj dodam še vpliv transgeneracijskega prenosa travme, ki se vedno bolj raziskuje – to pomeni, da npr. pridejo na terapijo mama, oče in hčerka. Hčerka stara 12 let ima anoreksijo ali bulimijo. Se samopoškoduje. Ne zaupa ljudem, zato ne želi več v šolo, je tesnobna, v svoji sobi. Preiščemo vse okoliščine, v smislu, ali je bilo kaj takega doma v družini, izven družine. Ne najdemo ničesar. Izkaže se, da sta starša zelo skrbna in da je tudi družinska dinamika taka, ki nudi varno okolje za razvoj. Torej, ničesar konkretnega tukaj in sedaj ali v bližnji preteklosti.

V tem primeru vsekakor preverim, kaj se je dogajalo z očetom ali mamo, ko sta bila v tistih letih, kot je sedaj hčerka. In verjamete ali ne, ne samo po letih, včasih se celo po mesecih ujema, da je npr. mama bila točno pri tisti starosti spolno zlorabljena, potlačila vse občutke, jih dislocirala in živela naprej. Njena hčerka pa je vsa ta čutenja »posrkala« nase (mama nič kriva, saj gre za nezavedni mehanizem prenosa nepredelanih čutenj) in sedaj ne zmore teh čutenj prebaviti, zato bruha, jih ne more več »zaužiti«, zato simbolično odklanja hrano. Se samopoškoduje, da psihično bolečino preusmeri na fizično. Dokler mama ne bo začela reševati svoje travme, bo hčerka zelo težko rešena tega trpljenja.

Psihološki profil storilca. Kakšen je? Kaj se dogaja v njem? Je vse zavestno (načrtovanje, dejanje, dolgoročna odvisnost …)? Kakšni psihološki mehanizmi se predhodno odvijajo v njem?

Težko bi na splošno govorila o psihološkem profilu storilca. Ko imamo v mislih pedofilijo, ki se največkrat dogaja s strani otroku poznanih oseb, je dejanje zlorabe vnaprej zelo načrtovano. Preden pedofil izbere otroka, ga kar nekaj časa opazuje, ga postopno vpelje v svet nevarnih »igric«. Dela na tem, da si pridobi zaupanje, da dobi otrok občutek, da je na varnem, da je nekaj posebnega. In ko prvič naredi »test«, to pomeni, da začne z dotiki ali se razkazuje, opazuje otroka golega, je otrok v šoku, zamrzne, ker tega ni pričakoval, zato največkrat ne reagira. Ko drugič spet naredi nekaj in se morda otrok odzove na način, da pokaže, da tega ne želi, mu že naloži krivdo, češ, kaj se brani, saj prvič ni imel nič proti …

O tej dinamiki bi lahko še veliko govorila, ampak če se osredotočim na to, kdo je lahko storilec, bi rekla, da so storilci v vseh poklicih, različnih starosti, tako moški kot ženske, ne glede na vero, raso, navzven največkrat s povsem drugim obrazom – lahko urejeni, ugledni, celo nagrajeni za kakšne posebne usluge, v družbi pogosto spoštovani in cenjeni, zato je še toliko manjša verjetnost, da, če pride do razkritja, bodo verjeli žrtvi, da govori resnico. Storilci, ki so na visokih položajih, zlorabijo svojo moč in avtoriteto. In nikoli nimajo samo ene žrtve, ampak lahko 10, 20, tudi 100. Ne ustavijo se sami od sebe. To je kot zasvojenost, ko je oseba gnana in preokupirana, izgubi nadzor in nadaljuje kljub negativnim posledicam.

Kriviti žrtev, jo spraševati »ZAKAJ«, ne glede na to, koliko je stara in v kakšnem odnosu je s storilcem, je tako narobe kot je narobe, če vozimo v napačno smer po cesti.

Ko gre za storilce, ki ne iščejo otrok, ampak največkrat odraslo osebo, takrat običajno lažje govorimo o nekem določenem profilu, predvsem o antisocialni osebnostni motnji. To so osebe, ki ne zmorejo sočutja, ne čutijo krivde, ki rabijo adrenalin, niso v stiku s strahom, jih vzburja občutek, da imajo moč, kontrolo, da so celo nasilni, da mučijo svojo žrtev, saj brez trpljenja ni vzburjenja. Ni jim mar, kaj doživlja njihov »partner«. Pomembno jim je le, da osvojijo telo, ne da imajo odnos. Žrtev je le objekt za zadovoljevanje njegovih potreb. Potem ko jo razčloveči, jo lahko takoj »odvrže«. Včasih za dosego svojega cilja uporabijo tudi alkohol ali drogo, da žrtev omamijo.

Imate v mislih kaj konkretnega?

Seveda. Že nekaj časa je močno v porastu tako imenovana droga GHB, ki nima ne vonja in okusa in že v manjših količinah močno prizadene centralni živčni sistem. Žrtev postane omotična, izgubi zavest in spomin, njeno telo postane objekt za posilstvo. Čedalje več je deklet, ki pridejo na terapijo s paničnimi napadi, v hudih duševnih stiskah, s samomorilnimi mislimi, ker ne vedo, kaj se je vmes dogajalo. Spomnim se ene punce, ki je rekla, da je šla na zabavo s prijateljico in ji je vmes postalo slabo, zato je šla ven na zrak. Od tam naprej se ne spomni ničesar. Spomni se šele, ko se je zbudila v enem temnem prostoru, naga, krvava po nogah, ob njej pa je bilo šest uporabljenih kondomov. Že ko človek samo posluša take zgodbe, bi kričal od groze, kaj šele, da to doživiš! To dekle bo zelo težko še kdaj normalno živelo. Sprašujem se, kaj se dogaja v glavi takega storilca, da potrebuje za svoje spolno zadoščenje skoraj mrtvo telo omamljene punce in da lahko stoji v vrsti s še nekaj kolegi, ki pred njim ali za njim naredijo isto?!

Marsikateri najstnik niti ne ve, kaj vse ga lahko doleti zunaj, ko gre v nek nočni klub ali pa celo na zasebno zabavo, kjer so povabljeni tudi neznani ljudje. Starši morajo povedati svojim otrokom, da tudi če njim zaupajo, da ne zaupajo okolici. Povedati, da ne smejo nikoli in nikjer puščati svoje pijače odprte, brez nadzora, niti piti, če dobijo postreženo že v kozarcu. Morda se bo marsikomu zdelo, da pretiravam, vendar izkušnje s terena, tako s terapij kot s strani kriminalistov, žal kažejo, da je vsa skrb zelo upravičena in na mestu.

Kako vzgajati otroka, da bo odporen na manipulacije?

Od malega naprej je prav, da se z otrokom pogovarjamo o vsem, seveda njegovi starosti primerno. Da ga slišimo, ko je v stiski. Da mu verjamemo. Začne se pri preprostih vsakdanjih zadevah. Povedati mu moramo, da je njegovo telo samo njegovo, da se intimnih delov ne sme nihče dotikati, da ima pravico reči NE in da če mu kdaj kdo reče, da je to samo njuna skrivnost, pomeni, da se ta zelo boji, ker dela nekaj narobe, zato mora otrok takrat takoj in nujno povedati doma. Vendar se tu vse zaplete, če se prav doma dogaja zloraba in otrok nima komu povedati. Takrat pa bi morali učitelji, vzgojitelji, svetovalne službe ob prvih znakih biti pozorni in preveriti, ustrezno ukrepati. Žal se prevečkrat dogaja, da je lažje pogledati stran, ker ljudje rečejo, da bodo imeli potem samo še oni težave z zaslišanji in podobno. Žalostno, a resnično. Kaj torej preostane takemu otroku?

Tu bi rada dodala še eno stvar, ki se me je zelo dotaknila. Pred časom sem gledala dokumentarni film o pedofilih, kjer so jih spraševali, na podlagi česa so izbrali otroka oziroma kaj bi rekli staršem, da naj naredijo, da bo njihov otrok na varnem pred pedofili. Vsi po vrsti so povedali, da tistega otroka, ki je v dobrem odnosu s starši in vidijo, da jim vse pove, da se starši zanimajo zanj, kaj počne, s kom se druži, če je na spletu, kdo so njegovi prijatelji, kaj si dopisuje … da si tistega otroka ne bi upali izbrati. Izbrali pa so takega, ki je imel slabši stik s starši, je bil veliko prepuščen sam sebi ali pa se starši niso zanimali zanj.

Od malega naprej je prav, da se z otrokom pogovarjamo o vsem, seveda njegovi starosti primerno. Da ga slišimo, ko je v stiski. Da mu verjamemo. Začne se pri preprostih vsakdanjih zadevah.

Nujno je, da starši vedo, s kom se družijo njihovi otroci – tudi na spletu. Spomnim se primera, ko mi je na terapiji mama petih otrok razlagala, kako je 16-letni sin spoznal preko spleta krasno punco, s katero se je želel srečati, seveda tudi v živo. Ni ji dalo miru in ga je peljala ter mu povedala, da bo počakala malo stran, da vidi to dekle, potem pa ju bo pustila, da gresta naprej skupaj na pijačo in sprehod. Iz avta pa ni prišlo dekle, ki ga je njen sin čakal, ampak starejši moški, ki se je pretvarjal po spletu, da je mlado dekle. Pametna mama si je takoj zapisala registracijo in obvestila policijo. Izvedela je, da je starejši gospod stari znanec na policiji. In takih primerov ni malo.

Raziskava narejena v Sloveniji je pokazala, da tretjina staršev o teh zadevah ne govori z otroki in pričakuje, da bo to opravila šola kot del učnega načrta. Starši so tisti, ki morajo otroka prvi podučiti. Najbolj ga bodo zavarovali pred zlorabami ali vsaj pred nadaljnjim zlorabljanjem, če mu bodo povedali, kaj vse je zloraba, za katero nikoli ni kriv, in ga naučili, da jim vse pove.

Kaj bi še želeli za konec sporočiti žrtvam, ki to berejo?

Želela bi, da začnejo verjeti, da niso krive za zlorabo, ne glede na okoliščine. Naj ne obupajo, ampak naj si poiščejo pomoč, zaupanja vredno osebo, da dajo to ven iz sebe. Ni jim treba vse življenje nositi zlorabe s seboj in biti žrtev. Zloraba ima moč, ampak oni so močnejši, saj sicer ne bi preživeli vsega, kar jim je bilo storjeno in so čutili kot posledice. Zaslužijo si boljše in lepše življenje in verjamem, da jim lahko uspe, četudi bodo za to morali kdaj narediti korak nazaj, da bodo lahko šli potem dva naprej.