Veselje je najbolj zanemarjeno čustvo, o katerem piše psihologija. Morda zato, ker je to čustvo, ki je najbolj neproblematično, najširše sprejeto in ne potrebuje navodil za uporabo. Ali pač?
Živimo v hitrem tempu in včasih se zdi, kot da ves svoj čas porabimo za stvari, ki so res nujne in le brezglavo gasimo vse, kar se kuha okrog nas. Vsakič, ko nam uspe s svojo energijo umiriti en del našega življenja, pa se nekje najde nova situacija, ki zahteva našo takojšnjo pozornost. Tako se počasi, a vztrajno, izčrpavamo do te mere, da hitenje od jutra do večera prekine le utrudljiv spanec, ko se na pol živi s kavča preko kopalnice zvalimo na posteljo. Potem pride nov dan in nove skrbi.
Dovolimo si biti veseli in dovolimo, da nas vesele vidijo naši bližnji.
Čakanje na tisti pravi trenutek, ko bomo v polnosti zaživeli naša življenja, je naša največja napaka.
V človekovi naravi je, da za slabe vidike svojega življenja porabi preveč svojih misli in energije. Težave in skrbi, ki jih nosimo s seboj, nenehno opozarjajo na nelagodje in težko je uiti pred samim seboj. To seveda pomeni, da premalo poudarjamo svetle točke našega življenja. Od zunaj se zdi, kot da le-te nimajo takšne veljave.
Dovolimo si biti veseli in dovolimo, da nas vesele vidijo naši bližnji. Ne dopustimo, da lepe stvari našega vsakdana zbledijo. Pri poroki si partnerja zaobljubita, da bosta skupaj tako v dobrem kot v slabem, a veliko premalo se poudarja dobri del naše zaveze. Vse preveč časa porabimo za iskanje napak in reševanje nesoglasij. Kmalu postane skupno življenje samoumevno in ves trud, ki ga partnerja vlagata v zvezo, izpuhti.
Ljudje smo bitja, ki cvetimo le v skupnosti. Tako se vsi večji dogodki našega življenja dogajajo pred prijatelji, znanci, sorodniki in bližnjimi. Tudi veselje (kot žalost) potrebuje ramo, na kateri se lahko razživi. Ko smo veseli, iščemo sočloveka, da bi z njim podelili našo radost, a včasih se lahko zdi, kot da okolica ni ravno navdušena nad našo navdušenostjo.
Naše veselje je kot ptica, ki v polnosti zaživi šele takrat, ko jo spustimo iz kletke.
Živimo v svetu, ki nas poskuša prepričati, da si srečo lahko kupimo v supermarketu in da je veselje bolje držati zase, ker nikoli ne veš, kdo ti ga bo ukradel. Verjetno bi lahko rekli, da je naše veselje kot ptica, ki v polnosti zaživi šele takrat, ko jo spustimo iz kletke.
Sveti Janez Bosko je mladim v svojih spominih zapisal: »Edino, kar si želim, je to, da bi vas videl srečne tu na zemlji in v nebesih.« Ne dovolimo si, da nam drugi ljudje vzamejo voljo do veselja. Če izgubimo ta žarek svetlobe, izgubimo smisel našega bivanja.
Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!