Da kulturni dan ne bo le dela prost

Thumbnail

Pozitivna stran kulturnega dneva ni zgolj v tem, da nam ni treba v službo. To je tudi priložnost, da čas preživimo z družino, se pogovarjamo, igramo in vsemu temu damo kakšno kulturno vsebino.

Navajamo nekaj idej, kako lahko na zabaven in otroku prijazen način ovekovečite dan kulture. 

1. Berite. Branje je kultura naroda. Z branjem otroku razvijamo razumevanje, povečujemo njegov besedni zaklad in burimo neskončno domišlijo. Preberite mu pravljico. Ko bo vaš dveletni otrok že osmič dejal: “Še!” vedite, da ste na dobri poti k razvoju bralne kulture. 

2. Pripovedujte. Res je včasih branje zaradi slikanic otrokom privlačnejše kot sedenje in poslušanje. Vendar pa ilustracije omejujejo otrokovo domišljijo. Če vam domišljija ne dela težav, si pravljico izmislite, če ne pa izmenično pripovedujte znano pravljico. Če imate starejše otroke, v pripovedovanje vključite tudi njih. Če bo zgosbi vsak dodal še kakšen ocvirek, bo toliko bolj zabavna. In če bi otroku radi povedali zgodbico o Rdeči kapici, pa se vam zdi prekruta, jo preprosto preoblikujte.

3. Igrajte. Uporabite lutke, igračke, predmete. Uporabite sebe. Zaigrajta s partnerjem »bonton« za kuhinjsko mizo samo za otroke »Mami, mi podaš, prosim, poper?« »Izvoli, ati!« »Hvala, mami!« »Glej, mami, kako je Tina danes pridna, lepo sedi na stolu.« »Ja, res si pridna!« (Načeloma ni najbolje, da se starša med seboj nazivata z »mami« in »ati«, v takem primeru pa je to zaželeno, saj bo pri otroku sprožilo več zanimanja.) Čim večkrat boste v konkretnih situacijah očitno uporabili besede prosim, hvala, oprosti, tem verjetneje jih bo otrok začel uporabljati sam od sebe. Preverjeno!

4. Plešite. Morda se vam bo zdelo, da ste nori, a otroku je nadvse zabavno, če z vami zapleše ringaraja in če plešeta, skačeta in ploskata tudi starša. Saj ni potrebno, da vas vidi še kdo razen domačih …

5. Pojte. Pojejo veseli ljudje. Otroka ne moti, če “fušate”, partner pa bo že potrpel. Skupaj z otrokom zapojte na ves glas! 

 

6. Kulturno proslavo organizirajte kar doma. Sooblikujejo jo lahko prav vsi družinski člani. Tudi najmanjši lahko da svoj prispevek. Na ta način na kulturni dan kulturo pripeljete naravnost v vaš dom in jo tako otrokom približate.

7. Obiščite kulturno prireditev. Danes se po vsej Sloveniji odvija veliko število takšnih in drugačnih kulturnih prireditev in proslav. Marsikatera je namenjena tudi otrokom (nekaj idej dobite tukaj). Zakaj se ne bi z družino odpravili na eno izmed njih? Z otrokom se namestite tako, da ima prostor za gibanje, da vidi čim več in da lahko prostor po potrebi zapustite. Številni otroci bodo ob pestrem dogajanju pridno sledili vsaj pol ure. Vendar ne bodimo preveč zahtevni. Če otrok hodi (pa ne po odru), to ne bi smelo preveč motiti drugih. Če preveč “sodeluje”, zapustite prostor in omogočite drugim zbrano gledanje.  

Pri vsem tem ne pozabite na srčno kulturo! Bodite prijazni, nasmehnite se, pohvalite, objemite, počakajte, ne jezite se, potrepljajte, zahvalite se, pokimajte … Saj veste, starši smo svojim otrokom prvi zgled kulturnega vedenja.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Se strinjam z vsem napisanim, rada pa bi opozorila na dve stvari.
    1. Do trtjega leta se otrokom ne bere pravljic(Rdeča kapica…Grimove pravljice) – samo zgodbe. Pravljice so prepolne simbolike, ki je mlajšim otrokom prezahtevna.
    2.Vsebino pravljic se pri branju nikoli ne spreminja!!!!!Pravljice imajo psihološki pomen!Vsak otrok jih doživlja drugače. Zato se pravljico prebira večkrat – tako kot piše! V pravljici je vse možno – zato so čudovite. V pravljicah se skrivajo tudi vrednote – vedno zmaga dobro nad zlim.
    Otrok si s poslušanjem pravljic razvija domišlijo, kar pa je predstopnja intelekta!!!

  2. Hmmm… zdaj sem pa v dilemi…
    Na eni strani razumem Stefi (in avtorje pravljic), na drugi strani pa mi je precej bolje, da rečeš otroku, da je volk skril babico v omaro npr., kot pa, da mu razlagaš kako je volk požrl babico, kako je prišel lovec in ga zaklal ter je ven skočila babica, volku pa so v želodec naločili kamenje… ne vem no…

    Saj mi je jasno, da otroka ne bom mogla zaščitit pred vsakodnevnim grozotam, ampak če mu tega ne razlagam ravno, sploh pri štirih, letih, ko si v svoji domišliji to zelo v živo predstavljajo…

    Bi bilo dobro slišati kako strokovno mnenje… je katera od vaju strokovnjakinja za to področje?

  3. Zame pravljice niso samo zapletene Grimove in Andersenove pravljice. V zbirki “Babica pripoveduje” je npr. cel kup kratkih, tudi mlajšim otrokom razumljivih ljudskih pravljic, tako da se s tem, da otrokom pod tremi leti ne bi smela brati pravljic res ne strinjam… Samo primerne je treba izbrati, pa je. (no, moja mala je zelo rada poslušala pravljice že pri dveh letih; sem jih pa jaz sama zbirala).

    Prav tako mislim, da je pravljice lepo pripovedovati. Pravljice so precej starejše kot je tiskana beseda. In recimo Grimova verzija Rdeče kapice je le variacija na temo, ki se pojavlja v ljudskem slovstvu. Tako da res ne vidim, zakaj otroku ne bi smel pravljic pripovedovat…

    Aha, pa še to: ja, otroci si res stvari živo predstavljajo. Naša mala se je kar naenkrat začela bati gozda – ker je tam baje skrit volk, ki nas lahko požre. Počasi in vztrajno, ampak brez posmehovanja, smo ji uspeli razložiti, da je pravljica prač pravljica. Da tam volk požre vse, kar vidi. V resnici pa volk niti ni tako nevarna zverina in bi se verjetno nje ustrašil bolj kot ona njega.

    Jaz pravljic ne razlagam – odgovarjam na vprašanja, ampak razlagam in tolmačim pa ne. Verjamem, da si otrok iz povedanega sam ustvari svojo verzijo, svojo interpretacijo in da me pri tem ne potrebuje. No, ampak tako je moje mnenje; strokovnjakinja za vzgojo in pravljice pa nisem.

  4. To kar sem napisala o pravljicah ni moja iznajdba, ampak rezultat enodnevnega izobraževanja prav o pravljicah. To so kar resne stvari, ker se to dogaja na domišljiski ravni in to otroci sprejemajo različno. Zelo priporočljivo je pravljico pripovedovati, vendar le, če se je naučimo na pamet. Otrok želi slišati določene izseke vedno enako.(velikokrat reče – ne ni bilo tako).Otrok ob pravljicah kanalizira negativna čustva, stiske ki jih doživlja.Prav zato so pravljice tudi pomembne.

    Pravljice imajo zelo velik psihološki pomen:otroci, ki so intelektualno zrelejši, čustveno pa ne, doživljajo pravljico drugače kot otroci, ki so čustveno zrelejši, intelektualno pa ne.
    Prav zato pravljice beremo,beremo ne razlagamo in pustimo pot otrokovi domišliji. Seveda beremo pravljice, ko so otroci dovolj stari(po 3.letu). Prej pa jim beremo zgodbe, si ogledujemo slikovne knjge. Po tem letu otroci doživljajo vse oblike nasilja na njemu neškodljiv način, samo ne smemo izkrivljati vebine. Pomembno je, da jo mu večkrat preberemo in ne komentiramo.

    Sem poskusila, meni se je ta teorija potrdila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja