Čutim svojega otroka?

Thumbnail

Če bi se Adamu in Evi pred padcem rodil otrok, kako bi ga “vzgajala”? Za sabo ne bi imela niti ene slabe izkušnje, travme, napačnih vzorcev, sistema družine …

Kako bi izgledala ta izvirna izkušnja starševstva? Ko poučujemo Teologijo telesa, je eno izmed ključnih področji ravno študij izkustvenega začetka. Kaj je pomenilo za Adama in Evo, da sta bila oba naga, pa ju ni bilo sram? Kaj je pomenilo za Adama in Evo to, da sta videla “drug v drugega”? Prenos čutenj je bil povsem naraven in samoumeven.

Prejšnji teden smo imeli sočasno (v različnih razredih) Teologijo telesa in Šolo rahločutnega starševstva. Na misel mi je prišlo, da je v bistvu oboje veliko bolj povezano, kot se sprva zdi, in da je teza nas staršev, kako je “vzgoja” sila komplicirana, v bistvu MIT. Vendar se moramo za razumevanje tega mita resnično poglobiti v to, kdo je naš otrok.

Prenatalni razvoj

Čas od spočetja do rojstva je za otroka eno najintenzivnejših in zahtevnih obdobij. Prenatalno obdobje je kljub vsem znanstvenim raziskavam še vedno čudež. Otrok je v fizičnem smislu zelo zavarovan, čeprav lahko nanj negativno vplivajo negativna čustvena stanja mamice oz. njeno nezdravo življenje. V tem obdobju mamica čuti svojega otroka, kako raste, se giblje, brca. Otrok pa se navaja na mamico, njeno bitje srca, gibe, zvoke. Drug drugega ne vidita, se pa 24h/dan čutita.

Rojstvo

Otrok pride v svet s popolnim zaupanjem v svoje življenje in hkrati povsem nemočen in 100% odvisen od mamice. Na svoje osnovne potrebe, ki so dojenje, spanje in opravljanje potrebe, opozori z jokom. Mamica se na otrokovo potrebo odzove in otrok doživi sprejetost, ljubezen, zaupanje in srečo. Mamica se, ne da bi bila naučena, odzove rahločutno in ljubeče. Življenje z otrokom v tem obdobju mamice opišejo kot milosten čas, čeprav zna biti fizično naporen.

Težave naredimo starši, ne otroci

Na srečo se danes odkrito govori o pomenu dojenja in vsaj v prvem obdobju je vse manj mamic, ki bi prezgodaj začele z “vzgojo”. Najprej zakaj pišem “vzgoja” v navednicah? Zato, ker je to po mojem mnenju povsem zlorabljena beseda za to, kar imamo mi v mislih: želimo si nezatravmiranega, samozavestnega, čutečega in ljubečega otroka s pozitivno samopodobo. Tak otrok, ki bo po meri družbe in ustrezno “vzgojen”, pa bo na žalost zelo daleč od tega, kar si za svojega otroka zares želimo. Po meri družbe “vzgojen” otrok bo tudi zelo daleč od tistega, zaradi česar nam je Gospod podaril otroka.

Starševstvo v praksi

Poglej, kdo ti stoji nasproti tebe, prisluhni mu in se nanj odzovi na način, da bo čutil, da čutiš, kaj on čuti.

Starši smo obdarjeni z vsem, kar potrebujemo za podporo našim otrokom. Pomembno pa je, da se potrudimo in razrešimo vse stare vzorce, slaba izkustva, travme in pričakovanja družbe. Huh… zakomplicirano, kaj? Ni, če vse skupaj še bolj poenostavim in nakažem, kaj je izvirno izkustvo: poglej, kdo ti stoji nasproti tebe, prisluhni mu in se nanj odzovi na način, da bo čutil, da čutiš, kaj on čuti. Zakompliciran stavek ampak v praksi izjemno preprost za udejanjiti.

Primer: Otroku pri sestavljanju kock nekaj ne uspe in začne besno jokati. Lahko se odzovemo povsem odrezano od čutenj a z idealnimi besedami in ga skušamo pomiriti, pa nam ne bo uspelo. Lahko pa mu preprosto rečemo naše edinstvene besede: ni pomembno, kaj rečemo, ampak da so besede izrečene na način, da otrok v njih začuti, da čutimo njegovo stisko. Otrok potrebuje to, da ga začutimo v njegovi stiski/veselju! To je to – tako preposto.

Starši začutimo nemoč

Odzivanje na otrokova čutenja je pot ozdravljenja MENE

Nekateri se boste s prejšnjim odstavkom strinjali, a boste v isti sapi trdili, da je to v vsakodnevni praksi težko. Naši otroci so zahtevni. Priznam – tudi sam večkrat čutim nemoč. A te nemoči ne čutim zaradi svojih otrok, ampak izključno zaradi sebe. Zato si moram priznati, da sem nekje šibek, ranjen. Odzivanje na otrokova čutenja pa je pot ozdravljenja MENE in ne otroka, kot si sprva mislimo. Otrok nam je bil dan z namenom, da zrastemo – rast pa žal ni enostavna. Lahko pa si izberemo za nas “lažjo pot” – “prevzgojimo” otroka, da se bo obnašal “idealno”, nam pa ne bo potrebno čutiti, kaj otrok doživlja, in posledično nam ne bo potrebno rasti in se ozdraviti.

Življenje z našimi otroki ni komplicirano. Zakompliciramo si ga sami, ker bi radi ubrali lažjo pot, ki pa je na našo in otrokovo nesrečo še težja. Življenje in odzivanje na otrokova doživljanja je zahtevno, ker od nas zahtevajo ravno tisto, kar najtežje naredimo. Ko pa to naredimo, se nam odpre nov svet. Ta nov svet je tisti, ki ga z nobenimi besedami ne moremo opisati – je preprosto neprecenljiv.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.