Česa pa je tebe strah?

Thumbnail

Strah je od znotraj votel, okoli ga pa nič ni.

Strah je občutek, ki je človeku omogočil preživetje naravne selekcije zgodovine. Neka zgodba pripoveduje o dveh naših prednikih nekje dolgo nazaj. Bila je noč in eden izmed njiju se je prebudil, ko je začutil, da se okrog prebivališča nekaj dogaja. Takoj je prebudil svojega prijatelja in ga opozoril na svojo slutnjo. Ta je samo zamahnil z roko in naprej spal, drugi pa je v svoji slutnji prepoznal nevarnost in se je umaknil na varno. Vsi mi smo potomci človeka, ki je prepoznal nevarnost, ki jo je aktiviral notranji občutek strahu.

Strah kot preživitveni mehanizem

Strah je občutek, ki je človeku omogočil preživetje naravne selekcije zgodovine.

To, da je nekoga strah, je tako človeško kot vsaka osnovna človeška potreba. Živimo v svetu, v katerem nam na vsakem koraku lahko preti nevarnost. Veliko ljudi se sooča z osebnimi krizami, ki povzročajo nenadno in nevsakdanje vedenje, ki pa je lahko za mimoidoče zelo nevarno. Zato smo od ranega otroštva pod budnim nadzorom staršev. Na vsakem koraku nas opozarjajo na nevarnosti, ki nam lahko pretijo – in prav je tako. Otrok namreč ni sposoben kompleksnega dojemanja svoje okolice, še posebej sedaj, ko tehnologija narekuje naš napredek.

Regulacija strahu

Če v našem otroštvu strah ni bil ustrezno reguliran, bomo imeli v nadaljnjem življenju probleme pri soočanju z njim. Nekako tako, kot če bi se v otroštvu naučili hoditi po eni nogi – in bili kasneje primorani stopili v svet »dvonožcev«. Seveda pa so prav tako za nefunkcionalne odzive na strah lahko odgovorna različna travmatična doživetja. Posledica neustreznega soočanja z njimi so različne fobije, panični napadi ali tesnoba. Ponekod pa se lahko iz tega razvijejo različne psihotične in osebnostne motnje.

Prekrivanje strahu

Posledica neustreznega soočanja s travmatičnimi doživetji so različne fobije, panični napadi ali tesnoba.

Strah znamo ljudje tudi zelo dobro prekriti – z različnimi bolj impulzivnimi čutenji. Za primer lahko vzamemo mamo, ki vidi, kako se njen sin opeče na vroči posodi. Čeprav se je globoko v sebi ustrašila za dobrobit svojega sina, je njena reakcija polna jeze, ki včasih vodi celo do nasilja. Tako otrok dobi napačen signal in lahko čez čas tudi sam razvije podoben mehanizem, s katerim regulira občutek nemoči in strahu. Teh primerov imamo med mladimi mnogo. In ker je jeza najbolj očitno čustvo, s katerim operirajo, mnoge prehitro označimo in obravnavamo kot nasilneže.

Strah v partnerskem odnosu

Še posebej na začetku poti mladega para je strah zelo pogost pojav. Močno je povezan z notranjo intimo vsakega izmed partnerjev, saj vsaka zveza zahteva od posameznika, da pride v stik s svojimi notranji doživljanji – nekaj torej, kar ne kažemo svetu in predstavlja našo najbolj varovano skrivnost. Partnerja sta previdna, ker ne vesta, kako se bosta odzivala drug na drugega in kako bosta sprejela to notranjo intimo. Zato je proces spoznavanja za resne zveze zelo pomemben.

Ta strah je v vsaki zvezi zelo normalen in pozitiven pojav, saj je pokazatelj tega, da nam zveza veliko pomeni. Veliko pa je tudi parov, ki zaradi slabih izkušenj iz preteklosti ali strahu pred zapuščenostjo v zvezo ne morejo vstopiti sproščeni. Tako bijejo vsakodnevni boj, razpeti med resnico in življenjem, ki ga živijo. Takšne zveze so kot tempirana bomba, ki tiktaka samo toliko časa, kolikor je trdna iluzija, ki si jo partnerja ustvarjata.

Soočanje s strahom

S strahom se da, preko izogibanja, relativno dobro shajati v življenju.

Bojim se voziti z dvigalom – grem raje peš.

 Bojim se velikih množic – sem raje doma.

Bojim se, da bom rekel kaj narobe – bom raje tiho.

Strah je funkcionalen samo v primeru, ko nas dela pozorne na okolje, v katerem se nahajamo, in v ospredje potisne tisto zadržanost, ki ustvarja navidezno varnostno razdaljo.

Toda kakšno življenje je to?

Slovenski pregovor pravi, da je strah od znotraj votel, okoli ga pa nič ni. Vse preveč ljudi se bojuje z mlini na veter, ki jih je že dolgo nazaj pokopal čas. Strah je funkcionalen samo v primeru, ko nas dela pozorne na okolje, v katerem se nahajamo, in v ospredje potisne tisto zadržanost, ki ustvarja navidezno varnostno razdaljo. Temu mora slediti premišljeni umik ali akcija. V obeh primerih je potrebno preiti to občutje in ga izkoristiti za doseganje večje kvalitete bivanja. Strah je v svoji skrajnosti izreden demotivator, zato ljudje težko poiščejo pomoč sami. V teh primerih je nujno, da bližnji prepoznamo stisko sočloveka, saj o alternativah v Sloveniji prevečkrat beremo v črni kroniki.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družine (ŠRCD).

Več o osnovnih človekovih čustvih:

Kako pa se ti soočaš z jezo?

Odkrito o gnusu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.