Božič: praznik telesa

Thumbnail

Božič je pospremljen z neizmerno količino prazničnega vzdušja, na drugi strani pa ga v krščanstvu doživljamo z rojstvom Jezusa – odrešenika. Tu bi se rad dotaknil dveh napačnih interpretacij.

Najprej si poglejmo praznovanje. Potrebujemo toliko prazničnega vzdušja na ulicah? Seveda. Zato, da nam daje občutek, da je veselo, smiselno, in da se zopet izognemo čustvenemu srečanju z najbližjimi. Preprosto ves “pomp”, lučke, kuhano vino, hrana, množice, darila in sejmi napolnijo naše čustvene kotičke s kratkim trenutkom sreče.

Morda kdo pozna kakšno “čustveno zamrznjeno” mamico, ki nori s pospravljanjem, peko potice, darili … otroci, ki prispejo domov, pa si zares želijo le to, da bi jih mama začutila, sprejela v vsem veselju in grozi, ki jo prinašajo domov.

To je mama. Mama, ki je v stiku s sabo, sprejme otroka takega, kot je. Klinični psiholog prof. dr. Christian Gostečnik pravi v metafori, da je božič takrat, ko Božji otrok pije na prsih človeške mame. Pomislimo, kaj takrat doživlja otrok, in nam bo hitro jasno, kaj naj bi to pomenilo.

Božič je preprosto praznik rojstva – življenja, čustvene in fizične sprejetosti v družini!

Naj bodo letošnji prazniki zares družinski

Očetje in mamice si letos lahko privoščimo drugačne praznike. To ne pomeni, da ne smemo kuhati in peči oz. doživeti praznikov v pospravljenem! Daleč od tega – prav je, da se vsi člani družine potrudimo, da si pospravimo dom.

Poskrbeti moramo, da pospravljanje in kuhanje ne pade samo na ženo/mamico. Hkrati pa moramo biti starši tu toliko modri, da si zadamo realne cilje in ne pretiravamo. Postavimo si kot izziv bolj skromno praznično mizo, veliko več energije in časa kot doslej pa posvetimo srečanju med nami in čutenju drug drugega ter molitvi, v kateri zares izrazimo svojo notranjost in občutja.

Morda pridejo na dan zelo težka čutenja – nič hudega, božič je čutenje in srečanje cele družine z vsem, kar je. Zelo preprosto.

Praznujmo s preprostostjo

Božič in novo leto prepogosto spremlja tudi nenormalno veliko hrane. Hočeš ali nočeš, povsod se praznuje in k praznovanju spadajo tudi polne mize. Pri starejši generacije je vse to še nekako mogoče razumeti, saj so mnogi živeli v pomanjkanju in si ravno za praznike “dajo duška”.

Na naši generaciji, ki v otroštvu ni trpela lakote, pa je tu večji izziv – znati se poveseliti in praznovati z normalnimi količinami – takšnimi, ki bi jih prejšnje generacije morda označile za skromne.

Naša generacija pa bi jih označila z eno besedo: preprostost. Si predstavljate praznično pogrnjeno mizo in hrano, ki je izjemno preprosta, elegantna in praznična? Jaz si.

Ozdravljeni bomo

Na drugem mestu pa bi se rad dotaknil odrešenja. Ko se prenažiramo, pozabljamo na to, da je naše telo sveto. Pozabljamo, da je Jezus prišel na zemljo s telesom in da je hotel poudariti to, da smo celostna bitja in da ne moremo živeti duhovno ločeno od telesne dimenzije!

V sekularnem svetu se poveličuje telesnost. Na drugi strani pa se v “katoliš” okolju poudarja duha. Saj poznate besede, ki jih izgovorimo pred obhajilom: “Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.”? Zakaj se je pri nas v praksi pojavila le duša, ko pa je v angleščini vse skupaj zelo preprosto: “Reci le besedo in ozdravljen bom.” Bog je vstopil s telesom na zemljo, da nas ozdravi tako duhovno kot telesno.

Božič je tako tudi praznik telesa. Telo pa je neločljivo povezano z duhovnim. V letošnjih praznikih poskušajmo zares združiti obe dimenziji in duhovno doživljati v telesnosti. Pomislimo, kako nam bodo hvaležni naši otroci, ki bodo na telesni ravni zaznali, da so od nas sprejeti, da bodo čutili, da mi čutimo, kaj oni čutijo – za otroka je to ena največjih popotnic.

Najlepši božič bo, če bomo sprejeti v tem, kar doživljamo (čustveno, duhovno in telesno).

Kaj je telesno – duhovno v praksi?

Zelo nerad dajem primere, ker ni pomembno, kaj počnemo, ampak kako. Pa vseeno za konec: Ko se usedemo za mizo, je pomembno, da se poskušamo telesno umiriti in v izrečeni molitvi (zahvali) za hrano tudi telesno začutiti hvaležnost.

Ko očetje postavljamo jaslice, je pomembno, da čutimo otrokovo vznemirjenje, vedoželjnost, željo po ustvarjanju in nam je ta pomembnejša od končnega cilja. Odgovorimo mu na 100 in en zakaj. Otroku je veliko pomembnejši proces ustvarjanja kot sama stvaritev.

Če se kaj polomi, polije, se tokrat ne razburjajmo – vsakemu se to lahko pripeti. Če bo lahko otrok ob mamici ustvarjal svoje “oblike” piškotov, bo to zanj neprecenljivo. Začutimo najbližje tako v čustvenem, duhovnem kot v telesnem pogledu. To je božič.

Prihaja božič – zato v znak zahvale vsem bralcem (te dni vas beležimo prek 50.000) izjemoma prvič objavljamo sicer članski video, kjer se z p.dr. Christianom Gostečnikom pogovarjava o prihajajočih božičnih praznikih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.