»Bi igrala vojno igrico? Najprej pojdita na ogled Gaze!«

Za veliko število očetov znana zgodba: otroci nesorazmerno veliko časa preždijo pri igranju nasilnih, za oči vedno bolj realističnih video iger, z divjim pogledom v očeh, rešetajoč val za valom digitalnih sovražnikov.

Vsak starš se tega izziva loti drugače. Verjetno pa jih ni veliko podobnih švedskemu učitelju Carl-Magnusu Helgegrenu, ki je pred nakupom nove vojne računalniške igrice svoja sinova peljal na ogled vojnega območja Izraela.

Lastna izkušnja vojne

»Lansko jesen smo sedeli za mizo, ko sta mi otroka začela pripovedovati o tej igri, ki sta jo hotela igrati, o najnovejši igri Call of Duty, in mi govorila o puškah in misijah,« pripoveduje oče 10-letnega Lea in 11-letnega Franka.

Helgegren je pred leti nekaj časa preživel na Bližnjem vzhodu kot novinar in »puške in misije«, doživel iz prve roke: »Precej pozno v življenju sem začel dojemati vsaj površino tega, kaj vojna dejansko je. Mislil sem, da imam zelo dobro predstavo s televizije, toda pri 29-ih sem ugotovil, da nimam nikakršnega pojma, kaj pomeni vojna.«

Prizor iz računalniške igre, ki sta si jo želela mlada Šveda

S tem namenom je s sinovoma sklenil dogovor. Peljal ju bo na ogled področja, ki ga je prizadela vojna in kjer bosta spregovorila s posamezniki, ki so vanjo vpleteni, po vrnitvi na Švedsko pa lahko, če želita, igrico igrata po mili volji – z novim zavedanjem o razliki med domišljijo in resničnostjo.

V Izrael in nazaj

Carl-Magnus je fanta najprej mislil peljati v Irak ali Afganistan, vendar se je to izkazalo za prenevarno. Letos spomladi je družina zato odpotovala v Izrael, da bi od blizu spoznala posledice spopadov med Hamasovimi uporniki in izraelskimi silami, kakor jih čutijo tamkajšnje družine obeh strani.

»Obiskali smo begunsko taborišče Šuafat v vzhodnem Jeruzalemu. Tam sta videla pogoje, v katerih ljudje na ulicah kurijo smeti, kjer se v neposredni bližini šole nahaja nezakonit trg z drogami. Obiskali smo kliniko, kjer vsak dan šivajo otroke, ki so dobili udarec v glavo s puškinim kopitom,« pripoveduje Helgegren.

Leo in Frank z izraelskimi vojaki

Osebje v taborišču in na kliniki je prosil, da so sinovoma pojasnili, kako izgleda življenje njunih tamkajšnjih sovrstnikov. Med drugim so jima povedali o treh fantih, ki so pristali na vozičku, potem ko jih je v hrbtenico zadela gumijasta krogla.

»Tega v igri ne vidiš,« jima je pojasnil oče, »ampak to je tisto, za kar se orožje lahko uporabi. Naperjeno je tudi v otroke vajine starosti.«

»Bila sta zelo žalostna. Moj mlajši sin je hotel prinesti svojo zračno pištolo, da bi branil otroke v Šuafatu. Rekel sem mu: ‘Res moraš razmisliti o tem. Razlog, zakaj so sploh tukaj, je, da je nekdo prinesel pištolo, zato prinesti še eno pištolo situacije ne bo rešilo.’«

Pred begunskim zavetiščem

Sporna starševska vzgoja?

Ko se je družina vrnila z 10-dnevnega potovanja na Bližnje Vzhodu, sta se otroka odločila, da si nove vojne igrice ne bosta kupovala. Oče, ki je njihova doživetja v Izraelu objavljal na spletu, pa se je moral soočiti s plazom jeznih kritik.

»Prejel sem več sporočil, da sem najslabši starš na svetu, da travmatiziram svoje otroke, da sem domišljav tepec in da bi me morali zažgati z napalmom,« pripoveduje mladi oče. »Zares nisem pričakoval takšne reakcije.«

Po njegovih besedah izkušnja za otroka ni bila travmatična. Poudarja, da so izkusili tudi lepše stvari, kot so bivanje z izraelsko družino, obiski muzejev in živalskega vrta. Kljub temu priznava, da se je obisk v begunskem taborišču otrok še posebej dotaknil.

»Doma nista več želela igrati igric, ker sta čutila, da to ni v redu,« pove Carl-Magnus Helgegren in dodaja, da je doživetje privedlo tudi do drugih pogovorov – na primer o beguncih, ki na Švedskem prosijo za azil.

Zakaj bi orožje normalizirali?

Helgegren je odločen: »Veliko staršev slišim tarnati: ‘Moji otroci se igrajo te igre in ne vem, kako jih spraviti iz njihove sobe.’ … Jaz pravim: ‘Prevzemite odgovornost za to, kar igrajo vaši otroci; ali to ustavite ali pa kupite karto in pojdite nekam in jim pokažite vojno. Ali pa kupite knjigo in jih izobrazite.’«

»Na Švedskem in v Evropi smo zelo privilegirani. Imamo vse to bogastvo in pravice in socialne storitve. In s tem pride odgovornost, da se sami izobrazimo in ne postanemo le zombiji, ki igrajo video igre.«

»Enostavno mislim, da to dolgujemo našim otrokom. Če jih ohranimo nevedne, ne moremo reči, da res verjamemo, da se bo svet spremenil. Če ne vedo, kako naj se potem zavzamejo za spremembe?«

Otroka z enim od zdravnikov na kliniki v Jeruzlemu

»Za vsakega ni potrebno, da gre na Bližnji vzhod, da svoje otroke pouči o vojnih igricah. Ampak zakaj bi otrokom orožje normalizirali? Vsi jih igrajo in so del življenja naših otrok. A zakaj starši tega ne vidijo kot problem?« nas še izziva švedski oče.

Povzeto po: The Telegraph, The Local, The Guardian, Daily Mail