Ali treniranje spanja deluje?

Marsikateri starši in vzgojitelji za ureditev dojenčkovega spanja prisegajo na treniranje spanja. Karin je na lastni koži odkrila, da to za njenega otroka ni bila najboljša rešitev …

Pred Oliverjem o dojenčkih nisem vedela ničesar. Imela sem 30 let in moje življenje je doslej potekalo okrog mene, moje kariere in mojega družbenega življenja. Nisem vedela, da imajo dojenčki specifične biološke potrebe, ki se ne bodo skladale z mojimi biološkimi potrebami. Mislila sem, na primer, da se doji trikrat na dan: za zajtrk, kosilo in večerjo. In prav gotovo nisem vedela, da se včasih zbudijo in zahtevajo pozornost še štirikrat ali petkrat po tem, ko že zaide sonce.

Pred prvim otrokom nisem vedela, da imajo dojenčki specifične biološke potrebe, ki se ne bodo skladale z mojimi biološkimi potrebami.

Šok ob resničnem dojenčku me je pretresel do drobovja. Vedno sem bila močno navezana na svoje spanje. Ko sem vsak večer ob isti uri položila glavo na blazino, sem takoj zaspala in trdno spala osem ur, po katerih so se moje oči v trenutku odprle in sem popolnoma osvežena skočila iz postelje. Mešalo se mi je zaradi dejstva, da se je moj otrok prebujal na vsaki dve uri, da bi bil podojen. Ko so medicinske sestre v ambulanti izgledale popolnoma nepresenečene nad tem poročilom, mi je bilo nekoliko nerodno, da sem zagnala takšen hrup, in odšla v upanju, da se bodo stvari kmalu izboljšale.

Dojenčka sva namestila v otroško posteljico v sobo zraven najine. Tako sem mislila, da je treba narediti. Vendar vsako uro skakati pokonci, da bi Oliverja nahranila, preoblekla in ga spet uspavala – kar tako ali tako ni delovalo, saj se je vsakič, ko sem ga položila nazaj, ponovno prebudil – je terjalo svoj davek. Začela sem halucinirati. V napol sedečem položaju sem se v paniki zbudila, misleč, da sem ga zadušila, pa je v resnici mirno spal. Neke noči sem se po dojenju zbudila in ga odnesla v njegovo posteljico, kjer sem odkrila, da je že tam in spi. Zavedanje, da nimam dveh otrok, toda nezmožnost razločiti, kateri je resničen, me je globoko prizadelo. Imela sem občutek, da se mi meša.

Mož me je pregovoril, da sem Oliverja prinesla v posteljo, tako da smo vsi dobili malo več spanca, in nekdo mi je pokazal, kako ga podojiti leže. To je stvari nekoliko izboljšalo, toda še vedno sem se spopadala z dnevnimi spanci. Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi se ulegla in zaspala skupaj z dojenčkom in se nehala truditi imeti popolno hišo, narediti vse v rokih, nakupovati in vsak večer kuhati. Namesto tega sem dneve preživljala v zibanju in razburjenem petju … in ravno tako nisem postorila ničesar.

Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi se ulegla in zaspala skupaj z dojenčkom in se nehala truditi imeti popolno hišo.

Počasi so me fizične posledice mojega prekinjajočega spanja začele ovirati pri normalnem funkcioniranju. Naglo sem hujšala, kar sem najprej pripisovala dojenju. Postala sem razdražljiva in nejevoljna, obsesivna glede spanja in besna, ker ga nikoli nisem dobila dovolj. Pred očmi so mi ves čas poplesavale črne packe, počutila sem se, kot da bi imela v njih pesek, bolela me je glava, tresla sem se in nadaljevala z divjimi halucinacijami.

Pustiti otroka, da joka

Moj mož je odšel na službeno potovanje in ostala sem sama s svojim sinom, ki – zdelo se je, kot da bi se Oliver odpravil na nekakšen maščevalen pohod proti meni – preprosto ni hotel več spati. Do tedaj je, kot se zavedam, ko danes gledam nazaj, vsrkal mojo anksioznost. Bila sem popolnoma obupana. Bila sem bolna, sama in jezna.

Druge matere so me spodbujale, naj zančnem s treniranjem spanja. Celo babice porodničarke so predlagale blage oblike treniranja spanja. Sposodila sem si knjigo Richarda Ferberja, ki je v navidez povsem logični znanstveni terminologiji pojasnjevala, zakaj je pomembno, da začnem dojenčka trenirati spanja, in kako to storiti. Zdelo se mi je dobra ideja, da neham stokati in nekaj naredim, čeprav sem se mi je zdela zamisel o treniranju spanja žaljiva.

Zdelo se mi je dobra ideja, da neham stokati in nekaj naredim, čeprav sem se mi je zdela zamisel o treniranju spanja žaljiva.

Ko je bil čas za počitek, sem Oliverja položila na posteljico v spalnici in mu povedala, da je čas za spanje, ga poljubila, se obrnila, odšla ven in zaprla vrata. Nato sem se lahko vračala v sobo – tako je narekovala “znanost” – v petminutnih, nato desetminutnih in nato petnajstminutnih intervalih, po katerih je v joku zaspal. Medtem sem sama sedela in jokala pred vrati in ga poslušala, kako kriči.

To sem počela tri dni zapored za vsako spanje. Ponoči sem za to zadolžila svojo mamo ter odšla na sprehod, da mi ne bi bilo treba poslušati njegovega joka. Kasneje sem ugotovila, da ga mama ni mogla pustiti, da je šla k njemu in ga pestovala, dokler me ni slišala, da prihajam domov, in ga položila nazaj v posteljico.

Po treh dneh je bil Oliver hripav in ni – niti enkrat samkrat – zaspal sam. Vsakič sem po pol ure obupala. Preveč me je bilo strah, da bi komurkoli povedala o svoji nesrečni polomiji, in od takrat naprej nisem več govorila o svojem obupu. Prepustila sem se nespečnosti. Preostanka svojega življenja na zemlji nisem mogla preživeti jezna in bolna. Narediti sem morala nekaj prilagoditev.

Poskusiti na drugačen način

Iz rok sem najprej spustila svojo zadrego glede spanja čez dan, ko je bil ostali svet produktiven. Ko je Oliver potreboval spanec, sem se ulegla poleg njega, ga podojila in tudi sama zadremala. Do takrat je imel eno uro jutranjega in eno popoldanskega spanca. Zdelo se je, da dodatni dve uri spanja na dan delata čudeže za raven moje telesne energije in počasi se je začel večati občutek, da imam stvari nadzorom. Neverjetno, ko sem bila poleg njega in sta se najini telesi dotikali, je tudi on lažje zaspal. Trud pri uspavanju se je – ker sem spala ob njem – postopoma zmanjševal.

Ko sem zanosila z drugim otrokom, sem si dopovedala, da dojenčki ne spijo tako kot odrasli, zato bom sama morala spati kot dojenček.

Ko sem zanosila z drugim otrokom, sem si dopovedala, da dojenčki ne spijo tako kot odrasli, zato bom sama morala spati kot dojenček. Obljubila sem si šest mesecev porodniškega dopusta (delam v lastni režiji), razglasila vsem, da šest mesecev ne bom dosegljiva za nič, niti za kuhanje kosila. Če sem imela kakšno pričakovanje, je to bilo, da se ne bom mogla naspati, in to zavedanje je stvari nekako olajšalo.

Julija je bila rojena. V porodnišnici sem jo tri dni držala na golih prsih in skupaj sva spali in jedli in izločali kot neke vrste super biološki stroj mati-otrok. Bili sva eno. Izgledala je mirna in zadovoljna.

Ko sva prišli domov, sem jo imela ves čas v naročju, tudi ko je morala zaspati in včasih celo med spanjem. Veliko svojega časa sem preživela na kavču in brala svojemu sinu, medtem ko sem hčerko dojila ali je spala. Ali pa sem kuhala in čistila, medtem ko je Julija počivala v slingu. Neverjetno, v teh šestih mesecih sem naredila več kot v Oliverjevem prvem letu.

Ponoči sem se ulegla k Juliji in ko sem se zbudila, sem se počutila sveže in sem bila sposobna kaj postoriti po hiši ali poklepetati s svojim možem. Nismo imeli več otroške posteljice. Namesto tega sva kupila vzmetnico za zakonsko posteljo in jo dala v otroško sobo na tla. Če jo je bilo potrebno ponoči nahraniti, sem se lahko udobno namestila poleg nje in se zjutraj zbudila naspana. Čez dan sem spala v dvajsetminutnih hlastajih – ko je spala ona – in nenadoma ugotovila, da sem se zbujala tako osvežena kot včasih, ko sem imela osem ur trdnega spanja.

Občutek zapuščenosti

Tisti trije dnevi zapuščenosti so ga oropali nečesa, za kar nisem prepričana, da bo nadomestilo niti celo življenje naklonjenosti in ljubezni.

Moja čudoviti, zdravo, smešni, normalni sin je star osem let. Nikoli, res nikoli ne reče: “Utrujen sem.” Redko zaspi pred 21. uro, čeprav je v postelji že ob 19h. Pod očmi ima pogosto temne obroče in, ko ima še posebej težave s spancem, neizogibno zboli. Še vedno najhitreje zaspi, če se ga jaz ali njegov oče fizično dotikava. Opazuje svojo sestro, kako zaspi v trenutku, ko odloži svojo knjigo, in v občudovanju zašepeta: “Kako ji to uspe?”

Na drugi strani, ko je utrujena Julija, to pove in se sama odpravi v posteljo. Zaspi v nekaj minutah po tem, ko položi glavo na blazino, in se dobre volje zbuja natanko dvanajst ur kasneje. Ni bila naučena strahu pred spanjem ali pred zapuščenostjo.

Sumim, da bo moj sin vedno spal lažje, ko se ne bo počutil sam, ko se bo lahko dotikal kože ljubljene osebe – to dejanje ima takojšen pomirjujoč učinek na njegovo celotno telo. Tisti trije dnevi begajoče, neznačilne zapuščenosti, ko je bil star devet mesecev, so ga oropali nečesa, za kar nisem prepričana, da bo nadomestilo niti celo življenje naklonjenosti in ljubezni.

Prevedeno po: parenting-with-love.com

Prevod: T. M.

Več:

– Obnašanje staršev neposredno vpliva na otrokovo spanje
– Knjiga “Otroško spanje”

Prispevek je izkušnja in doživljanje njegove avtorice in ne odraža nujno stališč Zavoda iskreni.net.