Mag. Lidija Šket Kamenšek: “ADHD ni motnja, ampak način življenja.”

V 1. delu intervjuja z mag. Lidijo Šket Kamenšek, prof., soc. ped.,  smo se osredotočili predvsem na pomoč in podporo otrokom z ADHD-jem, tokrat pa več pozornosti namenjamo odraslim z ADHD-jem in tem, kako (si) pomagati, ko za ADHD izvemo šele v najstniških letih ali odrasli dobi, kakšen vpliv imajo na ADHD pametne naprave in kaj se lahko naučimo od oseb z ADHD-jem.

Kot ste omenili v 1. delu intervjuja, ogromno staršev hkrati s svojim otrokom ugotavlja, da so imeli med odraščanjem sami enake težave, kot jih ima sedaj njihov otrok. Da z njimi ni bilo nič narobe, da niso bili slabonamerno moteči in problematični, da niso bili pobalini oz. katerekoli oznake so že dobili, ampak so imeli oz. imajo ADHD. Kako si lahko danes pomagajo takšni odrasli in v končni fazi tudi prebolijo morebitne rane, ki so jim zaradi tega ostale?

Tisto, kar se nam je zgodilo v preteklosti, je dobro izraziti. Se z nekom pogovoriti. To je lahko prijatelj, zakonec, terapevt, drug strokovnjak ali pa dnevnik, kamor zapišemo svoje občutke. Sama sem ta občutenja izražala skozi poezijo, zgodbo, dnevniške zapise.

Prizadetost, ranjenost, žalost so težka prtljaga za našo prihodnost. Ko vemo zanjo, jo odžalujemo in nato odložimo. Potem tam nastane nekaj lepega. Tudi priročnik o ADHD: Ampak Danes Hočem Drugače je moj izraz, beseda iz preteklosti, sedanjosti za prihodnost.

ADHD ne razumem kot motnjo, zame ni grožnja, ampak način življenja. Ko izveš, kaj te določa, lahko potem odrineš na globoko. Za svojo posebnost sem izvedela v odrasli dobi in potem sem si oddahnila. Postala sem svobodna in hkrati na poti iskanja novih možnosti.

Vsak – ne samo tisti z ADHD-jem – mora najti svoje načine, da se umiri, začuti sebe in okolico, se osredini in osredotoči na bistveno.

Kako se spopasti s svojo posebnostjo, je odvisno od vsakega posameznika. Različnost nam ponuja različne možnosti, priložnosti. Meni ustrezajo zgodnja, mirna jutra. Preden moji domači vstanejo, jaz že zaključim z meditacijo ob Svetem pismu in tekom. Pozajtrkujemo in se skupaj odpravimo od doma, ob 8.00 sem v službi. Zvečer potrebujem pisanje in branje. To je moj način, da se osredinim, a ne merilo za druge.

Vsak – ne samo tisti z ADHD-jem – mora najti svoje načine, da se umiri, začuti sebe in okolico, se osredini in osredotoči na bistveno.

Naslednji korak pa je poiskati svoje močno področje, tisto, kar vas veseli, pomirja in v čemer ste dobri. Sama poleg umetnosti obožujem naravo in gibanje: kolesarjenje, tek, hoja. Moja družina me pri tem podpira. Vedo, da mi to koristi, da sem potem bolj zadovoljna in pomirjena.

Moram pa vedno biti pozorna, da me preveč stvari ne posrka vase. Močni dražljaji me zelo pritegnejo, da bi počela vse in še več. Ne bi niti spala, da bi naredila, kar me navdihuje. Ampak je treba tudi spati. (smeh) To velja tako za odrasle kot za otroke: dovolj spanja, uravnotežena prehrana, čim manj sladkarij, veliko sadja in zelenjave, izogibanje prekomerni uporabi zaslonov (pametni telefoni, računalniki, tablice, TV).

Današnji način življenja je tako hiter, da se moramo vsi – še posebej osebe z ADHD-jem – načrtno ustaviti in umiriti. Sicer se izgubimo in ne zmoremo več ali pa postanemo še bolj hiperaktivni.

Kakšen pa je vpliv prekomerne uporabe ekranov na pojav ADHD – ga poslabšuje, izboljšuje, morda celo povzroča? 

Sprožiti ga ne more, če je ADHD prisoten, pa ga ekrani in aktivnosti na njih absolutno poslabšajo zaradi preveč in premočnih dražljajev. Tudi pri osebah, ki ADHD-ja sicer nimajo, lahko pride do vedenja, ki je podobno ADHD-ju.

Predstavljajte si na primer otroka, ki pogosto uporablja pametni telefon ali tablico. Ko mu jo vzamete, vpije, cepeta, postane agresiven … Njegovi možgani se tudi iz igric učijo vedenja. Zato je pomembno, da otroku raje kot telefon ponudimo knjigo, mu beremo, se z njim igramo oz. ga spodbujamo pri samostojni igri ali igri s sovrstniki, spodbujamo ga h gibanju in smo mu pri vseh aktivnostih tudi zgled.

Današnji način življenja je tako hiter, da se moramo vsi – še posebej osebe z ADHD-jem – načrtno ustaviti in umiriti.

Izrednega pomena je, da starši otrokom omejimo uporabo pametnih telefonov in podobnih naprav in v naših izbirah otroci vidijo tudi pravilne odločitve, ki so jim vzor.

Za ADHD pravite, da to ni motnja, kot ga na splošno radi opredelimo, ampak da je posebnost, da je to nekaj, kar lahko pa tudi zelo bogati. Običajno govorimo o tem, kako lahko osebe brez ADHD-ja pomagamo tistim, ki ga imajo. Me pa zanima, česa se lahko “običajni” ljudje naučimo od njih?

Ko je otrok sprejet v družini, nam zmore veliko povedati. Opazimo, da ima svoj način razmišljanja, kako na primer skupaj postavlja besede, kakšne zgodbe lahko naplete … Opazi drobne stvari. Ti otroci so zelo prisrčni, iskreni, srčni, znajo začutiti človeka in prepoznati njegovo naravnanost.

Ko opazujem ne samo svojega otroka, ampak tudi druge, ki imajo ADHD, so, kako bi rekla … Ko si zadajo nek cilj, bodo v tem našli svoj smisel in ga bodo brezkompromisno dosegli. Res so vztrajni. Nekaj, kar jih zanima, bodo raziskali do konca. Tu jih je vredno podpreti in se od njih učiti vztrajnosti, srčnosti in pozornosti.

Nekateri učitelji vedo povedati, da njihov osmošolec z ADHD-jem pa ni tak. Gotovo v tistem trenutku to drži, verjamem pa, da je tudi ta mladostnik v otroštvu imel mnoge vrline, sposobnosti, močna področja. Ker se ga ni pravočasno in ustrezno podprlo, se mu pomagalo, je svojo stisko izražal z vedenjem, izbiral je neustrezne vzorce, da bi bil opažen. Ti otroci vse te pozitivne lastnosti, vrline, sposobnosti lahko ohranijo v mladostništvo in kasneje v odraslost, če jih podpremo, usmerjamo in jim pomagamo tam, kjer potrebujejo pomoč. Nekateri podporo potrebujejo tudi v srednji šoli, lahko še tudi kasneje. A nič hudega, na tej poti podpore spoznajo orodja in se naučijo samostojno spoprijemati z izzivi, gojiti in razvijati svoja močna področja, ki so jim v pomoč.

Z glasniki dobrega, glasniki upanja, je soočanje z izzivi lažje. V bistvu vsi potrebujemo ob sebi te glasnike.

Otroci, mladostniki in odrasli z ADHD so naši veliki učitelji, njihova izjemna iskrenost nam bo vedno povedala, kar nam gre. Brez olepševanja. Tudi sama sem včasih ob njihovih izjavah v zadregi, a vem, da so povedali resnico.

Menim, da je ključno, da okolica podpre in sprejme osebe z ADHD-jem. S hvaležnostjo se spominjam učiteljice v srednji šoli, gospe Damjane Lovrenčič, ki me je podprla v obdobju, ko mi je šlo vse narobe. Rekla mi je, da bom nekoč krasna učiteljica. Njena vera je postala moja vera, da sem na poti tudi vztrajala. To mi je dalo prepotrebnega zagona. Z njo sem ostala v pisemskih stikih, ponosno sem jo obveščala o svojih dosežkih: ob diplomiranju, magistriranju, izdaji priročnika. Če me učiteljica v tistem obdobju ne bi podprla, me spodbujala, danes ne bi bila to, kar sem. Zato je res pomembno, da imajo otroci zaupnike in podpornike v različnih socialnih okoljih – doma, v šoli … – na katere se lahko obrnejo, ko jim je težko. Z glasniki dobrega, glasniki upanja, je soočanje z izzivi lažje. V bistvu vsi potrebujemo ob sebi te glasnike.

Če ADHD-ja pri otroku nismo zaznali in ga ustrezno podprli že v vrtcu oz. v prvi polovici osnovne šole, kaj lahko storimo pozneje? Najstniki se že tako ali tako zaprejo vase, kako potem pristopiti do njih in jim pomagati, da bodo lahko cveteli v srednji šoli in kot odrasli?

Verjamem, da ima tudi vsak najstnik osebo, ki ji lahko zaupa. Vrstnike, ki ga poslušajo, razumejo in podprejo. Drži, da se mladostnik počasi odmika od staršev, a najde močne odrasle, ki so vredni zaupanja.

V srednji šoli so to lahko svetovalna delavka ali pa učitelj, s katerim se dijak dobro razume. Fino je obiskati kakšne skupine, ki so mladostniku blizu, se udeležiti delavnice, kjer se razvijajo veščine in spretnosti, ki jih posameznik želi uriti, se poveže različnimi strokovnjaki, terapevti. Nikoli ni prepozno.

Sama v osnovni šoli nisem imela izrazitih učnih težav, bolj so se kazale težave s pozornostjo. Da imam ADHD, sem izvedela oz. ugotovila šele na fakulteti. In takrat je bil bistven pogovor.

Ko mladostnik (in tudi odrasla oseba) spregovori o svojih izzivih, je lažje, saj se s tem že kažejo rešitve. Ko je najstnik pripravljen, začne sodelovati. Odkrije, kdo v resnici je. In to je najlepše.

Dajmo posebnostim priložnost, da se izrazijo.

Hvaležna sem, da v šoli uresničujem svoje poslanstvo učiteljice in sem podpora učencem s posebnimi potrebami, učiteljem in staršem.  Zavod Izjemni mi omogoča, da prek predavanj in delavnic osveščam vzgojitelje, učitelje in starše o posebnostih ADHD in posredujem orodja, ki so jim v pomoč. V svoji pisarni pa z veseljem sprejmem otroke, mladostnike in njihove starše v obravnavo in svetovanje. To je moj majhen svet, ki se ob stiku z ADHD uresničuje.

Foto: Andraž Purg, Blaž Weindorfer in osebni arhiv Lidije Šket Kamenšek.