Vir: IskreniMatej Šurc je dolgoletni novinar Radia Slovenija, nekdanji dopisnik RTV iz ZDA in raziskovalni novinar, znan po trilogiji V imenu države o trgovini z orožjem in nagrajeni knjigi Prevarana Slovenija. Njegova zadnja knjiga, Vsega hudega me brani (Sanje, 2025), je drugačna: literarizirano pričevanje treh ljudi, ki so kot otroci ali mladostniki doživeli spolne zlorabe v Cerkvi. Eden od storilcev je bil duhovnik, ki ga je avtor poznal iz otroštva.
Ob svetovnem dnevu preprečevanja spolnih zlorab otrok sva se pogovarjala o tem, kako pisati o preživelih, ne da bi jih znova ranil, in ali je takšna knjiga napad na Cerkev ali priložnost zanjo.
Gospod Šurc, poznamo vas kot raziskovalnega novinarja, ki je razkrival trgovino z orožjem in politične afere. Kaj se je zgodilo, da ste se posvetili zlorabam v Cerkvi?
Začelo se je maja 2019, ko sem na novinarski konferenci iniciative Dovolj.je, izvedel, da je bil eden od storilcev tudi duhovnik iz župnije Srednja vas v Bohinju, kraja mojega otroštva. To je bil Marjan Zupanc. Počutil sem se ogoljufanega, prevaranega. Kako to, da tega nisem vedel? Spraševal sem se, kakšen novinar pa sem, če ne vem, da se mi pred nosom dogajajo tako hude stvari.
Torej o zlorabah v vasi, kjer ste odraščali, niste vedeli ničesar?
Ne, ničesar. Sicer sem rojen na Jesenicah, sem pa zgodnje otroštvo do šole preživel v Bohinju pri starih starših. Še danes sem na ta kraj zelo navezan.
Duhovnik Zupanc, ki je zlorabljal, je bil blizu moji družini. Imel je veroučne skupine, bil je alpinist in moj starejši brat je z njim hodil v hribe. Spomnim se, da me je mama nekoč spodbujala, naj grem k mladinskemu verouku, ker me župnik vabi. Šel sem, na tihem upajoč, da bo tam kakšno dekle. Ni bilo nikogar. Bila sva sama z župnikom, on pa je ves čas spraševal, ali bo kdo prišel in zakaj ni nikogar. Danes vem, zakaj: zlorabljal je dekleta, pravzaprav še otroke, stare med 6 in 12 let.
Eno mojih vodil je, da o krivicah, za katere vemo, ne smemo molčati. Jaz kot novinar pa še posebej ne.
Potem stvari izveš po kapljicah, in to je bila kaplja čez rob. Ko so mi žrtve njegovih zlorab pripovedovale, kaj so doživele, sem bil šokiran. Šok človeka najprej ohromi. Ne ve, kaj bi rekel, misli si, da morda ni res. Poskuša to prespati. Potem sem začel razmišljati, da moram nekaj storiti. Eno mojih vodil je, da o krivicah, za katere vemo, ne smemo molčati. Jaz kot novinar pa še posebej ne.
Od konference iz leta 2019 do izdaje knjige je minilo šest let. Kako je knjiga nastajala in kako ste gradili zaupanje s preživelimi glede na to, da ste po poklicu novinar?
Knjigo sem pripravljal kar dolgo, ker sem hotel, da bi bila dobro napisana. Ali je dobra ali ni, naj seveda presodijo bralci in kritiki. Največja dilema je bila, kako se tega sploh lotiti. Ko greš do zlorabljenega dekleta in rečeš, da boš pisal o njej, te je strah, da bi preveč posegal v njeno intimnost. Lahko ji s tem povzročiš dodatne bolečine. Morda je že povedala doma, a ji niso verjeli. Morda je prijavila zlorabo in so jo zasliševali – na sodišču, če primer ni že zastaral. In v Cerkvi. Zdaj pa pride še novinar in zlorabljeno bitje mora vse še enkrat podoživljati.
Odločil sem se, da bom knjigo napisal v sodelovanju s preživelimi spolnih zlorab iz Bohinja, ki so pripravljene o tem spregovoriti. Z gospo, ki jo v knjigi imenujem Polona, sem najprej navezal stik in jo vprašal, do kod lahko grem. Rekla je preprosto: »Vse ti bom povedala, ti spremeni ime in ne piši preveč podrobno o mojih sorodnikih. Kdor ve za mojo zgodbo, me bo v knjigi prepoznal, kdor pa prej ni vedel tega, me tudi po tem branju ne bo.«
Pri prvih pogovorih mi je pomagala izkušena novinarka Irena Pan s POP TV. Ko sprašuješ sam, se pozneje vedno vprašaš, zakaj nisi vprašal še tega ali onega. Dva pač vesta več. S Polono, Metko in Janezom smo se pogovarjali po več ur. Vsako posneto besedo sem prepisal in zapise večkrat prebiral, da bi prišel v globino njihovega doživljanja. Potem sem jih še naknadno veliko spraševal.
Knjiga je napisana v literarnem slogu. Zakaj ta odločitev?
Žrtev zlorab v Cerkvi je namreč toliko, da bi iz knjige nastal »leksikon«, če bi opisal usode večjega števila.
Da, knjiga je literarizirana. V ospredju so zgodbe treh. Poimenoval sem jih preživele spolnih zlorab. To so Polona, Metka in Janez – kar je zelo majhno število, vendar sem se poglobil v njihova podoživljanja, trpljenje in odzive okolice ter njihovo vztrajnost in moč, da so se izvlekli iz pekla. Žrtev zlorab v Cerkvi je namreč toliko, da bi iz knjige nastal »leksikon«, če bi opisal usode večjega števila.
Pogosto mi postavijo vprašanje, zakaj sem preživelim spremenil imena, storilcem pa ne. Na žalost so žrtve še vedno preveč stigmatizirane. Če pa bi spremenil tudi imena storilcev, ne bi bil pošten do žrtev, oziroma preživelih. Gre tudi za to, da se ohrani njihova verodostojnost, da se jim verjame. Sam si nisem mogel misliti, da si bi si žrtve kaj izmislile – s kakšnim namenom neki? To so izpovedale tudi na zaslišanjih. Storilci pa so bili v javnosti tako ali tako po večini že znani.
Preživeli zato lahko o zlorabi spregovorijo javno in storilca imenujejo z imenom in priimkom.
Tudi papež Frančišek je naredil veliko korakov naprej. Z dokumentom Vos estis lux mundi je določil, da Cerkev žrtvam, prijaviteljem in pričam ne sme naložiti molka. Preživeli zato lahko o zlorabi spregovorijo javno in storilca imenujejo z imenom in priimkom.
In če se vrnem nazaj h knjigi, ko je bil osnutek knjige nared, kakšna tri ali štiri leta po prvem srečanju, sem ga dal v branje omenjeni trojici.
Polona in Metka sta popravili le nekaj malenkosti. Polono je najbolj zmotilo nekaj drugega: da sem Janeza imenoval s pravim imenom. Ko si je Janez izbral drugo ime, sem rokopis dal v branje še patru, ki ga v knjigi imenujem Maks. Ta mi je rekel: »Janezu si postavil spomenik. Zasluži si, da ga imenuješ s pravim imenom.« Soglašal sem z njegovim mnenjem, saj bi bila knjiga s pravim imenom bolj verodostojna in sem ga bil pripravljen vnovič spremeniti, a le pod pogojem, če bi se Janez strinjal. Vpričo patra sem mu poslal SMS in čez nekaj minut je Janez kratko odgovoril: »Ja, se strinjam.« Tako je Janez dejansko edini preživeli spolnih zlorab v Sloveniji, ki je v knjigi napisan s svojim pravim imenom.
Govorimo o Janezu Cerarju, ki se ga mnogi kar bojijo, ker upa govoriti resnico …
Janeza zelo spoštujem. Predstavljam si, skozi kakšen pekel je šel. Koga drugega bi to zlomilo, morda bi posegel po lastnem življenju ali se zapil. On pa ima notranjo moč in globoko vero. Zame je pravi vzor in že zaradi njega se je vredno boriti za žrtve spolnih zlorab.
Opozoril me je, da zlorabljene osebe, o katerih pišem niso več žrtve, pač pa preživeli spolnih zlorab, kajti če so vse življenje žrtve, so dovzetne za manipulacije – pomilujejo jih, molijo zanje, kar samo po sebi ni nič slabega, vendar ne storijo nič drugega. Janez je svoje razmišljanje oplemenitil s pomenljivo prispodobo: Kristus se učencem ni prikazal z odprtimi ranami, ampak z brazgotinami.
Kaj vas je ob poslušanju preživelih najbolj prizadelo?
Najprej to, da Poloni mama ni verjela. Jasno je, da bo otrok, če se mu zgodi kaj hudega, to najprej povedal mami. Že s tem je Polona naredila velik korak, toda njena mama je bolj verjela župniku. Tudi oče ji ni verjel. Še sestra je bila bolj na strani staršev, kajti Polona je bila neubogljiva, potepala se je, ni hotela k verouku … V takih razmerah se mlademu dekletcu lahko podre svet.

Sledili so postopki, ki jih je morala Polona prebroditi. Po več letih, ko je primer v civilnem pravu že zastaral, je zlorabo prijavila v Cerkvi. Takrat ji je stolni vikar rekel: »Veste, gospa, to so pa hude obtožbe. Sicer pa; vsi smo krvavi pod kožo.« Po moje duhovnik ne bi smel na tak način nekoga odsloviti, ampak prisluhniti. Na cerkvenem zaslišanju je bila deležna tudi vprašanj, ki so namigovali, da bi lahko bila tudi sama sostorilka. V zapisniku je zasliševalec – to je bil sedanji novomeški škof Andrej Saje – napisal, da jo je župnik Zupanc »povabil« v svojo sobo. Ni je povabil. Kot je pripovedovala, jo je zabodel z dolgim, zašiljenim nohtom in jo tako na silo potegnil v svoje prostore in jo tam zlorabljal. Pri verouku je imel ta župnik Marjan Zupanc v vsakem razredu svojo žrtev. Naskrivaj jih je vodil v svojo sobo, jih zlorabljal in jim nato dajal bonbone.
Metka, Polona in Janez so vredni vsega spoštovanja. Tudi duhovniki si jih lahko vzamejo za zgled.
Pri Metki je bil tragičen trenutek drugje. Bila je posvojenka in krušna mama jo je imela zelo rada. Ko je zbolela za rakom, ji Metka o zlorabi ni povedala, ker se je bala, da bi jo s tem prizadela, kar bi lahko še poslabšalo njeno zdravje. Po mamini smrti je bila izpostavljena nadaljnji zlorabi pri teti, ki je bila župniku popolnoma podrejena, precej bolj kot njena krušna mati.
Metka, Polona in Janez so vredni vsega spoštovanja. Premagali so strah, nerazumevanje staršev, okolice in zastraševanja Cerkve. Preživeli so. Tudi duhovniki si jih lahko vzamejo za zgled.
Ko ste pisali knjigo, je storilec Marjan Zupanc, ki je zlorabljal v Bohinju in drugod, še živel. Ste kdaj razmišljali, da bi ga obiskali?
Sem. Že sem imel kupljeno medico, da mu jo izročim med obiskom in da ga marsikaj povprašam. Ko pa sem spoznal, kakšne strahote in ponižanja sta pri njem doživljali Polona in Metka, sem se odločil, da nima smisla. Ko je Polona po 35 letih prišla k njemu v župnišče nekje na Gorenjskem, kamor je bil že četrtič premeščen, ji je rekel: »Ti si se pa zredila.« Partnerja, ki je bil z njo, je morala zadržati, da župniku ni še kakšne prisolil.
Metki se je Zupanc opravičil pisno, na pobudo njene terapevtke. Pokazala mi je tisti list, s tresočo roko napisan: »Če sem te kaj prizadel…« Zelo jezna je bila. Kako »če«?
Storilci se celo ljudem zasmilijo, a zločini so bili storjeni.
Priznam, da sem storil prav, da ga nisem obiskal. Saj je tudi marsikateri vojni zločinci, ki so jih izsledili v visoki starosti, pri devetdesetih, rečejo, da niso krivi ali se ne spomnijo ničesar. Ljudem se taki celo zasmilijo, a zločini so bili storjeni. Verjamem v moč molitve in kesanja, a bistveno je, da stopiš pred ogledalo, si iskreno priznaš krivdo in se potem tudi opravičiš za zlo, ki si ga storil sočloveku. In da za storjeno tudi odgovarjaš – po cerkvenih in civilnih zakonih.
Polono sem vprašal, kaj je od Zupanca pričakovala. Rekla je, da je pričakovala vsaj opravičilo – in da bi prevzel odgovornost. Denarno odškodnino so prejele nekatere žrtve v ZDA, Nemčiji, v Sloveniji pa je doslej znan en sam primer, da je oškodovanka prejela denar. A še tega je morala po dolgotrajnih sodnih procesih od Cerkve iztožiti. To je sicer le majhno zadoščenje za trpljenje, ki so ga prestajale žrtve. Pri mojih sogovornicah ni šlo za denar. Poloni so za terapije povrnili le nekaj sto evrov, kar je seveda premalo.
Je Cerkev v postopkih storilcem pomagala, da bi prevzeli odgovornost?
Sprašujem se, kakšno vest, če sploh, imajo recimo pedofilski duhovniki.
Mislim, da ne. Cerkev še naprej po večini ščiti pedofilske duhovnike. Dolgo sem razmišljal, ali gre pri tem le za posamezne »gnila jabolka«, ki jih je treba izločiti, danes pa mislim, da je problem sistemski. Ljudi najbolj moti premeščanje pedofilskih duhovnikov v druge župnije. Nekje je zlorabljal, premestili so ga, a je zlorabljal tudi v drugi župniji. Bohinjskega župnika Zupanca so premestili kar trikrat, v vseh treh župnijah je še naprej počel isto. Iz četrte župnije so ga nadrejeni premestili v dom za ostarele duhovnike v ljubljansko Trnovo, vendar šele po Poloninem posredovanju, ker je izvedela, da je tudi v tej fari v stiku z otroki.
Cerkev bi morala sodelovati s policijo in tožilstvom, vendar to še naprej hoče urejati sama. Pravnik Rok Čeferin, danes sodnik Ustavnega sodišča, je govoril o kvazi-sodnih procesih v Cerkvi, kjer storilcem naložijo zgolj molitve in druge simbolične kazni. Cerkev pač nima zaporov, ima pa svoje sodišče. Papež priporoča, naj škofje storilce prijavijo civilnim oblastem, a je to zgolj priporočilo, ne pa obveza. Tu bi morala biti Cerkev strožja. Sam sicer nisem ne sodnik ne tožilec, sem pa novinar, ki ima pravico in dolžnost razkrivati spolne zlorabe v Cerkvi, ki so še vedno tabu tema.
Kako so se na knjigo odzvali v Cerkvi?
Ignoranca je po moje najvišja oblika prezira.
Na prvo predstavitev moje knjige Vsega hudega me brani sem po elektronski pošti povabil tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference. Ni bilo niti odgovora. Ignoranca je po moje najvišja oblika prezira, češ saj knjig tako nihče ne bere in prah, ki se dviga ob tej knjigi, naj bi se kmalu polegel. Presenečen pa sem, koliko ljudi knjigo bere in koliko odzivov dobivam. Nekatere knjižnice po Sloveniji se me izogibajo, večina pa me rade volje sprejme.
Vam je kdaj kakšen duhovnik dal odziv ali vas povabil na župnijo?
Razen Janeza, ki je zgodba zase, nihče. Prijatelj Ivo iz Grosuplja si še naprej prizadeva za predstavitev knjige v tem kraju, skupaj z njihovim priljubljenim župnikom Martinom Golobom. Ta se je dolgo izmikal, češ da nima časa. Preko prijatelja sem mu sporočil, naj pove naravnost, ali hoče ali noče; mu ne bom zameril. Odgovor je bil, da raje ne. Prijatelj Ivo ne odneha in mu dopoveduje, da knjiga ni nastrojena proti Cerkvi, župnik Martin pa še ne ve, kaj bi. Pred dnevi sem mu poslal knjigo z željo, da jo prebere in se odloči.
Kakšen pa je vaš odnos do Cerkve?
Svojega strica sem neprestano nadlegoval z vprašanjem, naj mi dokaže obstoj Boga.
Do Cerkve imam ambivalenten odnos. Ko pridem v cerkev v Srednji vasi, me včasih prime sveta jeza – zaradi duhovnika, ki nam je pridigal, kako moramo biti dobri kristjani in odpuščati, sam pa je bil pošast. Po drugi strani pa me na Bohinj in tamkajšnjo župnijo vežejo lepi spomini. Tudi na prejšnjega župnika, pri katerem sem hodil k verouku in tam počeli vse mogoče: peli smo, se igrali. Nekoč sem nekega fanta malo preveč sunil, da mu je pritekla kri. Zatožili so me župniku, on pa je samo rekel: »No, dajta si roko, pa bo vse v redu.« Tako pomirjujoče je bilo. In to ostane v človeku. Pastoralni pristop, če je v pravi meri, blagodejno vpliva na otrokov razvoj. Katoliška vera sama praviloma uči dobro.

O tem sem se veliko pogovarjal tudi s staro mamo in se od nje veliko naučil. Prav tako pa od strica, duhovnika, ki je po vojni živel v ZDA in je tam doktoriral iz teologije. V začetku 90-tih let sem nekaj časa živel pri njemu. Neprestano sem ga nadlegoval z vprašanjem, naj mi dokaže obstoj Boga. Pa se je kar izmikal, pred odhodom domov pa mi je rekel: »Beri Dostojevskega. Zločin in kazen. Tam vse piše.« In sem mu odgovoril: »Sem bral – nek študent Raskolnikov s sekiro ubije staro žensko, potem pa ga vse življenje preganja tisto dejanje.« On pa mi je pojasnil: »To je vest. Vest je Bog.« Seveda se zdaj sprašujem, kakšno vest, če sploh, imajo recimo pedofilski duhovniki …
Po Sloveniji imate predstavitve knjige. Kdo prihaja in kaj vas sprašujejo?
Vesel sem, da z velikim zanimanjem poslušajo, običajno skoraj dve uri. Tema jim očitno ni tuja, čeprav je težavna, naporna. Ljudje so zgroženi, pretreseni. Morda čutijo podzavesten odpor do Cerkve, a jaz ne želim prilivati olja na ogenj. Pogovarjamo se o celibatu, o tem, da so storilci vsega obsojanja vredni, in o tem, da to ni le slovenski problem.
Bistvo knjige je, da sem dal glas preživelim. Nikakor pa ne želim prek njih obsojati Cerkev.
V Ameriki so zlorabe otrok v Cerkvi prišle na dan prej, kot drugje po svetu, ker je tam bolj odprta družba. V številnih evropskih državah so potem ustanavljali neodvisne preiskovalne komisije, ki so delovale zunaj Cerkve, in so raziskale spolne zlorabe med duhovniki. Sem pa precej skeptičen do slovenske tripartitne preiskovalne komisije, v kateri skoraj ni laikov – pravnikov, psihiatrov, psihoterapevtov. Tu je vpliv Cerkve očiten. Nekdanji član papeške komisije za preiskavo spolnih zlorab Hans Zollner, duhovnik in psihoterapevt, je ob podobni preiskavi v Italiji rekel, da raziskava, ki jo financira Cerkev in v kateri sodelujejo le cerkvene osebnosti, pade na izpitu verodostojnosti. Tako javnost tudi v Sloveniji še čaka na neodvisno komisijo, ki bi brez cerkvenega vpletanja opravila tovrstno preiskavo.
Na koncu knjige vabite, naj se vam oglasijo ljudje s podobno izkušnjo. Vam je kdo že pisal?
Da, po elektronski pošti in Messengerju. Z vsemi sem stopil v stik, si zapisal njihove zgodbe in ohranjam kontakt. Nekdanja šolska psihologinja iz neke vasice na Gorenjskem je opisala, kakšne travme so imeli fantje, ki jih je zlorabljal njihov župnik. Oglasili so se tudi ljudje iz Hotedršice, kjer je bil župnik Marjan Zupanc pogojno obsojen.
Ko sem o svoji knjigi prvič javno spregovoril, mi je pisala znanka iz Bohinja: »Matej, mene je tudi župnik zlorabljal.« Ko sem ji prinesel knjigo, sem vprašal, ali tudi njej mama ni verjela. »Še danes mi ne verjame,« je odgovorila.
Omenili ste, da knjiga ni napad na Cerkev. S kakšnim namenom ste jo vendarle napisali?
Bistvo knjige je, da sem dal glas preživelim. Nikakor pa ne želim prek njih obsojati Cerkev. To ni moj namen. Takšni napadi bi imeli nasproten učinek – Cerkev bi okrog sebe zgradila zid. Cerkvi sem ponudil roko: prečistite to, bolje bo za vse nas. Knjiga je priložnost, da Cerkev prepozna svoje slabe strani in se očisti.
Papež Frančišek je veliko storil v smeri razkrivanja spolnih zlorab. Papež Leon se glede tega še ni jasno izrekel. Moral se bo jasno opredeliti, ali gre za sistemski problem in ne le za posamezne primere. Razumem, da bi prehitre in preveč radikalne spremembe lahko povzročile nasproten učinek ali celo vnovičen cerkveni razkol – tudi občutljivi vprašanji celibata in vloge žensk v Katoliški cerkvi.
Razmišljati je treba globalno, delovati pa lokalno.
Do sprememb mora priti tudi na lokalni ravni, v sleherni fari. Če pride do zlorabe, jo je treba takoj prijaviti. Ne nekoga kar na hitro pribiti na križ, ampak žrtve – sploh, ko gre za otroke ali mladoletnike – poslušati, jim verjeti, se z njimi pogovoriti in jih zaščititi. Razmišljati je treba globalno, delovati pa lokalno. Ko se bo miselnost spremenila tudi v cerkvenem občestvu, bo postalo bolj samoumevno, da pedofilski duhovniki v Cerkvi nimajo kaj iskati. Prijaviti jih je treba civilnim oblastem, pravosodje naj na podlagi dokazov naredi svoje, Cerkev pa naj s svojimi mehanizmi predvsem deluje preventivno – ne šele takrat, ko je že prepozno.
Preživeli spolnih zlorab sami imajo zaradi strašne preizkušnje posebno pravico, da opozarjajo na ta problem. Mi novinarji pa smo tu, da o tem poročamo, če prizadeti to želijo. Najpomembnejše je, da ljudje prisluhnejo.
Če ste doživeli spolno zlorabo ali sumite, da se dogaja:
Niste sami in niste krivi. Spregovoriti je mogoče tudi po mnogih letih. Pomoč lahko poiščete pri:
- Policija: 113 – ob sumu, da je otrok v nevarnosti, ali za prijavo kaznivega dejanja.
- Center za socialno delo v vašem kraju – za zaščito otroka in svetovanje družini.
Obrnete se lahko tudi na Terapevtski center Iskreni ali Zavod Dovolj.je.
Oglejte si tudi:
Nina Zupančič Križnar in Janez Cerar: “Hrepenimo po Cerkvi, ki bo varen kraj za vse.”
Mag. Janja Grilc: Ko prekinemo tišino, zloraba nima več moči
Mag. Janja Grilc: Bi prepoznali spolnega predatorja?
Zmago Švajncer Vrečko: “Vsak lahko kdaj postane žrtev nadzora uma”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!



