»Pa saj še nimata otrok!«

Foto: Envato

Zadnjič sva bila z možem na nekem praznovanju s prijatelji in znanci. Ko je pogovor nanesel na to, kako smo, sem med drugim povedala tudi, da se počutim, kot da mi v zadnjih tednih stalno zmanjkuje časa. Z možem težko najdeva trenutek za naju, poleg tega pa sem malo preobremenjena s skrbjo za najin dom – zdi se mi, da ves čas samo nekaj kuham, pomivam in pospravljam. Na to je nekdo od prisotnih vzkliknil: »Ja, kako pa to? Saj še nimata otrok! Kako si lahko tako preobremenjena?«

Ta pripomba, ki jo je podal starejši gospod, me je presenetila in malce tudi prizadela. V prihodnjih dneh sem se večkrat spomnila nanjo.

Ali sem lahko preobremenjena, tudi če še nimava otrok?

So otroci res edini upravičeni razlog, da je nekdo utrujen in preobremenjen? Ali lahko zakoncema zmanjkuje časa, tudi če (še) nista starša? Ali je stanovanje lahko razmetano tudi brez otrok? Mislim, da je odgovor na vsa ta vprašanja – da. Seveda bi bilo dobro, če bi mi uspevalo imeti vse vidike življenja ves čas pod nadzorom. Sploh zdaj, pred otroki, ko imava, objektivno gledano, več časa. A realnost pač ni taka. Vsekakor se trudim za to, a se tudi ne slepim, da bom to točko mojstrskega obvladovanja življenja kdaj dosegla. Zato se mi ne zdi nič narobe s tem, če se počutim, kot da me življenje prehiteva – tudi če še nimava otrok.

Zakaj me strašite?

Včasih imam občutek, da v naši družbi prevladuje prepričanje, da se s prihodom otroka konča vse lepo. In se začnejo težave. Slišim stavke kot: »Otroci ti življenje obrnejo na glavo,« in: »Samo počakajta, da bosta imela otroke.« Opazujem, kako prijatelji, znanci, drugi ljudje pri vzgoji izpostavljajo predvsem tisto, kar je zahtevno in naporno. Ko imaš otroke, manj spiš; ko imaš otroke, dopust ni več zares dopust; ko imaš otroke, nimaš več časa za moža/ženo. Ob vseh teh »grožnjah« se (kljub temu, da si otrok želim) včasih vprašam, ali jih je sploh vredno imeti.

Ob vseh teh »grožnjah« se včasih vprašam, ali je otroke sploh vredno imeti.

Prosim, povejte mi, zakaj je vredno imeti otroke

Utrujenim staršem zagotovo paše, da vsake toliko malce potarnajo o svojih težavah in se na tak način razbremenijo. Ravno tako, kot je lahko težko meni, ki še nimam otrok, je lahko težko tudi njim. A ravno tako, kot otrok opazuje starša in se iz njegovega zgleda uči ter oblikuje prepričanja, tudi mladi zakonci, ki še nimamo otrok in o njih šele razmišljamo, opazujemo zakonce, ki so se za ta korak že odločili. Iz njihovega zgleda nezavedno srkamo prepričanja o starševstvu, vzgoji, družini. In sama si želim zgledov, ki bi me opogumili, ne pa grozili. Zgledov, ki bi mi pokazali, da se tudi z otroki da – vzdrževati kakovosten odnos z možem, si utrgati kak trenutek zase, doživeti lep izlet.

Je to sploh mogoče?

Verjamem, da se to da doseči in da nekateri, ali pa celo mnogo ljudi, tako živijo. Vendar pa se mi zdi, da se o tem premalo govori. Ali pa le sama bivam v mehurčku, kjer taka sporočila ne pridejo do mene. Pa se mi zdi, da bivam v precej »katoliškem« mehurčku. Kaj potem šele tisti, ki niso verni. Kdo bo njim povedal, da je dobro, da »smo rodovitni in se množimo« (1Mz 1,28)? Ker vseeno verjamem, da so otroci nekaj lepega in nekaj, kar je zagotovo dobro za nas. Saj, zakaj bi nam drugače Bog to »zapovedal«?

Zagotovo je možno narediti realno »reklamo« za otroka – tako, kjer se poudari lepoto starševstva in se hkrati opozori na vse izzive, ki pridejo s tem.

Seveda si želim imeti tudi realno sliko glede tega, kako bo odločitev za otroke vplivala name, na najin zakon in na najino življenje. Nočem, da mi nekdo slika ideale, kako je, ko si starš. A zdi se mi, da eno ne izključuje drugega. Zagotovo je možno narediti realno »reklamo« za otroka – tako, kjer se poudari lepoto starševstva in se hkrati opozori na vse izzive, ki pridejo s tem. Morda se ponudi tudi kakšne rešitve teh izzivov.

Samo lepe »grožnje«

Veliko raje bi videla, da mi zakonci, ki so že starši, »grozijo« s tem, kako bolj polno in lepše bo moje življenje, če se odločim za otroke, kot pa s tem, kako zelo utrujena in preobremenjena bom.