Otroci nam z vsakim dnem, z vsakim letom, bolj polzijo iz rok

Foto: Canva

Te dni se mi po glavi vrste mnogi prvi septembri. Če letom, kar imam šolarje, prištejem še svoje izobraževanje, mi prvi šolski dan kroji že skoraj 4 desetletja življenja. In zdaj smo pri predzadnjem prvem septembru, ki se me bo še neposredno dotikal. Čeprav je bilo nekaj let, ko sem imela v izobraževalnem sistemu vse otroke, res napornih, me zdaj daje neke sorte nostalgija. Ja, utrujena sem od dolgoletnih voženj na dejavnosti, od nege in skrbi za bolne (in povsem zdrave) šolarje, od stiske s časom, od veselja in vseh tolaženj, ponosa na dosežke in brisanja solz ob neuspehih. In ja, veseli me, ker se zadnjih nekaj let pospešeno redčijo dejavnosti, pri katerih sem kot mama morala biti vsaj soudeležena, če že ne vlečni konj zanje. Spet se je pokazal tudi čas zame, za moje hobije, večkrat si lahko vzameva čas za naju z možem … Pa vendarle.

Kdaj je minilo?

Malo sem pobrskala po starih albumih, po fotografijah šolarjev na prvi šolski dan in sprašujem se, kam je izginil ves ta čas? Ko sem bila v vrtincu nenehnih opravil in obveznosti, sem si včasih želela samo malo miru. Zdaj ga imam. Zdi se mi, da sem se kot mama potrudila po svojih najboljših močeh. Ne vedno, večinoma pa! Od kod torej ta občutek obžalovanja za časom, ki je minil?

Ne veš, kaj imaš, dokler je tega veliko in preveč

V to razpoloženje mi je zadnjič čisto slučajno spet »priplavala« Abbina pesem “Slipping Through My Fingers”. In med mrmranjem popevke sem se spraševala, kdaj so mi skozi prste zdrseli moji šolarji. Spomnila sem se vseh juter, ko smo tečni renčali drug na drugega ali pa popolnoma molče hodili po stanovanju. Pa vseh krajev in dogodivščin, o katerih smo sanjali, da jih enkrat skupaj obiščemo in doživimo, pa jih nikoli nismo. Žal mi je vseh objemov, za katere se nam ni dalo potruditi. Pa vseh pogovorov, ki so se nam v nekem trenutku zdeli pretežki, da bi jih načeli, potem pa je trenutek minil in jih nismo pričeli nikoli. Kaj bi zdaj dala za čas, ko bi lahko spet občudovala male glavice in zvedave oči, nekoč pa se je vse prepogosto spet in spet mudilo. Nekaj živih spominov predstavlja posebno zakladnico mojega srca in žal mi je za vse, ki so po malomarnosti dobesedno izginili. Ne veš, kaj imaš, dokler je tega veliko in ti gre včasih dobesedno na živce. Biti popolnoma navzoč v vsakem trenutku je pač izjemno težko, pravzaprav nemogoče.

Čez leto rastejo, čez poletje zorijo

Vedno smo šli v novo šolsko leto z mešanimi občutki. Kako bo? Je res treba končati ta prelepi čas počitnic in prostosti? Po drugi strani pa smo se veselil strukturiranega urnika, ko za vsak dan veš kaj prinaša in kaj te čaka. Otroci so se seveda veselili tudi prijateljev in skupnih dogodivščin, ki so čakale, da jih odkrijejo. Vsak novi september pa je v šolo poslal drugačnega otroka. Otroka, ki je v letu poprej rasel, čez poletje pa zorel. Otroka, ki se je čez leto učil, med počitnicami pa, daleč od šolskih knjig, dojel. To me je vedno znova presenečalo.

Tu je letošnji pričetek šole. Če nam je ob njem malo nelagodno, se spomnimo, da nikoli več ne bomo imeli takšnega otroka, kakršen je trenutno. Vsak dan, ki bo minil, bo šel še malo dlje od nas, še malo bolj bo odrasel, še malo več ga bo spolzelo skozi naše prste … Pa če bi ga še tako radi zadržali v svojih dlaneh.

Bog, blagoslovi to šolsko leto in vse šolarje ter njihove družine. In daj, da bi pesek med našimi dlanmi ravno prav hitro polzel skozi prste.