Skrb za ranljive ne more in ne sme biti izgovor za pritisk na vse

Foto: Envato

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je te dni občinam prvič posredovalo podatke o petletnikih, ki še niso vključeni v vrtec, da bi jih te skupaj z vrtci nagovorile k vpisu pred vstopom v šolo. Vključitev ostaja neobvezna. O samem ukrepu bi se dalo marsikaj reči, med drugim, da njegov namen ni povsem jasen in da za celotno populacijo najbrž niti ni potreben. A ne ustavljajmo se predolgo ob podrobnostih. Vzemimo ga raje kot iztočnico za vprašanje, ki je veliko starejše in pomembnejše od katerega koli seznama. Komu je pravzaprav otrok zaupan in kje so meje skrbi države?

Načelo subsidiarnosti

Odgovor leži v starem in preverjenem načelu subsidiarnosti. Kar zmore manjša, bližja skupnost, naj ostane v njeni domeni; večja, oddaljenejša ustanova pa naj vskoči šele takrat, ko manjša resnično odpove. Prva in najbližja otrokova skupnost je družina. In družina ni neka ovira, ki bi jo morala država nadzorovati in z njo tekmovati za vpliv, ampak osnovna celica, v kateri otrok najbolje raste, in prostor, ki mu gre spoštovanje in podpora, ne pa nezaupanje.

Iz tega izhaja preprosta drža: prvo mesto in odgovornost mora imeti družina, ne država. Kadar iščemo ravnovesje med svobodo izbire in varovanjem otrok pred nekompetentnimi starši, naj ima prednost svoboda. To ni brezbrižnost do otrok, ampak nasprotno. V veliki, veliki večini primerov starši gotovo lahko sami najbolje presodijo, kaj je za njihovega otroka dobro. Ravno zato je vsak ukrep, ki k neki ’pravi’ izbiri nagovarja vse starše po vrsti, načelno vprašljiv, tudi kadar je izveden mehko in z najboljšimi nameni.

Kjer družina res odpove

Da družina včasih res odpove, seveda ne zanikam. V nekaterih družinah so dejansko težave, ki jih sami težko rešijo, in jih ne kaže olepševati. A v skladu z načelom subsidiarnosti je jasno, kako ravnati: s ciljanimi, konkretnimi prijemi in z resnično pomočjo tam, kjer je potrebna, ne pa z ukrepi, ki merijo na celotno populacijo. Streljati s topom na vrabce pomeni predvsem zapraviti veliko streliva, medtem ko tisti, ki bi jim bilo treba zares pomagati, pogosto potrebujejo čisto drugačno, poglobljeno obravnavo, pa je ne dobijo. Skrb za ranljive ne more in ne sme biti izgovor za pritisk na vse.

Priznati moram, da na to vprašanje gledam iz nekakšnega mehurčka bolj ali manj urejene družine in da so razmere marsikje bistveno drugačne od mojih. Za marsikaterega otroka sta vrtec in za njim šolski sistem edina možnost, da sploh pride v stik z urejenim in spodbudnim okoljem. Zato je seveda nujno poskrbeti, da se prikrajšanim otrokom vstop v vrtec tako ali drugače omogoči. A prav v tem je bistvo mojega pomisleka: obravnavani ukrep problema za tiste, ki bi resnično potrebovali poseg države, ne bo rešil, bo pa po nepotrebnem omejil in s pritiskom obremenil celo vrsto staršev in otrok, ki tega ne potrebujejo.

Streljati s topom na vrabce pomeni predvsem zapraviti veliko streliva, medtem ko tisti, ki bi jim bilo treba zares pomagati, pogosto potrebujejo čisto drugačno, poglobljeno obravnavo, pa je ne dobijo.

Kočljiva merila

Merila, kdaj naj za otroka namesto staršev poskrbi država, so med najbolj občutljivimi, kar jih poznamo, in tu je edino modro biti izrazito konservativen. Naša zakonodaja to razume. Družinski zakonik namreč ne govori več o ’starševski pravici’, temveč o ’starševski skrbi’, njen odvzem pa je najskrajnejši ukrep, ki poseže v pravico do družinskega življenja. Dovoljen je le ob strogo določenih zakonskih razlogih – ko je otrok ogrožen in ni videti, da bi starši zmogli znova prevzeti skrb zanj – sodišče pa se pri tem ravna po načelu najmilejšega ukrepa; že samo dejstvo, da bi bil otrok kje drugje deležen ugodnejšega okolja, po zakonu izrecno ni zadosten razlog.

Ravno ob tej upravičeni zadržanosti pa postane vidno nesorazmerje: če je država tako previdna tam, kjer je poseg očitno utemeljen, zakaj bi potem tako zlahka nagovarjala vse starše, ki so se pač odločili, da bodo za svojega otroka do šole poskrbeli sami?

Komu pravzaprav služi vrtec?

Ob vsem tem velja mirno reči še nekaj, kar pri nas ni ravno priljubljeno: vrtec je v veliki meri pomoč staršem, posredno pa tudi delodajalcem in gospodarstvu, ne pa pomoč otrokom. To ni obtožba vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki v vrtcih opravljajo dragoceno delo. Je le opomin, naj ne mešamo dobrin. Vrtec je lahko odlična izbira; ni pa samoumevno najboljša.

To pa odpira nekaj konkretnih vprašanj. Je kakovosten predšolski program res vedno najboljša izbira za otroka? Kaj pa domače varstvo? Kaj pa varstvo pri starih starših ali drugih sorodnikih, kjer otrok raste v toplini razširjene družine? In nenazadnje, je res tako pomembno, da se petletnik z obiskovanjem vrtca ’pripravlja na vstop v šolo’? Ali gre pri tem morda predvsem za uravnilovko, da bi bili otroci ob vstopu v šolo čim bolj enaki in da bo z njimi v šoli lažje delati? Priprava na šolo je lahko dobra reč, a ne sme postati izgovor za to, da vse otroke stlačimo v isti kalup.

Obravnavani ukrep problema za tiste, ki bi resnično potrebovali poseg države, ne bo rešil, bo pa po nepotrebnem omejil in s pritiskom obremenil celo vrsto staršev in otrok, ki tega ne potrebujejo.

Opolnomočiti starše, ne pritiskati nanje

In prav to je bistveno. Če resnično želimo dobro otrokom, tudi in še posebej tistim iz ranljivih okolij, mar ne bi bilo bolje starše najprej opolnomočiti in jim pomagati, da bodo znali in zmogli čim bolje vzgajati svoje otroke? Da bodo dobili podporo, znanje, mrežo in konkretno pomoč tam, kjer je družinsko okolje res šibko? Takšna pot je počasnejša in manj vidna od seznamov, a spoštuje družino kot prvo in temeljno okolje otrokovega odraščanja.

Točno to je subsidiarnost v praksi: najprej okrepiti bližnjega, ne ga nadomestiti.

Družba, ki staršem načelno zaupa in jim stoji ob strani, bo za otroke storila veliko več kot tista, ki jih najprej vpiše na seznam. In prav to zaupanje, ne pa ta ali oni ukrep, je pravo merilo, po katerem lahko presojamo, kako resno mislimo z družino.