Foto: Zajem video zaslonaSmrt nas vse ‘trigira’ in nervira. Naša in tuja. Spomnimo se na referendum o evtanaziji. Nori strah pred tem, da bi se morali soočiti s svojo umrljivostjo, je ustvaril sistem ‘prijazne’ smrti. Ki sicer to ni, a vsaj prodaja iluzijo, da hitro in neboleče reši stvari. Ne bom nebogljen, ne bom izpustil nadzora, ne bom odvisen od drugih … Čeprav je dokazano, da je smrt neboleča le navzven in za opazovalce zaradi učinkovin, ki paralizirajo mišice in onemogočijo človekov odziv …
Primer, ki razkriva kompleksnost razprave
Pred dnevi je evropsko javnost znova razburkal primer evtanazije. Gre za dekle iz Španije, ki je bilo na svojo željo evtanazirano zaradi telesnega in duševnega trpljenja ter hudih travm iz preteklosti. O tem primeru krožijo številne različice zgodbe in zelo težko je najti verodostojne podatke, kaj se je res dogajalo z njo v preteklosti. Zagotovo pa skušajo sedaj mnogi na račun njenega primera kovati neke svoje politične ali ideološke točke in posledično poudarjajo le en vidik zgodbe. Ali pa zgolj nekritično povzemajo druge medije.
Sedaj mnogi skušajo na račun njenega primera kovati neke svoje politične ali ideološke točke in posledično poudarjajo zgolj en vidik zgodbe.
Kaj se je v resnici zgodilo?
Ker po spletu kroži veliko nepreverjenih informacij o tem primeru, smo se obrnili na vire, ki zgodbo poznajo od blizu – na same Špance. Španski strokovnjak za bioetiko, ki zaradi svoje trenutne funkcije ni želel biti imenovan, je za portal Iskreni delil verodostojne informacije:
“Noelia je 25-letna ženska, ki je zaprosila za evtanazijo zaradi psihičnega trpljenja. Španski zakon o evtanaziji namreč omogoča, da zanjo zaprosijo tako osebe s hudim telesnim kot tudi s hudim psihičnim trpljenjem. To pomeni, da lahko do evtanazije v določenih primerih pridejo tudi bolniki s psihiatričnimi motnjami. To sicer ni pogosto, je pa mogoče.
Primer Noelie je resnično pretresljiv in kaže, kako daleč lahko pride družba, ki sprejema evtanazijo.
Njena prošnja za evtanazijo je temeljila na stalni telesni in duševni bolečini, ki jo je povzročila paraplegija. Ta paraplegija pa je bila posledica poskusa samomora. Torej govorimo o poskusu samomora, zaradi katerega je postala paraplegična, čeprav si je že precej opomogla in je lahko celo hodila ter se vzpenjala po stopnicah.
Poskus samomora je tesno povezan z njeno življenjsko zgodbo. Rodila se je v zelo neurejeni družini; zaradi odvisnosti in duševnih težav staršev je velik del otroštva in adolescence preživela v ustanovah za mladoletnike.
Sama navaja, da je leta 2022 doživela skupinsko spolno nasilje, ki je sprožilo vse nadaljnje dogajanje, čeprav ni bila vložena prijava in storilci niso bili identificirani. Govori o treh dogodkih. Prvi naj bi se zgodil z nekdanjim partnerjem, s katerim je bila štiri leta, ko jo je neke noči zlorabil, potem ko je vzela uspavalne tablete. Drugi naj bi se zgodil v diskoteki, kjer sta jo, kot pravi, dva fanta skušala spolno zlorabiti. Tretji pa prav tako v diskoteki, kjer naj bi jo napadli trije fantje hkrati.
Dodaja, da se je to zgodilo tri ali štiri dni, preden se je vrgla z balkona v petem nadstropju. 4. oktobra tistega leta je po zaužitju kokaina skočila iz petega nadstropja stavbe in ostala paraplegična. Poleg tega ima diagnosticirano obsesivno-kompulzivno motnjo in mejno osebnostno motnjo.
Tudi sam postopek odobritve evtanazije je bil sporen. Zdravnika, ki sta vodila primer — po zakonu morata biti dva — sta se očitno dogovorila, da bosta ustvarila vtis nesoglasja, da bi primer prišel pred strokovno komisijo. Ta komisija je nato prošnjo odobrila.
Od takrat je njen oče vložil več pravnih sredstev, da bi preprečil izvedbo evtanazije. Prav ti postopki, ki jih je podprla organizacija Abogados Cristianos, so primeru dali širšo javno pozornost.
V Španiji je primer sprožil veliko polemik, ne le med katoličani, ampak tudi v nekaterih progresivnih krogih.
Upoštevati je treba več dejavnikov:
• očitno tri leta ni prejemala ne psihiatrične ne psihološke pomoči;
• bila je žrtev poskusa samomora; s tem, ko se sprejme evtanazija, se v določeni meri sprejme tudi njena predhodna samomorilna namera, ki ni izvirala iz telesne bolečine, temveč iz psihičnih težav;
• bila je žrtev posilstva; vse skupaj daje vtis, da na koncu prav žrtev plača posledice nasilja, celo s svojim življenjem;
• sodni postopki in javna izpostavljenost Noelie, ki je nastopala tudi na televiziji, niso bili dobro sprejeti niti med nekaterimi zagovorniki evtanazije, saj so jasno pokazali, da bistvo problema ni le bolečina, temveč tudi osamljenost in neuspeh družbe, da bi zaščitila najbolj ranljive.
Omenjeni strokovnjak nas je opozoril tudi na odmeven in nadvse tehten zapis Ane Iris Simón, znane španske kolumnistke liberalnega časopisa ElPais. Takole je zapisala:
“Če bi Noelia Castillo umrla oktobra 2022, ko se je vrgla iz petega nadstropja, njenega imena ne bi poznal nihče; bila bi le samomorilka številka 4.228. A tudi brez obraza, zgolj kot del statistike, bi obžalovali njeno smrt, spraševali bi se, kaj je šlo narobe, streslo bi nas ob misli, da je samomor glavni vzrok smrti med mladimi, razpravljali bi o neučinkovitosti javnega sistema pri obravnavi duševnih stisk in razmišljali o razpadli družbi, ki najbolj ranljive potiska v obup.
Toda Noelia tistega dne ni umrla, tako kot ni umrla niti ob prejšnjih poskusih samomora, ampak je ostala paraplegična. Telesni bolečini se je pridružila še duševna: mejna osebnostna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja in depresija. Dve leti po skoku v praznino je zaprosila za evtanazijo, ki je bila ta četrtek tudi izvršena. In del javnosti, ki bi njen samomor leta 2022, po spolni zlorabi, objokoval kot tragedijo, je ta teden to isto smrt slavil kot dosežek. Kot da bi bilo med preprečljivo tragedijo in dostojanstveno smrtjo dovolj le to, da se sklicujemo na uradni list ali na odločitev državnega aparata.”
Del javnosti, ki bi njen samomor leta 2022, po spolni zlorabi, objokoval kot tragedijo, je ta teden to isto smrt slavil kot dosežek.
Ko družba ponudi smrt namesto upanja
Za nas tako ni najpomembneje, ali je bilo dekle posiljeno s strani migrantov (kar so španski mediji sami ovrgli) niti ali so starši nedolžne žrtve, ki jim je država vzela otroka, ali pa so sami izvor težav svojega otroka.
Kar je pomembno pri tragični zgodbi tega ubogega dekleta, je to, da se očitno nam kot družbi zdi, da dekletu, na katerega se je nagrmadilo vso mogoče trpljenje tega sveta, kot družba ne znamo in ne zmoremo ponuditi nič drugega kot evtanazijo. Da ji nismo znali in zmogli prižgati lučke na koncu tunela, ki bi dala upanje, da jo lahko čaka tudi še kaj lepega in vrednega. In da se to velikemu delu družbe – tudi slovenske, zdi ok. Če ne želi živeti, ji pomagajmo, da umre. S tem sporočamo vsakemu slovenskemu samomorilcu – 1 na dan, 7 na teden, 30 na mesec (med 350 in 400 na leto) – da nima razloga, da bi odlašal, da dvigne roko nad sebe.
Oglejte si tudi:
Peter Pučnik: “Četudi je tvoje življenje včasih ranjeno, potolčeno in prizadeto, je vseeno edino, ki ga imaš.”
Mag. Janja Grilc: Naš živčni sistem je dar. Pomaga nam preživeti travmo in ozdraveti
Dr. Alenka Rebula: Telo je v vsakem trenutku priča resnice
Katarina Nzobandora po izgubi otroka: “Svet je hitel naprej, jaz pa sem stala na mestu.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Zdi se mi, da smo kot družba res močno zabredli. Pa to šele občutiš, ko sam doživiš hudo preizkušnjo in potrebuješ pomoč. Pa se vsi bojijo pristopit, pomagat, … in na koncu poslušaš komentarje “da je tvoja bolečina ta trenutek preveč boleča za njih, da ne zmorejo razmišljati da bi se jim zgodilo kaj podobnega in raje pogledajo mimo, pozabijo … ” Kako malo ljudi se zmore ustaviti in človeku v osebni tragediji pogledati v oči, biti blizu tudi z dejanji (ne samo, ko je treba potešiti firbec …)
Žal to doživljam sama in to v jedru na prvi pogled zelo zdrave katoliške družbe. Take, ki se tudi zelo rada izpostavlja v močnih besedah.
Od te izkušnje naprej ne morem obsojati več nikogar, ki se odloči za splav, evatanazijo. Močno pa obsojam vse nas.
Ne predstavljam si sramu, ki ga je mogla čutiti ta punca ob vsem, kar je doživela. In kakšen pekel je morala v sebi trpeti.
Kam smo prišli, da ne vidimo več sočloveka v stiski ampak najprej SEBE in svoja čustva. In potem obsojamo in se imamo za poklicane. A v vsakodnevnem življenju pogledamo kot “duhovnik in levit” stran, ker saj že dovolj molimo in naredimo naše kljukice, zakaj bi si rabili mazati roke s pravimi ljudmi.
Hvala Bogu pa se pogosto najdejo tudi Usmiljeni Samarijani, in to so pogosto ljudje, ki bi jih cerkev že sama po sebi izločila. Ironija?
Kako zelo si želim objeti to punco in se ji opravičiti. V imenu vseh nas, ki smo jo izdali kot družba.
Verjamem, da bodo največji grehi, ki jih danes gledamo kot “produkt” po naše najhujših grešnikov, na koncu pisani na vse nas. Morda še najmanj na te nesrečnike, ki niso zmogli drugače.
Usmiljeni Jezus – usmili se nas!
Se strinjam z vami, je pa včasih tudi tako, da ljudje, ko zbolijo za kakšno hudo boleznijo, enostavno nočejo o tem govoriti in se zaprejo vase. Bojiš se govoriti z njimi, ker nikoli ne veš, kako bodo reagirali. Včasih lahko rečeš kaj čisto dobronamerno, oni pa to vzamejo za slabo.
Potem imamo ljudi, ki povedo vse do potankosti, celo pokažejo, kje so bili operirani, kje imajo brazgotine, ipd.
Morda je še najboljše reči: Povej, če ti lahko kakorkoli pomagam?
Je pa dejstvo, da postajamo vse bolj razosebljena družba. Danes so se ljudje celo na vasi odtujili. Ne gredo več eden do drugega, kaj je šele v velikih mestih? Včasih so ljudje eden drugemu pomagali, šli so eden do drugega, danes tega ni več. Vse več je osamljenosti.
Še to: odkar skoraj ni več stacionarnih telefonov, po mobiju skoraj ne dobiš več nikogar. Skušaš koga poklicati in nato dobiš sporočilo: Sem zaseden (a), pokličem nazaj. In tega klica žal nikoli ni.
O hvala vam za odgovor na moje sporočilo. Se zelo strinjam. Ja, ravno ta individualizem je res velika rak rana tudi katoliške družbe.
Pa tudi res je da vsak v svoji stiski potrebuje nekaj drugega in ni enotnega recepta. Ampak mislim da je v vseh pogledih najhujša namerna ignoranca, firbcanje preko drugih (včasih še pod plemenitimi izgovori da bomo lažje molili če bomo vedeli podrobnosti), potem pa se npr raje izogneš osebi, greš na drugo stran ceste ali pogledaš dol, da je ne rabiš pozdravit.
In ne, res se ne čudim nad samomori. Ko namesto bližine daš človeku v stiski opravljanje ali celo obrekovanje in sprenevedanje. Res razumem zakaj se ljudem evtanazija zdi super stvar v takšni družbi. Pa vem, da sem sama obkrožena z mnogimi čudovitimi ljudmi, pa sem doživela toliko groznih odzivov in ponižanj od takšnih ki ne bi nikoli pričakovala.
Ne predstavljam si kaj doživijo šele ljudje, ki prav res nimajo nikogar.
Tudi sama spoznavam (pa spadam med mlajšo generacijo, ki je že rastla z vsemi družbenimi omrežji) kako nas vse, kar bi naj nas bolj povezalo, na koncu še bolj razdvaja in osami. Ni več klicev, ni več pozdravov, še ko komu pišeš, ti ne odpiše. Pa vidiš da je pogledal sporočilo. In ko si že tako na dnu, je včasih dovolj le malo za usoden korak.
Iskreno mislim, da so to teme, ki bi jih morali nujno začeti naslavljati kot prvi in zelo pomemben doprinos k resnični PRO-LIFE družbi.