Foto: osebni arhivKot pravnica, ki svoje delo razumem kot služenje resnici in varovanju človekovega dostojanstva, se ne strinjam z določbo drugega odstavka 21. člena zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), po kateri se v zdravniškem potrdilu o smrti in poročilu o vzroku smrti pacienta, ki je nastopila kot posledica postopka pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ne šteje kot neposredni vzrok smrti.
Takšna določba, po kateri se kot vzrok smrti formalno navede huda neozdravljiva bolezen ali druga huda trajna okvara zdravja, je zavajajoča, saj prikriva bistveno dejstvo, da je smrt nastopila kot neposredna posledica izvedenega postopka, torej zaradi človekovega posega, in ne kot naravni iztek bolezni.
Zakaj administrativna preobleka?
Na primer, ko človek umre zaradi bolezni, kot je rak ali srčna odpoved, smrt ni skrivnost ali manipulacija, je naravni zaključek procesa, ki ga je sprožila bolezen sama. Ni potrebnega dodatnega posega, ni administrativne preobleke. Vsaka kapljica trpljenja, vsak trenutek bolečine je del zgodbe, ki se zaključuje brez zunanjega posega.
Nasprotno pa smrt, ki nastopi kot posledica pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ni naravna, temveč zavestno prekinja življenjski proces. Tu ne gre več le za diagnozo ali statistiko, gre za etični, pravni in moralni prelom, ki zahteva polno odgovornost in popolno resnico. Takšna smrt ne dopušča olepšav, terminoloških preoblek ali administrativnih poenostavitev, njeno bistvo je treba priznati z vsem spoštovanjem do življenja, ki je bilo samovoljno prekinjeno.
Vzrok smrti ni stvar politične ali administrativne opredelitve, temveč objektivno dejstvo, ki mora biti zapisano z največjo natančnostjo in spoštovanjem do resnice.
Pravo, ki naj bi temeljilo na iskrenosti, jasnosti in zaupanju, si ne more privoščiti takšne zavajajoče terminološke preobleke. Vzrok smrti ni stvar politične ali administrativne opredelitve, temveč je objektivno dejstvo, ki mora biti zapisano z največjo natančnostjo in spoštovanjem do resnice. Če zakon določi, da dejanske pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne smemo navesti kot neposredni vzrok, s tem ne ščiti ne bolnika ne zdravnika ne družine, temveč zamaje zaupanje v pravni red in ustvarja nevarno prakso zakonsko uzakonjene nepreglednosti.
Vsak poseg, ki zavestno prekine življenje, zahteva popolno jasnost in odgovornost
Življenje ni le biološki pojav, temveč izraz duhovne, etične in pravne vrednote. Umiranje je del življenja in prav zato mora biti obravnavano z dostojanstvom, iskrenostjo in spoštovanjem. Vsak poseg, ki zavestno prekine življenje, zahteva popolno jasnost in odgovornost, ne pa zakonsko prikrivanje njegovega bistva. Vrednost življenja ni pogojena s stopnjo bolezni ali trpljenja, temveč izhaja iz samega obstoja človeka.
Zato menim, da bi morala biti zakonodaja, ki ureja področje pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, zasnovana na načelih resnice, jasnosti in odgovornosti. Potrdilo o smrti mora odražati dejanski vzrok smrti, tudi ko gre za zakonito izveden postopek. Samo tako lahko ohranimo spoštovanje do življenja in smrti kot dveh neločljivih delov iste človeške zgodbe ter preprečimo, da bi v imenu “sočutja” in “pravice do izbire” uzakonili izkrivljanje resnice.
Zavajanje družine, bolnika in širše javnosti
Za ponazoritev: Če zdravnik v potrdilu o smrti kot vzrok smrti navede le “hudo neozdravljivo bolezen ali drugo hudo trajno okvaro zdravja”, ko je smrt nastopila kot neposredna posledica postopka pomoči pri prostovoljnem končanju življenja po ZPPKŽ, to zavaja tudi družino, bolnika in širšo javnost. Takšno prikrivanje dejanskega vzroka smrti, ki je zavestno povzročena smrt po zakonsko določenem postopku, ni skladno z etiko, odgovornostjo in Hipokratovo prisego.
Življenje se ne sme končati z administrativno redefinicijo smrti. Pravo, ki želi biti pravično, mora imeti pogum priznati resnico, tudi takrat, ko je ta zahtevna, neudobna ali boleča. Le resnica varuje človekovo dostojanstvo in le spoštovanje naravnega poteka življenja daje zakonodaji moralno težo, ki presega formalne besede.
Dr. Sara Ahlin Doljak je samostojna odvetnica, mediatorka in predavateljica prava na Evropski pravni fakulteti Nove univerze. Živi in dela v Logatcu, kjer ima že sedemnajsto leto odvetniško pisarno. V svojem raziskovalnem delu se posveča zlasti družinskemu pravu, pravu socialne varnosti, delovnemu pravu, dednemu pravu ter pravu človekovih pravic.
Čeprav zaradi multipleskleroze ne more ne hoditi, ne govoriti, pa vseeno uspešno zastopa stranke na sodišču, poučuje več predmetov, redno objavlja strokovne in znanstvene članke o mediaciji v slovenskih in tujih pravnih revijah ter predava na različnih konferencah o tej temi.
V l. 2019 do 2024 je bila izbrana med deset najvplivnejših pravnikov v državi, ki jih izbira portal IUS-INFO. Od 2021 do 2023 je bila izbrana za najuglednejšo pravnico v državi, ki jih izbira portal Tax-Fin-Lex.
Oglejte si tudi:
S. Emanuela Žerdin: “Lepa smrt je kot sadež, ki je dozorel in lahko mirno odpade”
Dr. Urh Grošelj: “Po tem, kar naredimo za umirajoče, se meri celotna družba”
Dr. Drago Jerebic: Družinske skrivnosti ne varujejo, temveč bremenijo
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
