Izberi življenje

Foto: Envato

Smrt je del življenja, prav tako kot rojstvo. Kot je vsak človek enkraten, edinstven, tako je tudi njegova smrt enkratna, neponovljiva. Človek ni samo telo, ampak duh in duša in tudi umiranje ni samo odpoved  telesnih funkcij, ampak se dogaja na vseh področjih človekovega življenja. Iz svojih izkušenj vem, da nekateri umirajo z nasmehom na ustih, drugi s krikom in tretji mirno zaspijo.

Bolečina biti breme

Vemo, da se veliko ljudi odloči za prekinitev življenja ali samomor ali evtanazijo prav iz strahu, da ne bi bili svojim domačim v breme … Moderno društvo 21.stoletja reklamira samozadostnost, individualnost, uživaštvo in zadovoljenje vseh potreb, brez napora in čakanja. Zato so starejši ljudje in neozdravljivo bolni pogosto pod pritiskom javnega mnenja, da so vredni le, dokler so mladi, lepi in produktivni!

Kot je vsak človek enkraten, edinstven, tako je tudi njegova smrt enkratna, neponovljiva.

Groza me je tega mišljenja modernega človeka! Kajti mnoge družine, mnogi svojci, prijatelji, mladi in stari bi lahko potrdili, da so kot osebnost zrasli prav ob nekom, ki je bil ali hudo bolan, ali invalid ali umirajoč. Ljudje nismo nič manj vredni tudi, ko smo bolni, ko smo umirajoči.

Zakaj lahko delamo med težko bolnimi in umirajočimi? Zato, ker poleg bolečine slovesa, nemoči in minljivosti, vedno znova doživljamo neverjetne trenutke ljubezni, vere, medsebojne povezanosti in dobrote. Domači, če si le upajo ali če zmorejo, ostati ob svoji dragi osebi, do konca, nikoli ne pozabijo zadnjih trenutkov, zadnjih besed, zadnjih dejanj

Biti v blagoslov tudi s svojim umiranjem

Kaj pa pomeni ohraniti dostojanstvo umirajočega, sem prav te dni doživela v domu sv. Jožef ob smrti duhovnika. Namesto da bi ga poslali v bolnišnico, so ob njem molili sestra redovnica in bratje duhovniki. Med molitvijo je mirno umrl. Drugi dan smo šle sodelavke k njemu, da se poslovimo od njega. Osupnile smo, ko smo ga našle lepo oblečenega v mašniška oblačila, okrog in okrog pa cvetje in prižgane lučke. Vrnjeno mi je dostojanstvo duhovnika, božjega poslanca in v tem dostojanstvu je bil svetal in miren.

Človek ni samo telo, ampak duh in duša in tudi umiranje ni samo odpoved  telesnih funkcij, ampak se dogaja na vseh področjih človekovega življenja.

Še zmeraj po naših domovih živi veliko invalidov, bolnikov in ostarelih ter osamljenih. Globoko me gane ljubezen, ki je razsuta ob teh bolniških posteljah! Mati, ki 19 let neguje bolnega sina s takšno dobroto in nasmehom, da onemiš; mlada lepa žena, za katero se na cesti ozirajo moški, a doma neguje moža, priklenjenega na posteljo, z ljubeznijo,  vedrino, upanjem in samoumevnostjo, da je to pač del njunega skupnega življenja.

Pred dnevi sem bila v družini, kjer stara babica z neizmerno nežnostjo in ljubeznijo neguje svojega bolnega moža. Ves obraz ji sije od nasmeha, skrčene prste prepleta kot v molitvi in zmeraj najde prijazno besedo za obiskovalca. Domači so mi povedali, da jim prav ona daje moč in upanje, ko jim je najtežje…

Hvaležnost za vsak trenutek življenja

Pogosto se sprašujem, zakaj je v Sloveniji toliko samomorov, toliko pomanjkanja veselja do življenja, zakaj tako hitro zgrabimo idejo o evtanaziji … Tako aktivni smo ob obtožbah duhovnikov, Cerkve in mnogo drugega, pozabimo pa na hvaležnost, da smo živi. Da lahko živimo, da imamo ta dar, za katerega se nismo trudili niti ga zaslužili,  ampak nam je položen v zibelko …

Še nekaj dni je … Še nekaj dni, ko lahko glasno in jasno povemo svoj NE zakonu o evtanaziji, o samomoru s pomočjo. Sprašujem se, ali v celi Sloveniji res ni 40.000 kristjanov, katoličanov, ki bi imeli dovolj poguma in zavesti, da naredijo par korakov do uradov in oddajo svoj podpis?

Ali res verujemo, kar molimo? Ali se res toliko bojimo trpljenja, da rajši bežimo v smrt? Ali smo res narod, ki rajši umira kot da se bori za življenje, dar Božji, enkraten in neponovljiv? Sprašujem se – in upam …

Upam, da bomo imeli dovolj poguma in izbrali življenje.