Tradicionalna pravila za srečen zakon, ki delujejo, čeprav jih nočemo slišati

Foto: Canva

Zakonska zveza prinaša veliko radosti, sreče in veselja. Zlahka pa lahko postane tudi pravi pekel.

Dobra zakonska zveza je veliko vredna, a ni samoumevna. Zanjo se je potrebno zelo potruditi, tako kot za vsako dragoceno stvar in jo neprestano negovati. Le tako odnos med možem in ženo ostaja živ in iskriv. Tradicija nam natančno kaže, kaj je potrebno za dober zakon, vendar moderen človek tradicijo zavrača, kar je eden izmed glavnih razlogov, da imamo v svetovalnicah ogromno parov v globoki krizi, tik pred razhodom.

Vedno znova me na skupinah preseneti, ko novo prišli pari sprašujejo po nasvetu, kako spraviti zakon, odnos, v neke normalne tirnice. Ponudiš jim tradicionalna izročila, ki preverjeno zelo dobro delujejo, a večina, žal, v današnjem času, tega ni sposobna in voljna sprejeti. Malo nejeverno gledajo, nekatere ženske vihajo nosove, škripajo z zobmi in predihavajo ipd. V skoraj isti sapi pa se obračajo h kateremu od zakonskih parov, ki predstavlja zdravo jedro skupine, z vprašanjem: “Kako pa vama uspeva? Sama si tudi želiva takšnega odnosa!”.

Mož se je dolžan potruditi in postaviti ženo na prvo mesto. Najbrž za ženo ni hujšega od občutka, da je na drugem mestu.

Ja ljubi Bog, točno tako jim uspeva, da upoštevata prej omenjena tradicionalna izročila. Pogosto se držijo svetopisemskih navedb o odgovornosti in nalogah moža in žene. Derek Prince jih zelo dobro predstavi in interpretira v svojem delu Možje in očetje, podobno tudi Miriam Constanza v svojem odličnem delu Poroči se in bodi podrejena, katerega bi morala prebrati vsaka žena, ki želi imeti zadovoljujoč odnos.

Poglejmo najprej naloge moža

1. Ljubi svojo ženo. O tem veliko in odlično piše Jože Ramovš v svoji knjigi Sožitje v družini. Nedvomno najpomembnejša naloga vsakega moškega je, da ljubi svojo ženo, saj žena potrebuje brezpogojno ljubezen. Moški pa potrebuje spoštovanje. Celotna ženska bit/narava je usmerjena v to, da ljubi. Moška ni. Moškemu to ni samoumevno in se mora vsak dan znova odločiti, da ljubi svojo ženo. V kolikor moški ne ljubi svoje žene, ga ona ne spoštuje in padeta v začaran krog. Takšna žena ljubi moža tako, kot ona zna, to pa je na način, kot ljubi svoje nezrele otroke. Nekateri moški to vlogo nezrelega otroka z veseljem sprejmejo, drugi pa se pričnejo odmikati. V tej perspektivi potrebe ženske po brezpogojni ljubezni mora moški tudi razumeti, kaj pomeni zavrnitev svoje žene, ko je ta pripravljena na spolnost in to tudi jasno pokaže. Za moškega je normalno in naravno, da neprestano išče priliko za spolnost in pogosto preverja ali so kakšne možnosti. Normalno je in nič hudega ni, če je vmes večkrat zavrnjen, se mora pač malo bolj potruditi. Pri ženski pa je proces drugačen, bolj kompleksen. Ko je enkrat pripravljena, potem ravno zaradi te prej omenjene potrebe po biti brezpogojno ljubljena, zanjo zavrnitev moškega (zaradi nevrotičnih ovir ali “iz inata” zaradi prejšnjih neuspelih poskusov) pomeni razvrednotenje njene celostne biti.
2. Sprejema odločitve in daje pobude. To bi moralo biti precej jasno. V praksi to potrjujejo mnoge uspešne ženske, ki imajo uspešno kariero, dobro plačo … pa bi položaj takoj zamenjale za moškega, ki je odločen, daje pobude in na katerega bi se lahko naslonila. Te naloge najbolje psihoanalitično interpretira in razdela Roman Vodeb, ki pravi, da struktura genitalij narekuje, da mora moški “riniti”, ženska “sprejemati”. Moški je torej usmerjen k imeti, ženska k biti. Moški se mora potruditi, da je uspešen v zunanjem svetu, v poslu, karieri, službi in Vodeb zelo pravilno pravi, da je dolgoročno precej kvarno za otroke, če ženska zasluži več od moža.  S tem ga kastrira, kot tak pa ne more biti glava družine in vpeljati reda, discipline in jasnih pravil, ki jih odraščajoči otroci še kako potrebujejo. Moški mora zaslužiti, po Vodebovo, niti približno si ne sme dovoliti, da mu npr. žena kupi avto, po možnosti še kakšnega “klitoričnega” Twinga.
3. Ženo hrani in neguje. To pomeni, da je žena za svojega moža najpomembnejša in najdragocenejša na svetu. Velike težave imajo tisti moški, ki so pretirano navezani na svoje mamice (posebno še v kolikor je sobivanje v isti hiši), jo dajejo na prvo mesto in so razpeti med željami žene in mame. Mož se je dolžan potruditi in postaviti ženo na prvo mesto. Najbrž za ženo ni hujšega od občutka, da je na drugem mestu.
4. Je odprt za to, kar žena misli in čuti. Žene ne popravlja, ko govori o sebi, in pokaže, da mu je vredno, kar ona misli in dela. Mislim, da je to področje, kjer ima vsak izmed mož še nekaj prostora za izboljšave.
5. Daje pohvale. Derek Prince trdi, da je precej napačno varčevanje, v kolikor mož skopari s pohvalo. Kot mnogo stvari, se lahko tudi hvaljenja nauči, kar najlepše razloži Jordan Peterson. Ko žena urejena in naličena pride iz kopalnice in mož, kot pravi drvar, tega ne opazi in ne reagira, je žena upravičeno razočarana. Toda namesto, da pestuje svoje razočaranje, ima možnost izraziti željo in potrebo, da je pohvaljena. Možu mora izraziti, da želi pohvale, da je lepa in da dobro izgleda. Mož to stori in žena se zahvali, lahko tudi popravi in da napotke, kako naj pohvala zveni. Res je, da prvič, drugič, tretjič, petič, tukaj ni nič spontanega, filmskega, vendar po nekaj ponovitvah, bo vsak normalen moški, kateremu sta odnos in žena pomembna, pohvalo usvojil in bo le ta postala spontana. Glede na to, da je življenje dolgo, se je takšnih stvari vredno naučiti.

In še naloge žene

1. Je podrejena in 2. Je pomočnica. Prvi dve sta v današnjem času zelo problematični. Moderne ženske teh nalog nikakor niso pripravljene sprejeti, ker menijo, da je to manjvredna naloga, pa gre v resnici za večvredno nalogo. Gre za poseben privilegij in ne dolžnost. Žena moža dopolnjuje, mož brez žene pač ni popoln. Še enkrat, v klinični praksi srečujemo mnogo uspešnih samskih žensk, ki bi dale vse za moškega, vrednega, da bi mu bile podrejene in bi mu sledile. Poseben privilegij se kaže tudi v tem, da ima žena poseben ključ s katerim odpre vrata, da mož izpolni nalogo kot glava družini. Če žena ni podrejena in mož ni glava družine, je njun zakon, tako najlepše opiše Jože Ramovš, kot majhna barka sredi razburkanega oceana. Brodolom je neizbežen.
2. Podpira in 4. Spodbuja. Tu ni kaj dodati. Mož to nujno potrebuje, da se lahko uveljavi v zunanjem svetu in odigra svojo vlogo “trdnega mostu”, po katerem se sprehodijo otroci iz varnega domačega družinskega sveta v zunanji svet, poln negotovosti.
3. Zastopniško moli, prosi za moža. Vse prevečkrat žene kritizirajo, pozabijo pa moliti, prositi za moža. Pravilne molitve, prošnje, dajejo mnogo boljše rezultate, kot kritike in pritoževanja.

 Avtor zapisa je dr. Uroš Perko