Je to še skrb za otroke – ali izpolnjevanje želja odraslih?

Foto: Canva

Ta teden je vladna koalicija v Državni zbor vložila predlog novele zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Novela sicer sledi odločbi Ustavnega sodišča iz novembra lani, ki zakonodajalcu nalaga, da uzakoni možnost umetne oploditve tudi za samske ženske in ženske v lezbičnih razmerjih.

Slovenci smo se glede tega sicer leta 2001 že izjasnili in z jasno večino 72,36 % natančno takšno rešitev odločno zavrnili. Ne le enkrat, o pravici otrok do družine smo Slovenci, verjetno kot edini narod na svetu, odločali kar trikrat in v vseh treh primerih jasno zaščitili pravico otroka do mame in očeta. A aktivistična večina na Ustavnem sodišču je ljudsko voljo na vseh treh referendumih in zdravo pamet brutalno povozila. Z umetno oploditvijo pada še zadnja odločitev naroda na tem področju.

Otrok ni in ne sme biti pravica. Otrok je dar in je najšibkejši člen družbe, zato je posebej pomembno, da ga tako zakoni, kot kultura in civilizacija varuje. Zato v civilizirani družbi obstajajo obredi, kot je poroka, kjer se mož pred celotno družbo (matičarjem kot predstavnik države, duhovnikom kot predstavnik religije in celotno žlahto in prijatelji) zaveže, da bo varoval in skrbel za ženo, s katero se poroča in njune otroke, in žena enako za moža.

Civilizacija je v skrbi za najšibkejše, otroke

Samo na čim boljši skŕbi za otroke lahko temelji napredek in prihodnost neke družbe, zato je zaščita otrok v civilizaciji na prvem mestu. Ko temu ni tako, se običajno začne degeneracija civilizacije in njen zaton. Tudi slovenska ustava je glede tega jasna. Tretji odstavek naši državi jasno nalaga, da »varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.«

Optimalne razmere za to so v družini, kjer sta ljubeča oče in mama, ki skrbita za svoje otroke. K temu mora družba primarno stremeti. Seveda pa to vedno ni mogoče. Zveze razpadejo, zgodi se, da kdo od staršev umre ali je kako drugače odsoten, zgodi se celo, da je morda kdo nasilen, da otroka ali mater zlorablja. V teh primerih seveda kot družba pomagamo tem okrnjenim oblikam družine, ki potrebujejo posebno pozornost, v najskrajnejšem primeru, otroka celo odvzamemo in namestimo v drugo družino. Tako naj bi bilo oz. tako je tam, kjer je dobrobit otrok na prvem mestu.

Otrok ni in ne sme biti pravica. Otrok je dar in je najšibkejši člen družbe, zato je posebej pomembno, da ga tako zakoni, kot kultura in civilizacija varuje.

Zahodna civilizacija je v zadnjih desetletjih to v veliki meri začela zanemarjati. Najprej smo odpravili zaščito nerojenih otrok, ki jih pač splavimo, če niso po našem okusu (imajo kakšno poškodbo ali bolezen, ali pa enostavno niso bili spočeti v trenutku, ko smo si mi zamislili, ko je nam udobno). Za njimi pa so prišli na vrsto rojeni otroci. Po zakonodaji iz leta 2022, ki je prav tako nastala kot posledica ustavne odločbe jih pač namestimo lahko v kakršno koli zvezo, ki so to želi, ne nujno tako, ki je za otroka optimalna. Še več, po novem zakonu bomo tudi umetno s postopki, ki so sicer namenjani zdravljenju neplodnosti, ustvarjali otroke, ki jih bomo zavestno prikrajšali za očeta, ker si jih neka samska ženska, ali pa lezbični par, pač želi. Kot si želimo psa, mačka, avto in čoln.

Po novem zakonu bomo tudi umetno s postopki, ki so sicer namenjani zdravljenju neplodnosti, ustvarjali otroke, ki jih bomo zavestno prikrajšali za očeta.

Odsotnost partnerja ni neplodnost, ki bi jo zdravili z umetno oploditvijo

Postopek, ki je prej paru moža in žene, ki sta imela zdravstvene težave pomagal pri zanositvi, se po novem zlorablja tudi za primere, ki težav z zanositvijo nimajo zaradi zdravstvenih težav, ampak življenjskih preferenc. Dve ženski, ali ena sama nima težav z neplodnostjo, ampak nima moškega, ki bi bil otrokov oče. Izvajanje umetne oploditve je v tem primeru dejansko zloraba postopka, ne pa zdravljenje neplodnosti, ker je takšna zveza ali odsotnost le te že po definiciji neplodna.

Ustavno sodišče to mirno spregleda in zgolj pavšalno oceni, da je za otroka vseeno, v kakšni zvezi (ali izven nje) odrašča, in se v celoti osredotoči na željo ženske, ki je domnevno diskriminirana, ker ne more priti do otroka.

Ustavno sodišče grobo povozi dobrobit otroka

Ustavno sodišče povsem spregleda, da je varuh ustave, ki varuje otroke, in se odloči zakonodajalcu naložiti, da omogoči ustvarjanje otrok brez očetov. Že brez tega se prepogosto zgodi, da otrok iz takšnega ali drugačnega razloga ne živi z očetom, morda celo z njim nima (kaj dosti) stikov. A vse to je posledica neoptimalnega razvoja nekega odnosa ali posledica nesreče, bolezni, v kateri je kdo od staršev umrl. Tukaj pa se kot družba odločimo, da bomo nekatere otroke zavestno in v naprej prikrajšali za očeta. V primeru oploditve samskih žensk in lezbijk, razen izjemoma, očeta, četudi zgolj kot darovalca sperme, otrok ne bo imel pravice spoznati.

Ustavno sodišče ugotovi, da je obstoječa ureditev skušala preprečiti, da bi otrok spočet z umetno oploditvijo odraščal brez očeta, a oceni, da tak cilj zakonodaje ni dopusten in se nato osredotoči na ženske, namesto na otroke, češ, da je zahtevati od ženske, da če želi otroka, najprej poišče partnerja in osnuje družino v nasprotju z njenim dostojanstvom.

Z to novelo je dokončno zabit še en žebelj v krsto civilizacije, v kateri živimo.

Gibanje Svoboda bi očete kar umaknilo iz vzgoje

Poslanci koalicije so danes veselo pozdravljali domnevno odpravo diskriminacije, odpravo krivice do žensk in celo modernizacijo in napredek.

Še več, Janja Sluga iz Svobode je dejala, da se po mnenju poslanske skupine celotna debata v zvezi z novelo zoži zgolj na vprašanje, ali bomo v naši državi za to, da ženske same brez moških vzgajajo otroke. »Odgovor Gibanja Svobode je ‘Da’. Danes to počne veliko število žensk in to so počele tudi skozi celotno človeško zgodovino.« Največja vladna stranka si celo prizadeva, da bi moške iz vzgoje otrok odstranili.

Za našo civilizacijo gre

Z to novelo je dokončno zabit še en žebelj v krsto civilizacije, v kateri živimo. Civilizacije, ki nam je sicer dala svobodo in demokracijo, zato se je zanjo še vedno vredno boriti, četudi bomo morali s krste populiti kar nekaj žebljev, in to hitro, preden bo zabit zadnji.