Strici in tete so zabavni!

Ko govorimo o družinskih odnosih, so običajno v ospredju odnosi med otroki in starši ali starimi starši, nikoli pa se ne ukvarjamo s tetami in strici, ki so lahko za otroke zelo zanimiv del sorodstva …

»S teto Julijo sva imeli res igriv odnos, pogosto sva se potikali naokrog in se imeli fino. Bila je zelo igriva in zelo mlada. S fantom sta večkrat ob petkih prišla pome in me peljala v pralnico, me posedla na pralni stroj, jaz pa sem ves čas prepevala pesmi v francoščini.« (Elena)

Raziskovalec družinskih odnosov dr. Robert M. Milardo veliko svojega dela posveča odnosom med tetami in strici ter njihovimi nečaki. Opaža, da v pogovorih vsi zatrjujejo, da je zabava pomemben del njihovega odnosa. 

Strici in tete lahko pričarajo zabavne izkušnje za otroke, pogosto pa se jim v tem tudi pridružijo. Nečakinje in nečaki tako pogosto navajajo »zabavnost« kot osebnostno lastnost ali kvaliteto, ki jo posebej občudujejo pri svojih najljubših stricih in tetah. V tem so ti drugačni od staršev, saj so jim brezpogojno naklonjeni, neobremenjeni z disciplino in s postavljanjem meja in posledično bolj zabavni od staršev. »Če rečem teti, kaj bom naredila, reče ‘super’ ali pa ‘kakor želiš’. Bolj zna biti zabavna od moje mame,« dr. Milardo navaja besede mlade Angele.  

Preusmerjajo k novemu, drugačnemu, zabavnemu …

Dr. Milardo pojasnjuje, da imajo osebe in dejavnosti, ki jih doživljamo kot zabavne, eno skupno značilnost: »Gre za priložnosti, ob katerih se naša pozornost preusmeri iz rutinskih dogodkov s predvidljivim izidom (ali staršev s pričakovanimi zahtevami) na dogodke z novimi in nepričakovanimi kvalitetami. Pri tem obveznosti, dolžnosti, odgovornosti, dnevno hitenje in vse skrbi začasno izginejo iz naše zavesti, nadomestijo pa jih nove izkušnje in bolj igrive lastnosti sorodnikov. Strici in tete zmorejo obračati pozornost nečakov v to smer, zato so v očeh nečakov tako posebni in cenjeni.«

Včasih pa je otrokom zabavno že samo to, da se skupaj zbere celotna družina – s strici in tetami vred – in da skupaj preživijo lep dan, praznujejo, se zabavajo. Tudi ob tem se utrjuje predstava o zabavnosti tet in stricev.

V čem so drugačni od staršev?

»Mislim, da gre za to, da si še vedno nekako član istega družinskega kroga, nisi pa omejen z omejitvami tega kroga,« razliko svoje vloge od vloge staršev vidi teta Olympia: »Predstavljaš prostor, kamor se nečaki lahko zatečejo, saj poznaš kontekst vsega skupaj. Veš, kakšna so pravila, kakšna so pričakovanja, sam pa nisi omejen z njimi. Si nekako izven tega.«

Teta Elena pa prostodušno priznava: »Če moji nečaki v naši hiši naredijo pravo zmešnjavo, se s tem ne obremenjujem, ker tu ne živijo. S tem ne utrjujem nikakršnih vzorcev obnašanja. Samo preprosto vesela sem jih. Kot starš pa si vedno na koncu ti tisti, ki mora pospraviti in počistiti in si tega že naveličan, zato te takšno vedenje jezi.«

Strici in tete sebe doživljajo kot bolj neodvisne in včasih manj obsojajoče v primerjavi s starši, nečakinje in nečaki pa jim v tem pritrjujejo. Včasih jih izberejo za svoje zaupnike. »S svojim stricem se lahko pogovarjam o dekletih in o kakih neumnostih, ki sem jih ušpičil, pa jih očetu ne smem povedati,« priznava 18-letni Jerry. Pogosto si nečaki tudi želijo narediti vtis na svoje tete in strice in jim je njihovo mnenje pomembno.  

Dr. Milardo še ugotavlja, da je pri tetah in stricih malce večja distanca do ravnanja otrok in s tem v igri malce manj čustev. Ni neposredne in vsakodnevne odgovornosti za njihovo vzgojo, so pa kljub temu nekako vključeni. »Nečake imaš lahko preprosto rad, jih sprejemaš, kakršne so, in se ne obremenjuješ z malimi podrobnostmi,« pojasnjuje še ena od tet.

Tete in strici z vsem tem podpirajo in dopolnjujejo delo staršev, včasih preko neposrednega usmerjanja nečakov, včasih pa prek usmerjanja staršev. Na ta način na mnogo načinov bogatijo življenja svojih nečakov, je prepričan dr. Milardo.

Vir: psychologytoday.com