Če otrok živi s kritiko, se nauči obsojati.
Če otrok živi s sovraštvom, se nauči boriti.
Če otrok živi s posmehom, se nauči biti sramežljiv.
Če otrok živi s sramoto, se nauči, da se mora počutiti krivega.
Če otrok živi s strpnostjo, se nauči biti potrpežljiv.
Če otrok živi s spodbudo, se nauči zaupanja.
Če otrok živi s pohvalo, se nauči ceniti.
Če otrok živi s poštenostjo, se nauči pravičnosti.
Če otrok živi z varnostjo, se nauči zaupati.
Če otrok živi z odobravanjem, se nauči imeti rad samega sebe.
Če otrok živi v sprejetju in prijateljstvu, se nauči iskati ljubezen in dobroto.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
ok, eni pari pa so čisto mimo vsake logike…
kritika-obsojanje: ne daj mu kritike ampak ga samo po dlaki gladi pa boš videl kakšnega fajn narkiča si boš vzgojil. Ali pa bo naredil samomor ko ga bo kdo drug kritiziral. Taki starši ki niso sposobni tudi kritike so nočna mora vsakega učitelja.
sovraštvo-borjenje: kaj je narobe z borjenjem? kaj naj pusti da vsi pljuvajo nanj? saj v popolnem svetu askeze je borjenje nesmiselno in je glavno samozatajevanje, ampak to je svet odraslih, ne otrok…
posmeh-sramežljivost: in kaj prosim lepo je narobe s sramežljivostjo? kaj morajo vsi razkazovat svoje telo in vse najstnice hodit na plažo zgoraj brez? potem pa imamo najstnice ki se snemajo med seksom…
druge pa so (tudi če kakšne niso najbolj logične) po moje v redu… z zgornjimi pa res ne vem kaj naj počnem kot starš in vzgojitelj.
Aaaaa, p, mislim, da jedansko nisi dojel, kaj zgoraj piše. Pa brez zamere. Če lahko. :silly:
Sramežljivost, npr. v smislu neizkazovanja telesa je super, se totalno strinjam. Je pa sramežljivost v smislu, da človek ne upa javno kaj zapeti, povedati svoje mnenje ipd. In ta vidik pretirame sramežljivosti je problematičen. Sem prepričana, da je avtor tega članka ciljal na nekoristno sramežljivost.
Borjenje. Spet gre za zdravo borbo, ko želiš v življenju nekaj doseči in pretirano. Mislim, da je pretirana tista, ki te omejuje, zasužnjuje, da moraš biti vedno najboljši, premagati druge, ki druge tudi žalosti in spravlja v dobro voljo. Sem gledala en resničnostni šov Top chef, neki kuharji. Pa je bila ena tipica, prav zategnjena, tekmovalna in borbena, da mi je bilo kar slabo jo gledat. Kar čudno energijo je oddajala. In potem je izjavila, da ji je njen oče rekel: “Če si drugi, si še vedno zguba.” Eto. Ženska zafrustrirana, revca.
Kritika je spet dvojna. Je konstruktivna kritika in je kritika v smislu žalitev. Konstruktivna je dobra, pomaga človeku, da se raste, se izboljšuje. Ampak mora biti vedno povedana z ljubeznijo. Ne z ujčkanjem, ne z laganjem. Jasno, iskreno, ampak z vsem spoštovanjem. Kritika v smislu žalitev pa ponižuje drugega, mu jemlje dostojanstvo. In kot taka človeka slabša, mu jemlje pogum, voljo do življenja in pozitivnost. Postane zagrenjen in tolče po drugih, da bi sebe malo dvignil v svojih očeh.
Ok, to je pa moje razmišljanje. 🙂