Skupni obroki – izkušnje staršev

 Da so že čisto majhni otroci lahko pravi izbirčneži ve večina staršev. Kako pa poskušajo otroke prepričati, da vseeno pojedo kaj zdravega?

“Ko smo na morju jedli kosilo, se je hčerka (3 leta) kar naprej vrtela na klopi, packala in se želela igrati. Razumem, da otrok ne more dlje časa sedeti na miru, a svojo hčerko poznam in vem, da lahko mirno poje toliko, kot ji ustreza. Dovolil sem ji, naj se gre igrati in pojedel kar je ostalo. (Potem se pa žena jedi, da se tredim… hrano je pač nekulturno metati stran!). Popoldne smo šli na plažo in seboj pozabili prigrizek. Videl sem, da je bila to kar dobra lekcija. Ko smo se vrnili, je hčerka zlezla za mizo in mirno čakala na večerjo zagotovo 20 minut. Ker moj namen ni bil kaznovanje s hrano oz. odvzemom hrane, se mi je zdela to kar posrečena lekcija.” Andraž, očka 3 letne Lejle

“Sina poskušam prepričati, naj za kosilo vsaj poskusi kar sem pripravila. Včasih mi ne uspe, včasih pa se vendarle odloči. čeprav se pači že preden prinese do ust (ugotovila sem, da ga odbija zelena in rjava hrana!). Je pa zadnjič poiszkusil omako, ki je potem ni želel pojesti, je raje jedel sam krompir. Vendar pa je naenkrat potegnil pred sebe skledo solate, ki je še nikoli ni jedel in dejal: »Bom poskusu!«. Debelo sem ga gledala, ko je navdušeno malical paradižnik in papriko – s soljo, bučnim oljem in kisom!” Katja, mamica 3, letnega Anžeja

“Sem vzgojiteljica v vrtcu. Nekaj časa nazaj so pripravili za kosilo morske sadeže. Jaz jih ne maram in, ko sem pogledala v lonec se mi je kar obrnilo. Trudila sem se, da tega ne bi pokazala, vendar je tudi pomočnica zelo očitno zavihala nos in izpustila polglasno nekaj krepkih na račun jedi. Nihče iz naše skupine ni jedel, kar se je meni zdelo popolnoma logično, dokler nisem stopila v sosednjo igralnico, kjer so vsi navdušeno jedli »školjke, rakce in lignje«. Vsi – vključno z vzgojiteljico in pomočnico, ki je s kruhom pravkar brisala posodo. Nad dogodkom sem se pošteno zamislila.” Barbara, mamica in vzgojiteljica

Zadnjič sem z vrta prinesla kolerabo. Kot majhna deklica nisem marala kuhane zelenjave, se pa spomnim, da sem rada jedla surovo (korenček, kolerabo, zelje…). Ko sem kolerabico pripravljala za juho, sem jo ponudila tudi hčerki (2,5 let). Malo me je nezaupljivo gledala, ko pa sem jo povabila bližje, da bo prisluhnila, kako hrusta, ko jo žvečim. Bila je čisto prevzeta. Pojedla je polovico kolerabe (več ji nisem upala dati, da je ne bi bolel trebuh), pred nekaj dnevi, pa mi je na vprašanje, kaj bo večerjala odgovorila, da bi kolerabo. Nad hrustanjem je čisto navdušena. Hrusta tudi korenček, paprika, kumarice… Čeprav moram vsak grižljaj poslušati, sem vesela, ker je zelenjavo. Polona, mamica Julije

Z možem obožujeva sladke sirove štruklje. Ko sem jih prvič pripravila za vse tri, sva bila nemalo presenečena nad hčerko, ki jih je izpljuvala iz ust, čeprav je dotedaj vsako novo jed z užitkom poskusila in pojedla – malo več ali malo manj, izpljunila pa je ni še nikoli. Ugotovila sem, da ne mara skute (razen sadnih iz trgovine, ki so tako sladkane, da kaj skupnega s skuto nimajo več). Čeprav bi si želela, da bi skupaj lahko napadli obrok skutnih štrukljev, sem se sprijaznila, da bom morala za njo, kadar bom pocrkljala naju, pripraviti kaj drugega. Glede na to, da sicer ni izbirčna ji očitno ta okus zares ne ustreza. Tina in Grega, starša 2,5 letne Julijane