9 mitov o nasilju v šolah

Foto: Shutterstock

Nasilje med vrstniki, tako fizično kot verbalno, je v šolah pogost pojav. Otroci so prestrašeni, starši obupani in jezni, zaposleni razpeti med enimi in drugimi iščejo najboljše rešitve. Žal vsak, ki se je na kakršenkoli način že s tem srečal, ve, kaj nasilje med vrstniki je, in kako daleč lahko pripelje. Vendar o tovrstnem nasilju še vedno vemo premalo. In veliko od tega, kar vemo, je pravzaprav zgolj le mit. Ne verjamete? Preverite naslednje.

Mit št. 1: Nasilneži so samo nevzgojeni, hudobni in jezni otroci

Čisto vsak otrok, ne glede na osebne značilnosti ali okolje, v katerem živi, lahko v nekem obdobju ali v neki situaciji razvije nasilno vedenje do drugega. V medvrstniško nasilje namreč štejemo zmerjanje, poniževanje, pretepanje in vsa podobna dejanja namerne povzročitve škode drugemu v povezavi s tem, da nekoga zaznamo kot šibkejšega od sebe.

Vsak posameznik lahko občuti, da mu nekdo močno ni všeč in ga obravnava kot manjvrednega in slabšega v kakršnemkoli pomenu. In če se s tem ne zna spopasti, dejanje nasilja ni daleč stran.

Mit št. 2: Moj otrok je še v vrtcu, zato se s tem še ne obremenjujem

Pravzaprav ni prezgodaj, da bi z otrokom o tem začeli govoriti. Kar velika verjetnost je, da se bo z nasiljem slej ko prej srečal – kot žrtev, kot nasilnež ali zgolj kot opazovalec. Zatiskanje oči pred realnostjo je najslabša možnost. Pogovor v tem obdobju je kot preventiva pa najboljša možnost. Z otrokom na preprost način spregovorite, kaj nasilje je, česa ne sme dovoliti drugim, kaj storiti v primeru, da do tega pride … Stalno bodite zgled v primernem in spoštljivem obnašanju in komunikaciji do drugih. Otroci vidijo in slišijo več, kot si včasih želimo.

Mit št. 3: Kar koli se že dogaja, bo že minilo

Bolj verjetno kot ne se brez pomoči in vmešavanja staršev in zaposlenih na šoli zadeva sama po sebi ne bo uredila. Ko otrok o tem spregovori, ne zamahnite z roko. Naj se vam ne zdi nepomembno, kar vam ima povedati. Raje ga čim več sprašujte – o vzrokih, o udeležencih, o počutju. Prav tako je potrebno takoj obvestiti šolo, da posreduje in opazuje, preden se stvar razbohoti. Razvijajte otrokovo notranjo moč in samospoštovanje.

Otrok mora vedeti, da je to, kar se dogaja, narobe in da mora takoj spregovoriti z odraslim. Žal to niti za otroke, ki staršem zaupajo, ni tako preprosto: lahko jih je strah, lahko jim je nerodno. Še huje pa je, če otroci sploh nimajo ob sebi odraslega, ki bi mu to lahko zaupali, ne da bi se iz vsega skupaj zgolj norčeval.

Mit št. 4: Če učitelj na šoli reče, da je vse urejeno, potem je gotovo vse urejeno

Učitelj in šola morda ne vedo vsega, kar se dogaja. Opazujte in poslušajte otroka, sprašujte ga. Če imate občutek, da stvar ni rešena, bodite močni in vsiljivi.

Mit št. 5: Najbolje je, da pokličem mamo nasilneža in se z njo direktno pogovorim

Težko je vedeti, kaj je v dani situaciji najbolje, toda govoriti s starši dotičnega nasilneža je najpogosteje slaba izbira. Eden izmed vzrokov je v tem, da se nasilno vedenje lahko razvije iz nasilnega vedenja doma in v tem primeru naredimo več škode kot koristi.

Hkrati je prav, da vedno damo najprej otroku priložnost, da se s težavo sam sooči. Pomagamo šele, ko vidimo, da le-ta presega njegovo sposobnost reševanja konfliktov in komunikacije.

Mit št. 6: Nasilneži so vedno bili in vedno bodo – s tem se je pač treba sprijazniti

Problema nasilništva ni potrebno minimalizirati ali ga preprosto spregledati, temveč se je treba z njim soočiti. Medvrstniško nasilje ni nekaj, kar bi lahko mirne duše sprejeli in ob tem skomignili z rameni. Namesto pometanja pod preprogo iščimo rešitve. Pogovarjajmo se o tem, ozaveščajmo, sprašujmo, dajajmo zgled.

Mit št. 7: Če moj otrok ne bi bil šibak/drugačen/nov na šoli/majhen, ne bi bil tarča nasilja

Samo eno je skupno vsem žrtvam: nekdo ga je izbral za tarčo. Naj bo to enkraten ali ponavljajoč se dogodek, čisto vsak je lahko žrtev. Ne glede na lastnosti, ki jih ima otrok, in ne glede na njegovo priljubljenost se lahko zgodi, da se ujame v past nasilja. Zato bolj kot spraševanje, kaj je z otrokom »narobe«, pomaga naučiti ga, da se postavi zase in mu zagotoviti, da nasilje nad njim ni njegova krivda (izvzeti so seveda primeri obojestranskega nasilja).

Mit št. 8: Nasilje se kljub vsemu nadaljuje – ničesar več ni, kar bi lahko naredili

Ne drži. Naloga staršev in šole je, da se otrok v okolju počuti varno. Če v šolo hodi s strahom pred vrstniki, nismo še storili vsega.

Mit št. 9: Moj otrok ni žrtev nasilja niti ni nasilnež, zato se me to ne tiče

Medvrstniško nasilje se tiče vseh nas in vsi smo dolžni, da pripomoremo k zmanjšanju le-tega. Če en otrok na igrišču zmerja ali žali drugega, ne glejmo stran. Ne delajmo se, da ne vidimo brcanja. Tisti, ki se med nasilje vmeša in tisti, ki se ne – oba imata na nasilje velik vpliv. Prav tako je otrok, ki jasno ne tolerira nasilnega vedenja nad sošolcem, velika pozitivna sprememba, ki se bo že jutri poznala.

Vir: www.todayparent.com