7 razlogov zakaj je predlog zakona Srebrne niti o pomoči pri samomoru in evtanaziji močno sporen

Vir: Shutterstock

Ta mesec se je končala šestmesečna javna razprava o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja oz. evtanaziji, ki ga je pripravila skupina v okviru združenja Srebrna nit. S pomočjo argumentov uglednih slovenskih strokovnjakov, predstavljenih v oddaji Spoznanje več, predsodek manj na Radiu Ognjišče, pišemo o sedmih ključnih razlogih, zaradi katerih predlog zakona ne bi smel biti sprejet. Svoja stališča so v oddaji predstavili predsednik Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina, dekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Igor Švab in doktor pravnih znanosti, akademik in zaslužni profesor Janez Kranjc.

1. Predlog zakona je v nasprotju s temeljnimi principi poslanstva zdravnika, saj zdravnike spreminja v rablje

Predlog, če bi bil sprejet, bi v temelju spremenil poslanstvo zdravnika, menijo strokovnjaki, ki so sodelovali v oddaji. Trenutno je poslanstvo zdravnika, da življenje ohranja in osebo zdravi, ne pa ubije. Po njihovi oceni bi pripomogel k še dodatnemu upadu ugleda zdravniškega poklica ter najverjetneje tudi vpisu študentov na medicinsko fakulteto ter (ne)odločanje mladih zdravnikov za delo v družinski medicini.

»Zdravniški poklic ne želi spremeniti svojega poslanstva, ki je že stoletja usmerjen v pomoč sočloveku. Zdravniki vloge rabljev ne želimo prevzeti.« (Predsednik slovenskega zdravniškega društva dr. Radko Komadina)

2. Predlog zakona je bil sestavljen brez sodelovanja strokovnjakov, ki naj bi pomoč pri samomoru in evtanazijo izvajali, ter mimo ključnih zdravniških organizacij

Predlog zakona predvideva, da bi evtanazijo izvajal zdravnik na primarnem nivoju (družinski zdravnik). Če ta evtanazije ne bi želel izvajati, bi moral najti drugega zdravnika, ki bi osebo evtanaziral.

»Predlog in evtanazija je v nasprotju s temeljnimi principi poslanstva zdravnika« /…/ »Ta zakon sili zdravnike, da postanemo rablji, ubijalci in to brez našega soglasja.« (Predsednik slovenske medicinske akademije dr. Pavel Poredoš)

»Zdravniške organizacije v celoti zavračamo predlog tega besedila, katerega avtorji zmotno navajajo, da so konzultirali zdravniške organizacije. Niso jih. Niti Slovenskega zdravniškega društva, niti naše Komisije za medicinsko etiko pri Slovenskem zdravniškem društvu, niti Zdravniške zbornice, niti Odbora za etično-pravna vprašanja pri zdravniški zbornici.« (Predsednik Slovenskega zdravniškega društva dr. Radko Komadina)

3. Ne upošteva negativnih izkušenj držav, ki so tovrstne zakone že sprejele in ne preprečuje možnosti zlorab

Dosedanje izkušnje držav Beneluksa in nekaterih ameriških zveznih držav po sprejemu zakonov, ki omogočajo pomoč pri samomoru in evtanazijo, kažejo na številne možnosti zlorab; postopkovnih napak, evtanaziranja osebe brez njenega privoljenja, po volji svojcev ali drugih oseb, zlorab povezanih z darovanjem organov itd. Slovenski predlog ne vsebuje varovalk, ki bi te zlorabe preprečile.

»S takšnim predlogom, kot je sedaj, bomo odprli Pandorino skrinjico neskončnih zlorab, za katere vemo, da že obstajajo v svetu in ta zakon jih v ničemer ne preprečuje. Pa še, kot smo Slovenci veleumi, smo si tukaj izmislili še nove možnosti, kako bomo tukaj naredili še več problemov.« (Dekan medicinske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Igor Švab)

»Statistike in raziskave kažejo, da je bilo v zadnjem desetletju izvedenih skoraj dve tretjini usmrtitev brez ustreznih soglasij tistih, ki so jih evtanazirali,« je dejal, dr. Poredoš. Opozoril je, da število evtanazij naraste pred dopusti, ko se verjetno svojci želijo »znebiti starih ljudi, ki so jim v nadlego«. Opozoril je še na vprašanje soglasja pri evtanaziranju otrok, ob interesu za organe za transplantacijo, ki jih odvzamejo še pri živem telesu.

4. Sprejem zakona bi zaustavil razvoj paliativne oskrbe pri nas

Strokovnjaki so prepričani, da je medicina sposobna lajšati velik del trpljenja ob koncu življenja ter terminalnim bolnikom omogočiti dostojno preživljanje zadnjih trenutkov življenja brez bolečine in trpljenja. Kljub temu pa menijo, da bi paliativna oskrba v Sloveniji lahko bila urejena in financirana bolje, saj smo v tem smislu še vedno precej za drugimi razvitimi državami. Kot so opozarjali, potrebujemo regijske centre za paliativno oskrbo, pa tudi ozaveščanje laikov o možnostih paliativne oskrbe. Deloma so kot razlog za uvajanje evtanazije videli tudi, »kot potrošniško bližnjico za reševanje nerešenih problemov v zdravstvu,« saj namesto dobro organiziranih dolgotrajne in paliativne oskrbe ponuja »instant rešitev«.

»Če uvedeš takšen način reševanja terminalnih stanj in ga zlahka omogočiš, potem se bo razvoj tiste stroke, ki je namenjena lajšanju trpljenja ob koncu življenja bolj zaustavil.« (Dekan medicinske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Igor Švab)

5. Zakon evtanazijo predstavlja kot cenejšo in bolj rentabilno možnost od paliativne oskrbe

»Zdravstveni stroški  v zadnjem letu življenja se v primerjavi s stroški prejšnjega življenjskega obdobja povečajo za več desetkrat. Študija v kanadski provinci je pokazala, da se več kot 20 % stroškov zdravstvenega varstva porabi za bolnike v šestih mesecih pred smrtjo, čeprav predstavljajo le 1 % prebivalstva.« (Predlog zakona)

Predlog stroške paliativne oskrbe v zadnjem mesecu bolnikovega življenja oceni na 3000–4500 evrov, medtem ko bi evtanazija (zdravstveno zavarovalnico) stala manj kot 1500 evrov. Zakonski predlog implicira, da bodo ob dejstvu, da človek največ denarja zdravstvene zavarovalnice porabi v zadnjih mesecih svojega življenja, ob njegovem hitrejšem koncu z evtanazijo, ti stroški nižji, dobički zavarovalnice pa višji.

»Eden najbolj katastrofalnih delov tega zakona je, da se življenje kalkulira, koliko je vredno. In da je paliativna oskrba trikrat dražja. Če kaj, potem to ne sodi v predlog tega zakona. Kajti življenje nima cene. Evtanazija, tudi če je poceni v primerjavi s paliativno oskrbo, je absolutno nesprejemljiva s finančnega vidika.« (Predsednik slovenske medicinske akademije dr. Pavel Poredoš)

6. Naš pravni sistem nasprotuje spodbujanju evtanazije – tako aktivne kot pasivne

Pravnik Dr. Janez Kranjc je opozoril, da je v Sloveniji nedotakljivost človeškega življenja trenutno temeljna pravna vrednota in da ni pravne podlage, da bi posameznik lahko nekaznovano posegel v tuje življenje (razen v primeru varovanja lastnega življenja ali napada na neko drugo pravno vrednoto), spodbujanje k samomoru pa je še vedno kaznivo. Evtanazija je pravno še vedno nasilen poseg v človeško življenje.

7. Vsebuje več drugih pravnih nedoslednosti

Po oceni doktorja pravnih znanosti Janeza Kranjca zakonski predlog Srebrne niti vsebuje več pravnih nedoslednosti oz. problematičnih rešitev:

  • Da mora zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, najti drugega zdravnika, ki bi evtanazijo izvedel.
  • Da zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, po zakonu ne more biti član v predlogu zakona predvidene komisije RS za pomoč pri končanju življenja, niti ne more biti drugi zdravnik, ki poda svoje mnenje (četudi evtanazije ne izvaja), niti zdravnik specialist za duševno zdravje, ki poda svoje mnenje, kar je po oceni dr. Kranjca diskriminatorno.
  • Pravni problem je tudi povsem subjektiven koncept za bolnika »neznosnega trpljenja« – neznosno trpljenje je namreč za vsakega posameznika lahko nekaj povsem drugega.
  • Zakon omogoča zlorabe oz. jih ne preprečuje. »Ko gre za tak ireverzibilni, dokončni poseg, kot je usmrtitev pacienta, ko ni nobene možnosti, da bi to revidirali (kar je bil tudi eden od temeljnih argumentov proti smrtni kazni), potem moramo zagotoviti zadostne mehanizme, ki bodo preprečili zlorabe.« (dr. Kranjc)
  • Predlog zakona predvideva kratke roke od izražene odločitve do postopka, čeprav gre za najbolj usodno odločitev (dr. Kranjc opozarja tudi na možnost evtanazijskega mobinga).
  • Predlog kot zakonsko mejo, ko je pomoč pri samomoru oz. evtanazija mogoča, postavlja 18 let, dr. Kranjc opozarja tudi na možnost zlorab zaradi velikega interesa po organih za transplantacijo.
  • V oddaji je izpostavljeno tudi vprašanje odgovornosti; v primeru napake, ki bi bila lahko povsem proceduralne narave in bi bil tako posameznik neupravičeno evtanaziran, bi odgovarjal osebni zdravnik – in sicer za umor.

Komentarji

  1. Res je, zdravniki niso morilci. Veže jih Hipokratova prisega, da ne bodo nikoli nobenemu načrtno uničili življenja.
    Po drugi strani pa imamo trpljenje ljudi, ki se vleče v neskončnost. Včasih so ljudje umirali, ko je prišel njihov čas, mnogokrat je res prišel prezgodaj. Danes so zdravila, umetna hrana, vitamini, tudi podaljševanje življenja, ki mu včasih ni videti konca. Nekateri se naveličajo življenja in jim je posebno na starost, težko breme, drugi bi radi večno živeli in se s smrtjo ne morejo sprijazniti.
    Tudi zdravniki so večkrat v težki situaciji, ko svojci pritiskajo nanje in se nikakor ne morejo sprijazniti, da bodo njihovi starši umrli.
    Znanka se npr. ne more sprijazniti, da je umrla mama, stara 95 let in pravi, kaj bi zdravniki morali narediti, pa niso naredili…da bi bila mama lahko še živa.

  2. Samo barcaffe, odlično napisano.

    Sama dodajam tole:
    Vsak odrasel človek bi moral pri notarju overiti že zelo zgodaj, ko postane polnoleten, oporoko, pa ne tisto materialno, komu bo zapustil 3 avte, bazen, 3 hiše in ostalo navlako, ampak tukaj poudarjam oporoko v smislu, kako si želi umreti, kako in kje želi biti pokopan, koga želi imeti ob sebi na smrtni postelji, ali podaljševanje življenja ali ne, ali zdravila ali ne, itd., kako v primeru, če se zgodi nenadna nesreča (prometna, delovna, itd.), kako v primeru bolezni, s kom želi preživeti zadnje dneve itd. To je najbolj pomembno v življenju. Vendar ker se ljudje ne želijo/ne zmorejo/nočejo pogovarjati o najbolj pomembnih vidikih konca zemljskega življenja, se pač dogaja to, kar se. Strah pred smrtjo, strah pred umiranjem, strah pred trpljenjem.
    In zaradi tega tudi pohvalim vsakršno okroglo mizo, predavanja, debate in morebitno spreminjanje zakonodaje na tem področju, saj se mora veliko stvari premakniti naprej.
    Seveda za mladoletne otroke, mladino in starejše, ki ne morejo odločati o sebi, tukaj izpuščam, ker za otroke in mlade do 18. leta odgovarjajo starši in se z njimi tudi pogovarjajo, če pride do tega, da je otrok neozdravljivo bolan itd. Vsi imamo svoje želje, kako si predstavljamo konec tukajšnjega življenja.
    Zato se ne bojmo o tem pogovarjati. Otroci so glede tega zelo dojemljivi, spontani, se ne bojijo, dajmo jim priložnost in še mi omejimo svoje strahove in se pogovarjamo o njih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.