10 stvari, ki jih ne bi smeli reči svojemu otroku

Vir: Shutterstock

Najbrž ste že slišali za tipične stavke, ki niso primerni, da bi jih izrekli svojim otrokom: “Zakaj nisi takšen, kot je tvoj brat?,” “Iz tebe ne bo nič,” “Ne bodi taka mevža,” “Za vsako figo se cmeriš,” “Imaš dve levi roki” ipd. Četudi te besede starši morda izrečejo v ihti, jih izstrelijo tako mimogere, ko so pod vplivom močnih čustev, pa vseeno otroka globoko ranijo. Zarežejo se mu v spomin, v njegovo telo, in lahko ga spremljajo še zelo dolgo časa. Kajti nenazadnje gre za izraze, ki se dotikajo otrokove osebnosti – njegovih lastnosti, sposobnosti, načina čustovanja itd. Otrok pa bo o sebi verjel tisto, kar bo slišal od svojega starša.

Obstajajo pa tudi besede ali stavki, ki sami po sebi niso škodljivi ali uničujoči (niso povezani z negativno označbo otroka), pa vendar je bolje, da jih starši opustijo in jih nadomestijo z nečim drugim. Zakaj? Ker ne pomagajo k otrokovi večji samostojnosti, preslišijo njegova čustva in potrebe ali pa ga nezavedno bremenijo s strahovi ali stresom odraslih. Portal Parents je izpostavil 10 takšnih besed oziroma stavkov, ki jih starši najpogosteje izrečejo.

  1. “Odlično si to naredil/a!”

Ta stavek sam po sebi ni napačen, vendar so raziskave pokazale, da vsakič, ko otrok osvoji neko veščino ali se v določeni stvari izkaže, starš pa mu odgovori z “Bravo!” ali “Tako se dela!”, s tem naredi otroka odvisnega od njegove potrditve in ne od lastne motivacije, pravi svetovalka za vzgojo Jenn Berman, avtorica Vodnika od A do Ž za vzgojo srečnih, samozavestnih otrok.

Bermanova ob tem svetuje, naj starši svoje pohvale prihranijo za tiste stvari, ki so resnično upravičene in naj bodo pri tem čim bolj natančni. Naj namesto “Super tekma”, rečejo: “To je bila res dobra podaja. Všeč mi je, kako si poiskal svojega soigralca.” Ali “Vidim, da si dobil petko. Kako se počutiš?” S tem se obrnejo k otroku in ga povabijo, da raziskuje svoja čustva glede svojega dosežka.

  1. “Vaja dela mojstra.”

Tudi ta znani pregovor otrokom ni v veliko pomoč, saj jim povečuje pritisk, da se morajo v nečem mojstrsko izkazati, pripoveduje dr. Joel Fisher, avtor knjige o vzgoji mladih športnikov. “Pregovor daje sporočilo, da če delaš napake, nisi dovolj trdo delal.” Še en ameriški psiholog, dr. Paul Jenkins, pa dodaja: “Vendar otroci se že trudijo.” Namesto tega naj starši svojega otroka spodbujajo, naj trdo dela, da se bo izboljšal in bo ponosen na svoj napredek. Naj uporabljajo stavke, ki bodo potrdili otrokov trud. »Mojstrstvo« (dovršenost, popolnost, perfekcionizem) pa naj pustijo ob strani.

  1. “V redu si.”

Ko otrok pade, si odrgne koleno in se joka zaradi bolečine, je v starša položeno, da ga potolaži. Vendar če mu ob tem še reče: “V redu si”, se bo otrok zaradi tega počutil le slabše. “Vaš otrok joče, ker se ne počuti v redu,” pravi dr. Bermanova. Naloga starša pa je, da mu pomaga razumeti njegova čustva in mu pokaže način, kako naj se s temi čustvi sooči, ne pa jih spregleda. Otroka je potrebno potolažiti in biti do njega sočuten; treba ga je objeti in mu priznati njegovo bolečino: “To je bil precej hud padec, želiš povoj ali poljub ali oboje?”

  1. “Pohiti!”

Otrok ob zajtrku sanjari, vztraja, da si sam zaveže čevlje (čeprav še ni povsem osvojil tehnike zavezovanja vezalk) in najbrž bo (spet) zamudil v šolo. Toda siljenje, naj se že nekam premakne, mu ustvarja samo dodaten stres, pravi dr. Linda Acredolo, soavtorica knjige Baby Minds. Ob tem svetuje, naj starši rahlo ublažijo svoj ton in namesto “Pohiti!” rečejo “Pohitimo.” Tako bo otrok dobil sporočilo, da sta s staršem v isti ekipi.

  1. “Hujšam!”

Se starši ubadajo s svojo težo? Naj to obdržijo zase. “Če vas otrok vsak dan vidi, kako stopate na tehtnico, in vas sliši govoriti o tem, da ste ‘debeli’, lahko razvije nezdravo telesno podobo,” pravi dr. Marc S. Jacobson, profesor pediatrije in epidemiologije na Univerzitetnem medicinskem centru Nassau v New Yorku.

Dr. Paul Jenkins ob tem svetuje, naj starši celotno situacijo obrnejo v drugo smer in se osredotočijo na pozitivne vidike hujšanja (brez da bi hujšanje sploh omenjali): “Jedli bomo bolj zdravo, da bomo imeli več energije in da se bomo bolje počutili.” Sporočilo, da bodo na domačem meniju določene spremembe, je tako povedano na način, ki otroka ne bo bremenil s podatkom, da starš hujša.

  1. “Tega si ne moremo privoščiti.”

“V primeru, da si otrok v trgovini zaželi novo igračo, starš pa mu odgovori, da si tega ne morejo privoščiti, mu daje sporočilo, da nima nadzora nad svojimi financami, kar je lahko za otroke strašljivo”, pravi Jayne Pearl, avtorica knjige Otroci in denar. Namesto tega lahko starš izbere drugačen način za posredovanje iste ideje. Na primer: “Tega ne bomo kupili, ker varčujemo denar za to in to stvar”. Če otrok pri svojem vztraja, ima starš odprto okno za začetek pogovora o tem, kako načrtovati in kako upravljati z denarjem. Če je otrok že najstnik, se mu lahko postavi vprašanje: “Kako pa bi si lahko kaj takega privoščili?” S tem starš izvabi, da mladi možgani, malo razmišljajo.

  1. “Ne govori z neznanci.”

Razumljivo je, da starši naredijo vse, da bodo njihovi otroci na varnem. Vendar, namesto, da se poslužujejo zgornjega stavka, Nancy McBride, izvršna direktorica centra za pogrešane otroke priporoča, da naj starši otrokom pomagajo pri razločevanju, komu lahko zaupajo in komu ne. Lahko se zgodi, da se otrok izgubi v trgovini in pristane med samimi neznanci. “Če mu bo zabičano, da ne sme govoriti z neznanci, se v dani situaciji ne bo znašel”, pripoveduje. Zato je dobro, da starši otroke naučijo, koga naj v takšnih primerih poiščejo – kakšno starejšo žensko, mamico z otroki ali trgovko, ki nosi uniformo. Naj pristopijo do njih in jim povejo, kaj se je zgodilo. Enako morajo vedeti, da se v primeru nezgod lahko zanesejo na gasilca ali policaja. Pomembno je, da se otroci zavedajo, da so v skupnosti ljudje, ki jim lahko pomagajo.

  1. “Bodi previden!”

Pogosto se zgodi, da starš s stavkom “Bodi previden”, sporoča, da je njega strah in ne, da je otrok v hudi nevarnosti. Nemalokrat se tudi zgodi, da otrok ob slišanju tega stavka dejansko pade, ker izgubi fokus. “Vaše besede jih odvrnejo od tega, kar počnejo,” pravi Deborah Carlisle Solomon, avtorica Baby Knows Best . Če starša skrbi, da se bo otroku kaj zgodilo, avtorica spodbuja, naj starš ne kriči od daleč, ampak se otroku približa in ga opazuje ter je nanj pozoren. Pri tem pa naj bo čim bolj miren in tiho, še svetuje.

  1. “Sladice ne bo, dokler ne poješ večerje.”

“Uporaba tega stavka pripisuje večjo vrednost priboljšku in zmanjša otrokovo uživanje v samem obroku”, pravi svetovalec za vzgojo dr. David Ludwig, direktor Centra za preprečevanje debelosti. Pri tem poudarja, naj starši tak stavek obrnejo v pozitivno sporočilo: “Najprej pojemo obrok, nato pa še sladico.” Sprememba, čeprav subtilna, bo na otroka imela zelo pozitiven učinek.

  1. “Daj, da ti pomagam.”

Ko se otrok trudi zgraditi stolp ali dokončati sestavljanko, je staršu spontano, da mu želi pomagati. Vendar strokovnjaki svetujejo, naj tega ne počne. Kajti, “če jim pomagate prehitro, lahko spodkopljete otrokovo samostojnost,” pravi dr. Myrna Shure, zaslužna profesorica psihologije na Univerzi Drexel v Filadelfiji in avtorica knjige Vzgoja mislečega otroka. Namesto tega svetuje, naj starš otroku postavi vprašanja za usmerjanje, ki mu bodo pomagala rešiti težavo: “Ali misliš, da bi moral biti velik ali majhen kos na dnu? Zakaj tako misliš? Poskusiva.” Še bolje pa je, če starš otroka pusti, da sam reši projekt, ki ga ja začel.

Dr. Paul Jenkins ob koncu tega seznama poudari, da gre predvsem za manjše spremembe v izražanju, ki pa imajo lahko na otroka zelo velik učinek. “So kot letalo, ki ob vzletu zgreši koordinato samo za eno stopinjo, vendar se po 500 kilomentrih znajde na povsem drugem koncu in mora narediti t.i. popravek smeri.” Tudi pri zgornjih stavkih lahko starši naredijo “popravek smeri” in rezultati bodo opazni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja