Znotraj in zunaj našega doma so vsak dan sproti nove priložnosti, ki nam ponujajo rast v ponižnosti.
Ponižnost ni lastnost, ki jo osvojimo enkrat za vselej, temveč je vsakodnevno zavedanje o naši krhkosti in minljivosti. Je vsakodnevni boj med prevzetnostjo in skromnostjo. Je vsakodnevno spolnjevanje naročila apostola Petra: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost« (1 Pt 5,5).
Svetnik Josemaria Escriva de Balaguer, najbolj poznan kot ustanovitelj katoliške organizacije Opus Dei, se je v svojem življenju ogromno posvečal praktičnim načinom življenja v veri. Po knjigi The Way, Furrow, The Forge, v kateri so zbrani njegovi zapisi, je povzetih nekaj očitnih znakov pomanjkanja ponižnosti v nas samih.
Pozabljamo, da smo vse naše darove prejeli od Boga.
- Prepričani smo, da je to, kar mi govorimo in delamo, veliko pametneje in bolje od tistega, kar govorijo in delajo drugi.
- Pogosto želimo, da obvelja naš predlog.
- Prepiramo se, kdo ima prav. Pri tem vztrajamo nesramno in nespoštljivo do drugih.
- Ne da bi nas kdo prosil, se čutimo, da moramo podati svoje mnenje.
- Preziramo mnenja drugih.
- Pozabljamo, da smo vse naše darove prejeli od Boga.
- Ne priznavamo, da nismo vredni časti in spoštovanja, ki sta pogojena z našim imetjem.
- V pogovorih sebe postavljamo za zgled.
- O sebi govorimo slabo z namenom, da bi nas drugi prepričevali, kako dobri smo.
- Kadar nam kdo kaj očita, imamo polno izgovorov.
- Pred nadrejenimi skrivamo svoje napake, da ne bi izgubili dobrega imena.
- Z veseljem poslušamo, kadar drugi govorijo dobro o nas ter nas hvalijo.
- Prizadeti ali užaljeni smo, kadar so drugi bolj v središču pozornosti kot mi sami.
- Zavračamo opravljati delo, za katero menimo, da je hlapčevsko.
- Hrepenimo po tem, da bi bili izpostavljeni.
- V pogovorih radi poudarjamo svojo poštenost, svoj položaj v službi, svoje talente ipd.
- Sramujemo se, kadar nimamo v lasti nečesa materialnega.
Naj nam bodo vsem v razmislek in spodbudo k ponižnejši drži do sočloveka!
Povzeto po: stpeterslist.com
Foto: aleteia.org